- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSC Sklep I Cp 25/2026
ECLI:SI:VSCE:2026:I.CP.25.2026 Civilni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Možnost zagotovitve polnega učinka končne meritorne odločitve je potrošniku potrebno zagotoviti v vsaki fazi postopka, zato ni pritrditi pritožbenim navedbam o priviligiranju manj skrbnih potrošnikov, ki začasne odredbe niso predlagali pravočasno, ker bi tožnika lahko začasno odredbo predlagala že pred vložitvijo tožbe, s čimer bi si zagotovila, da zahtevka ne bi bilo potrebno spreminjati niti vlagati nove tožbe, kot tudi stališču o zagotovljenosti polnega učinka končne meritorne odločitve v takšnem primeru že na pdlagi nacionalne zakonodaje.
Izrek
I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Obrazložitev
1.Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi P 40/2025 z dne 18. 7. 2025 1 (I. to0dka izreka). Odlo0ditev o stro61kih zavarovanja z za0dasno odredbo je prid7ealo za kon0dno odlo0dbo (II. to0dka izreka).
2.Zoper sklep se pravo0dasno prito7euje to7eena stranka po poobla61cencu. Uveljavlja vse prito7ebne razloge po prvem odstavku 338. 0dlena v zvezi s 366. 0dlenom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 239. 0dlenom in 15. 0dlenom Zakona o izvr61bi in zavarovanju (ZIZ), ker je sodi610de nepravilno odlo0dilo, da naj bi bili izpolnjeni pogoji za izdajo regulacijske za0dasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Predlaga, da se prito7ebi ugodi ter se izpodbijani sklep razveljavi, njenemu ugovoru zoper sklep o za0dasni odredbi v celoti ugodi ter se razveljavi celotni sklep o za0dasni odredbi ter se zavrne predlog za izdajo za0dasne odredbe oz. podrejeno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odlo0danje prvostopnemu sodi610du, vse s stro61kovno posledico. V ob61irni prito7ebi vztraja, da je pravilno izpolnila svojo pojasnilno dol7enost, da njena slaba vera ni podana, niti ni podano kakr61nokoli znatno neravnote7eje v pravicah in obveznostih pravdnih strank, prav tako pa ni podana nobena izmed situacij po prvem odstavku 24. 0dlena ZVPot, zato verjetnost nastanka terjatve - ni0dnosti Kreditne pogodbe in Notarskega zapisa ni izkazana. Prav tako ni izkazana verjetnost nastanka te7eko nadomestljive 61kode niti pogoj reverzibilnosti, brez izpolnjenosti katerega regulacijske za0dasne odredbo sploh ni dopustno izdati. Bistvene prito7ebne navedbe so podrobneje povzete v nadaljevanju obrazlo7eitve tega sklepa, ko prito7ebno sodi610de odgovarja nanje.
3.To7enika v po poobla61cencu podanem pravo0dasnem odgovoru na prito7ebo ob61irno odgovarjata na prito7ebo; predlagata, da se prito7eba zaradi neutemljenosti zavrne.
4.Prito7eba ni utemeljena.
5.Sodi610de druge stopnje prito7ebno obravnava sklep, s katerim je prvostopno sodi610de 2 odlo0dilo o ugovoru to7ene stranke zoper sklep o izdani za0dasni odredbi. Zato so predmet vsebinske prito7ebne presoje ugovorne navedbe, ki jih je prvostopno sodi610de presojalo v izpodbijanem sklepu oz. prito7ebna graja o neopredelitvi kljub podanim trditvam v ugovoru. Poleg tega prito7ebno sodi610de izpostavlja 350. 0dlen ZPP o mejah prito7ebnega postopka, katerega striktna razlaga mu nalaga, da upo61teva le tiste prito7ebne navedbe, ki so konkretizirane in jasne 3. Glede grajanih procesnih kr61itev mora tako prito7ebnik konkretno opisati procesno dejstvo vklju0dno s procesno tezo o obstoju procesne kr61itve. Zato prito7ebno sodi610de ne more upo61tevati posplo61enih prito7ebeih o0ditkov.
