Jedro

V preživninskih sporih med otroki in starši je pomembno, da so preživninske obveznosti staršev kratkoročnejše obveznosti do otrok in da te ne morejo biti v celoti odraz zgolj neke računske operacije z dvema postavkama: potrebe otrok in možnosti staršev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da mora tožnici kot hčerki plačevati po 23.000 SIT preživnine mesečno in to od 1.4.2002 dalje, za čas od 1.11.2001 pa do 31.3.2002 pa le razliko po 5.000 SIT mesečno. Višji tožničin preživninski zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo (v kateri je omenil še revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Cp 584/2000) ter uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava in predlagal, da se preživninski zahtevek v razliki nad 18.000 SIT zavrne. V revizijskih razlogih povzema dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj in meni, da je zmotno uporabljeno določilo 129. člena ZZZDR o tem, kaj je šteti kot potrebe tožnice. Kot potrebe ni mogoče šteti vsega tega kot sta menili sodišči nižjih stopenj. Taki stroški nisi izdatki za telefon (čeprav zaradi interneta), izdatki v zvezi z maturo, ki je enkraten strošek, pretirani pa so tudi izdatki za obleko. Možnosti toženca se razlagajo preozko in neutemeljeno se ne upošteva, da plačuje 48.000 SIT anuitet mesečno za stroške, ki so nastali v zvezi z ureditvijo stanovanjske hiše, v kateri živi tožnica z materjo in sestro. Ni zadostno upoštevano, da mora preživljati tri hčerke, za katere so določene preživnine 24.000, 23.000 in 18.000 SIT. Upoštevati je potrebno preživninske potrebe na obeh straneh.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnici, ki na revizijo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec pravilno poudarja v reviziji, da dejanske ugotovitve ne morejo biti predmet revizijske presoje. Te ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, pa predstavljajo dejansko podlago za presojo spora po določilu 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Po tem določilu sodišče določa višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. ZZZDR določa v nadaljnjem 102. členu, da morajo starši omogočiti svojim otrokom pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Podobni sta še določbi 103. in 123. člena ZZZDR.

Navedene določbe sta sodišči nižnjih stopenj po presoji revizijskega sodišča pravilno upoštevali pri ocenjevanju tako tožničinih potreb kot preživninskih možnosti obeh njenih staršev in torej tudi toženca. Pojma potrebe otrok in možnosti staršev predstavljata res pravni standard, ki pa sta ga sodišči nižjih stopenj v tem primeru vsebinsko utemeljili in pravno pravilno upoštevali. V času odločanja je tožnica zaključevala srednješolsko izobraževanje. Znano pa je, da so potrebe otrok v taki dobi, ko se usposabljajo za samostojno življenje, večje. Pomembno je tudi dejstvo, da so preživninske obveznosti staršev kratkoročnejše obveznosti do otrok in da te ne morejo biti v celoti odraz zgolj neke računske operacije. Ko so otroci tu, po volji staršev, so tu tudi njihove obveznosti do njih. In ne le naravna in moralna temveč tudi zakonska je njihova dolžnost, da po svojih močeh pomagajo otroku, dokler se ekonomsko ne osamosvoji. V taki dobi otrokovega doraščanja pa so večkrat materialni in drugi napori staršev komajda zmogljivi, terjajo samoodpovedi in podobno. To so sicer stvari, o katerih sodišča v sodbah praviloma ne pišejo, ker so samoumevne. V obravnavanem primeru sta sodišči nižjih stopenj v zadostni meri upoštevali toženčeve slabše premoženjske razmere v primerjavi s tožničino materjo in zato sta obseg toženčeve obveznosti določili v razmerju 30 proti 70 na škodo tožničine matere, ki mora tako kot toženec skrbeti tudi za drugo, to je mlajšo hčerko. Pri tem ni bilo prezrto, da mora toženec plačevati preživnino tudi za nadaljnjo svojo hčerko K.. Pri ocenjevanju toženčevih možnosti pa pravilno niso bili upoštevani dolgovi, ki so nastali zaradi investicijskega vzdrževanja nepremičnine kot je že pojasnilo sodišče druge stopnje.

Revizijsko sodišče glede na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj ne more imeti pomislekov v pravilnost ocene sodišč nižjih stopenj, da znašajo mesečne potrebe tožnice okoli 80.000 SIT. Toženčevi dohodki in dohodki tožničine matere iz naslova delovnih razmerij in morebitnih dodatnih zaslužkov, niso bili sporni. Glede na vse navedeno se po oceni revizijskega sodišča kaže odločitev sodišč nižjih stopenj, da znaša toženčeva preživninska obveznost do tožnice 23.000 tolarjev mesečno za relativno nizko, posebno v primerjavi s preostalo obveznostjo tožničine matere. Zato s tako odločitvijo ni mogel biti kršen materialni zakon na škodo toženca. To pomeni, da s sodbo naložena preživninska obveznost toženca do hčerke Š. ni previsoka in zato tudi ni bil utemeljen revizijski predlog, da se njegova preživninska obveznost zniža. Revizijsko sodišče je zato toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).