6.Prito7ebnica navaja, da se je sklicevala na pravna mnenja, do 0dega bi se sodi610de moralo opredeliti oz. pojasniti, zakaj se do teh navedb ni opredeljevalo, pa tega ni storilo, 0deprav ne gre le za mnenja pravnih strokovnjakov, pa0d pa za sestavni del njenih trditev. Graja (prito7eba pravnih mnenj strokovnjakov sicer ne konkretizira), ob 0dem prito7eba sama navaja, da gre za del njenih trditev, ni utemeljena, upo61tevaje, da je sodi610de s svojimi stali610di v sklepu vsebinsko odgovarjalo tudi na stali610da iz mnenj, na katera se je trditveno (in dokazno) opirala to7ena stranka, in izrazilo nestrinjanje z njimi, podalo pa je tudi razloge za nestrinjanje. V zvezi s posebej izpostavljenim ekonomskim mnenjem dr. Ah0dana z naslovom "Krediti v 61vicarskih frankih", glede katerega se prito7eba sklicuje na 61tevilne v njem vsebovane podatke o tem, da je bila problematika kreditov v CHF v javnosti ei v letu 2015 dobro znana, da pri tovrstnih kreditih ni podano znatno neravnote7eje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, ter da gibanja te0daja in pojava kriz v prihodnje ni mogo0de napovedovati, je sodi610de prve stopnje v to0dkah 20 in 22 obrazlo7eitve s svojimi druga0dnimi stali610di odgovorilo tudi na trditve o nepodanem znatnem neravnote7eju med pravicami in obveznostmi pravdnih strank, medtem ko je za pravno nepomembne 61telo (prav tako pravilno) navedbe, da gibanja te0daja in pojava kriz v prihodnosti ni (bilo) mogo0de napovedovati. Neutemeljena je zato graja, da gola navedba, da naj bi 61lo za nezavezujo0da mnenja, pomeni absolutno bistveno kr61itev dolo0db pravdnega postopka po 8. alineji drugega odstavka 339. 0dlena ZPP (kr61itev pravice do izjave), posledi0dno pa tudi ni utemeljena uveljavljana kr61itev ustavne pravice pravice po 22. 0dlenu Ustave RS (URS).
7.V nadaljnjih ob61irnih navedbah prito7ebnica vztraja, da je bila njena pojasnilna dol7enost ustrezna. Povzemajo0d najprej obrazlo7eitev iz 23. to0dke izpodbijanega sklepa in nato svoje ugovorne trditve, in sicer, da je to7ena stranka to7nika opozorila: (-) da lahko CHF na dolgi rok pridobi na vrednosti napram EUR, kar lahko tudi bistveno podra7ei kredit v CHF v primerjavi s kreditom v EUR, ter (-) da se lahko njune obveznosti iz kreditne pogodbe tudi bistveno povi61ajo, ob tem, ko jima ni nikoli zatrjevala, da pretiranih valutnih tveganj ni pri0dkovati ali da bodo nihanja zelo majhna, izpostavlja, da je oboje ugotavljalo tudi sodi610de samo, kljub temu pa je nato napa0dno presodilo, da naj 7ei iz tak61nih navedb ne bi izhajal pravilen na0din opravljene pojasnilne dol7enosti, kar je materialnopravno zmotno (341. 0dlen ZPP). Izpostavlja tudi kontradiktornost in nerazumljivost sklepa v tem delu zaradi razlogov, ki so si med seboj v nasprotju (kr61itev iz 14. to0dke drugega odstavka 339. 0dlena ZPP). Prito7ebno sodi610de pritrjuje pravilnosti presoje sodi610da prve stopnje, da to7ena stranka s svojimi ugovornimi navedbami ni uspela omajati verjetnostnega zaklju0dka, da pojasnilna dol7enost to7ene stranke ni bila opravljena v skladu z zahtevanim standardom profesionalne skrbnosti (da ne gre za retroaktivno napolnjevanje pravnega standarda, kot to zgolj navaja prito7eba, ne da bi v zvezi z navedbami uveljavljala kak61no konkretizirano kr61itev, je sodi610de pojasnilo v to0dki 21 obrazlo7eitve izpodbijanega sklepa, ko se je sklicevalo na dol7eno ravnanje to7ene stranke, ki bi kot banka in dober strokovnjak 7ei v 0dasu sklepanja kreditne pogodbe morala vedeti za vsebino pojasnil, zaradi 0dega je tudi sicer neutemeljen o0ditek o retroaktivnem sklicevanju na sodno prakso 4). Z v za0detku te to0dke povzetimi bistvenimi prito7ebnimi navedbami o zatrjevani vsebini dane pojasnilne dol7enosti to7nikoma, v zvezi s katerimi zatrjuje pravilnost njene izpolnitve, prito7ebnica ne more omajati druga0dnih (prepri0dljivih) zaklju0dkov sodi610da prve stopnje. Ti so vsebovani v to0dkah 22 do 26 obrazlo7eitve izpodbijanega sklepa, s poglavitno vsebino, da 0detudi bi to7enka to7nika opozorila na tveganja v obsegu, kot ga zatrjuje, vklju0dno z mo7enim bistvenim povi61anjem kreditnih obveznosti, tak61na opozorila 61e vedno ne zado610dajo za izpolnitev pojasnilne dol7enosti v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, po katerih bi moralo tako opozorilo vsebovati tudi nadaljnje konkretno opozorilo o tem, kako bi zelo velika depreciacija (te trditve v ugovoru niso bile zatrjevane) zakonitega pla0dilnega sredstva dr7ave 0dlanice, kjer imata to7nika kot potro61nika stalno prebivali610de, vplivala na njuno celotno obveznost za odpla0dilo kredita, da bi lahko realno razumela, da sprejemata neomejeno valutno tveganje, in da bi lahko te0dajna nihanja povzročila tak61ne spremembe obveznosti, ki jih bosta v dolgem trajanju pogodbenega razmerja morda te7ko (ali pa sploh ne) nosila. Vsaj neto0dne so tako prito7ebne trditve o ugotovitvi sodi610da, da je to7enka (oz. referentka) to7nika opozorila na dejstvo, da lahko CHF na dolgi rok pridobi na vrednosti napram EUR in na dejstvo, da se lahko njune obveznosti iz kreditne pogodbe posledi0dno tudi bistveno povi61ajo. Prvostopno sodi610de je namre0d druga0dno zaklju0dilo, 5 da tudi v primeru dokazne potrditve navedb, tak61no opozorilo o obstoju valutnega tveganja ne bi bilo zadostno, da bi izpolnjevalo pravni standard pravilno izpolnjene pojasnilne dol7enosti, za izpolnitev katere je treba potro61niku omogo0diti razumevanje, da lahko nihanje menjalnega te0daja in gibanje paritete med obra0dunsko valuto in valuto pla0dila povzro0di nezanemarljive negativne ekonomske u0dinke na njegovo 7eivljenje, kot tudi, da v realni sferi razume resni0den, dejanski obseg tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mo7enih nihanj menjalnih te0dajev, posebej v primeru velikega zni7eanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obra0dunsko valuto; ne zado610da abstraktno zavedanje te0dajnega nihanja in mo7nosti sprememb vi61ine obrokov.
8.Ugovorno nedopustno nadgrajene so glede na predmet prito7ebne presoje 6 nadaljnje prito7ebne navedbe, da je to7ena stranka to7ei stranki pojasnila vpliv zelo velike depreciacije doma0de valute na vi61ino obrokov in kon0dne obveznosti, saj tega ugovorno niti ni zatrjevala. Da gre za ustrezno opozorilo, predstavlja lastno oceno prito7ebnice, ob potrebnem razlikovanju, na kar je opozorilo 7ei prvostopno sodi610de, in sicer med opozorilom o splo61ni tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para EUR nasproti CHF na eni strani, ter dejansko nenapovedljivimi konkretnimi trenutki in vzroki za spremembo te0daja. Slednjega sodi610de ne vklju0duje v vsebino pravilno opravljene pojasnilne dol7enosti, zato so pravno neodlo0dilne tudi nadaljnje prito7ebne navedbe, da pove0danja obveznosti zaradi sprememb te0daja, ki jih ni mo7no napovedati, ni mogel kvantificirati nih0de. Neutemeljeno je tudi uveljavljanje kr61itve iz 15. to0dke drugega odstavka 339. 0dlena ZPP, ker Banka Slovenije, tako prito7eba, ni napovedovala nobene velike ali znatne apreciacije; sodi610de prve stopnje se je na opozorila oz. Poro0dilo Banke Slovenije iz leta 2005 sklicevalo zgolj v zvezi z ugotovitvami o zavedanju v ban0dnih krogih o veliki tveganosti kreditov, 7 zato pa so ob sprejemljivosti zaklju0dka sodi610da prve stopnje, da bi se glede na svoje finan0dno znanje, to7enka morala in morala zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoro0dnem razmerju pride do dogodka, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje in in bi na to tveganje morala opozoriti to7nika, pa tega ni storila, pravno nepomembne tak61ne in nadaljnje prito7ebne navedbe, da so se napovedi za obdobje do januarja 2007 izkazale za napa0dne. Prito7ebne navedbe, da sodi610de s pav61alnim povzemanjem navedb to7e0de stranke insinuira, da bi to7ena stranka morala in mogla to7e0do stranko opozoriti na enostranske, nikoli prej izvedene ukrepe 61vicarske centralne banke, predstavlja prito7ebni0dino lastno razumevanje vsebine potrebne pojasnilne dol7enosti, glede na zapisano pa je tudi nebistveno sklicevanje prito7ebe na zadevo II Ips 137/2018. Pri napolnjevanju njene vsebine, v bistvenem povzete v predhodni obrazlo7evi, je sodi610de prve stopnje pravilno izhajalo iz sodbe SEU v zadevi C-186/16, odlo0dbe Ustavnega sodi610da RS Up-14/21-30 in aktualne sodne prakse Vrhovnega sodi610da, zato niti ni bistveno, kot to sicer pravilno izpostavi prito7eba, v to0dki 23 izpodbijanega sklepa izra7eeno stali610de o nujnosti izdelave in predo0danja ra0dunskih simulacijah sprememb gibanja menjalnega te0daja in obveznosti v EUR protivrednosti. Dodatno sklicevanje na izrecno izjavo kreditojemalca, da se zaveda tveganj posojila, ki ni vsebinsko, ne uspe omajati zaklju0dka o nezadostni vsebini opozoril, da bi bila pojasnilna dol7enost opravljena pravilno in popolno.
9.Neutemeljene so navedbe, da je sodi610de prve stopnje kr61ilo prito7ebni0dino pravico do izjave in ustavno pravico iz 14. in 22. 0dlena Ustave RS (RS), s tem, ko ni izvedlo dokaza z zasli61anjem pri0d Horvatove in Po7ear61ka, s katerima je dokazovala svoje trditve o izpolnjeni pojasnilni dol7enosti. Dokaz z zasli61anjem pri0d je namenjen ugotavljanju ne/obstoja zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, 8 ki so med pravdnima strankama sporna, zato z njim ni mogo0de dopolnjevati navedb. Res je sodi610de prve stopnje v 6. to0dki obrazlo7eitve, kar izpostavlja prito7eba, morda nekoliko nerodno zapisalo, da referentke Horvatove ni zasli61alo zaradi nepotrebnosti, saj tudi v kolikor bi pri0da potrdila navedbe to7enke o obsegu pojasnil, to ne bi spremenilo stali610a sodi610da o tem, da sta to7nika za verjetno izkazala, da pojasnilna dol7enost ni bila opravljena ustrezno. Vendar pa je nato v to0dki 23 obrazlo7eitve, kar prito7eba prezre, podalo dodatno argumentacijo, v okviru katere je pravilno pojasnilo, da tudi 0de bi pri0da potrdila trditve to7enke o vsebini danih pojasnil to7nikoma, 61e vedno ne bi 61lo za pravilno izpolnjeno pojasnilno dol7enost. Ob pravilnih ugotovitvah, da 7ei na podlagi samih ugovornih trditev to7enke ni mogo0d zaklju0dek o pravilno in popolno izpolnjeni pojasnilni dol7enosti, predlagana dokaza z zasli61anjem pri0d Horvatove in tudi Po7ear61ka (predlaganega glede tveganj, za katere je bilo komercialistom nalo7eno, da z njimi seznanijo kreditojemalce, vklju0dno z mo7nostjo pridobivanja na vrednosti valute CHF na dolgi rok s posldi0dno podra7itvijo kredita v CHF ter o mo7nosti izni0denja prednosti ni7e referen0dne obrestne mere LIBOR), in glede katerega je zavrnitev zasli61anja sodi610da prve stopnje obrazlo7eilo v 6. to0dki obrazlo7eitve z nepotrebnostjo dokaza, ker ni neposredno sodeloval pri sklepanju kreditne pogodbe, zaradi 0dega ne bi mogel razjasniti okoli610din izpolnitve pojasnilne dol7enosti, za odlo0ditev o utemeljenosti ugovornih navedb nista relevantna in ju sodi610de prve stopnje ni bilo dol7eno izvesti, 0detudi prito7ebnica navaja, da gre prakti0dno za edini dokaz, s katerim lahko doka7ee svoje navedbe, s 0dem pa ne omaje zaklju0dka o nerelevantnosti obeh predlaganih dokazov. Glede na zapisano tudi ni pravno odlo0dilno, da je sodi610de v kasnej61i obrazlo7evi nato vendarle dokazno ocenjevalo tudi prilo7eeno pisno izjavo pri0de Po7ear61ka 9 in pisni izjavi Pirca in Krumbergerja, in zato ne more predstavljati protislovnosti odlo0ditve in uveljavljane kr61itve iz 14. to0dke drugega odstavka 339. 0dlena ZPP. Zavrnitev obeh dokaznih predlogov tudi sicer sama po sebi ne pomeni niti kr61itve sodnega varstva niti pravice do izjave in 61e manj kr61itve pravice do dokazovanja; tak61no kr61itev bi sodi610de prve stopnje zagre61ilo 61ele, 0de zavrnitve ne bi obrazlo7eilo oz. bi jo obrazlo7eilo z razlogi, ki niso ustavno sprejemljivi, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Neutemeljene so zato navedbe o kr61itvi ustavnih pravic, ker pravica do izvedbe dokaza ni absolutna,0a
in v pravici do izjave in do sodnega varstva ni bilo poseženo; pritožba jih ob koncu pritožbe opredeli s kršitvami najmanj iz 2., 14., 22., 23., 25., 33. in 74. člena URS ter prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), pri čemer gre glede grajanih procesnih kršitev, razen v zvezi z zasebno lastnino, o čemer bo govora v nadaljevanju te obrazložitve, izpostaviti potrebno konkretizacijo kršitev, čemur zatrjevani pavšalni očitki o kršitvah ustavnih pravic tudi sicer ne zadostijo.
10.Glede na pravilen zaključek o neizpolnitvi dolžne pojasnilne dolžnosti, ki se nanaša na sklenitveno fazo, pritožba slednjega ne more omajati z navedbami o možnosti predčasnega poplačila ali konverzije, ki sta instrumenta, ki sta pogodbeni stranki na voljo v kasnejši fazi izpolnjevanja pogodbe, in s katerima ni moč odpraviti neuravnotoženosti med pogodbenicama in s tem ničnosti zaradi neizpolnitve dolžne pojasnilne dolžnosti. Zato so pravno nepomembne v pritožbi podane obširnejše navedbe v zvezi z obema možnostima, za kateri je pritožnica navajala, da gre za učinkovita mehanizma, ki predstavljata izognitev bodočemu valutnemu tveganju. Pritožba navaja tudi, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb, da je tožeča stranka poleg pravice do predčasnega poplačila vsaj od leta 2015 dalje imela tudi možnost zahtevati konverzijo brez plačila kakršnihkoli dodatnih stroškov, s čimer bi se izognila nadaljnjim valutnim tveganjem. Ker ni nujno, da sodišče odgovori na prav vsak argument stranke (torej tudi ne glede razlik med obema mehanizmoma), saj zadošča, da odgovori na tiste navedbe, ki so za odločitev bistvene, temu pa je v konkretni zadevi glede na izpostavljeno v začetku obrazložitve iz te točke bilo zadoščeno, očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
11.Če je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko je v točki 27 obrazložitve v zvezi z možnostjo predčasnega plačila in ugotovitvami o daljši ročnosti, prekoračilo predmet obravnavanja, ki je vezan na presojo ugovornih navedb, takšne ugotovitve zaradi pravne neodločilnosti v obravnavanem primeru ne vplivajo na pravilnost odločitve. Pravno neodločilna je graja zaključka, da je bila izpolnitev obveznosti tožene stranke tudi znatno drugačna od tiste, ki sta jo tožnika ob sklepanju pogodbe utemeljeno pričakovala, glede na pritožbeno neizpodbit zaključek o nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, upoštevaje 24. člen v času sklepanja pogodbe veljavni Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki v prvem odstavku alternativno določa tipe nepoštenih pogojev, in na katerega se je prvostopno sodišče utemeljeno naslonilo pri ugotavljanju ničnosti (23. člen ZVPot). Pritožbeno sodišče ob tem pritrjuje stališču, da učinki spremenjene obrestne mere ne morejo izničiti nepravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti.
12.Neutemeljena je pritožbena graja, da se sodišče ni opredelilo glede zneska odplačil in skupnega stroška kredita, za katerega tožena stranka trdi, da bi ga tožeča stranka morala nositi, če ne bi prišlo do nobenih sprememb v menjalnem tečaju oz. obrestni meri. S tem, ko se je sodišče v točki 29 obrazložitve izpodbijanega sklepa opredelilo do verjetnosti trditev tožeče stranke o prejetem kreditu v višini 37.475,28 EUR in že opravljenem plačilu 54.568,97 EUR do 1. 2. 2025, sklicujoč se na s strani tožnikov predložene listine in stališče SEU iz C-520/21 Bank M, da tožena stranka ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala, je odgovorilo tudi na navedbe toženke, da sta tožnika ob predpostavki praktično nespremenljivega kredita mogla in morala predvideti, da bosta odplačala vsaj 99.300,00 CHF oz. 63.365,47 EUR in ne zgolj 37.475,28 EUR, kot sta jih prejela. Bistvo presoje nepoštenega pogoja je v neomejenem tveganju, ki mu je bil potrošnik izpostavljen v trenutku sklenitve pogodbe, ob čemer o tem ni bil ustrezno poučen. Sodba I Cp 777/2024 z dne 11. 6. 2025 Višjega sodišča v Mariboru predstavlja meritorno odločitev in ne odločanja v postopku zavarovanja s stopnjo verjetnosti, zato s sklicevanjem nanjo pritožnica ne uspe izkazati uveljavljanega pritožbenega razloga uporabe zmotnega materialnega prava oz. napačno ugotovljenega dejanskega stanja. S stališča varstva potrošnika in ob potrebni ugotovljeni verjetnosti terjatve ugotovitve sodišča zadoščajo za zaključek, da tožnika toženki verjetno ne dolgujeta ničesar več; vprašanje glede nadomestila za uporabo kapitala je materialnopravno vprašanje glavne stvari. Glede na kasnejšo sodno prakso v tovrstnih zadevah vse od odločitve VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 dalje, pritožnica tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami o neutemeljenosti presoje, da neustrezna pojasnilna dolžnost povzroči ničnost. Tega ne uspe niti s sklicevanjem na I Cp 928/2024, ki odstopa od drugačne in večinsko usklajene sodne prakse. Pravilno je bilo zato po oceni pritožbenega sodišča uporabljeno materialno pravo v delu, ki se nanaša na odločitev o verjetnem obstoju terjatve, ki jo je sodišče temeljilo na v času sklenitve kreditne pogodbe veljavnih določbah ZVPot, in ker gre za potrošniški spor, je tudi določbe nacionalne zakonodaje pravilno razlagalo v skladu z besedilom in namenom Direktive 93/13 ter sodb SEU v zvezi s citirano direktivo, kot mu to nalaga načelo evroskladne razlage.
13.Pritožba vztraja pri zastaranju kondikcijskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da denarni zahtevek ni predmet postopka zavarovanja z začasno odredbo. Pojasnilo je tudi svoje stališče o neprejudicialnosti razmerja med ugotovitvenim in dajatvenim zahtevkom in v nadaljnji (32.) točki tudi obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, zato uveljavljana postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede v sklepu zavzetega stališča o neobstoju prejudicialnega razmerja med ugotovitvenim in dajatvenim zahtevkom ter vplivom slednjega na dopustnost prvega, nad čemer pritožba, ki vztraja, da zastaranje dajatvenega zahtevka vpliva na obstoj nedenarne terjatve, izraža nestrinjanje, pritožba spregleda, da tožnika ob kondikcijskem denarnem zahtevku uveljavljata tudi dajatveni zahtevek na izbris vpisov v zemljiški knjigi. Zato morebitno zastaranje kondikcijskega zahtevka za izkazanost pravnega interesa, ki je podan že zaradi zapisanega, za ugotovitveni zahtevek ni odločilno.
14.Pritožnica neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje o verjetnostnem obstoju pogoja težko nadomestljive škode. V zvezi s pritožbenim zavzemanjem o neutemeljenosti sklicevanja sodiča na evroskladno razlago določb ZIZ in namen začasne odredbe, ki je v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, pritožbeno sodišče takšnemu stališču prvostopnega sodišča pritrjuje in ponavlja, da gre v obravnavani zadevi za zavarovanje zahtevka potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, zato je nacionalne določbe (272. člen ZIZ) potrebno razlagati ob upoštevanju prava EU ter sodb SEU, ki mu dajejo razlago. Ob verjetnosti obstoja nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe je odločilen le še pogoj težko nadomestljive škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in ne tudi pogoj tehtanja neugodnih posledic po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, kot dodaja pritožbeno sodišče, glede na pritožbene navedbe, sicer podane v zvezi s pogojem reverzibilnosti, s katerimi je izpostavljeno nestrinjanje z zaključkom, da izdaja začasne odredbe pri toženi stranki, ki je finančno močnejša stranka, ne more predstavljati finančnega bremena, čeprav sodišče v 36. točki izrecno zapiše, da sodba C-287/22 upoštevanja morebitih posledic pri toženki ne predvideva, zaradi česar jih tudi ni presojalo. Pogoj težko nadomestljive škode je, upoštevaje sodbo C 287/22, treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. Odločilna je možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če obravnavanega nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, kar vse je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje. O tem je večinsko poenotena tudi aktualna sodna praksa. Že SEU je v zadevi C - 287/22 pojasnilo, da načelo skladne razlage vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13, zaradi česar nacionalna postopkovna pravila ne smejo onemogočati ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic iz Direktive 93/13. Konkretno presojo ugovornih navedb z materialnopravno podlago je prvostopno sodišče opravilo in jo izčrpno pojasnilo v točkah 34 do 43 obrazložitve, v skladu z evroskladno razlago nacionalnega predpisa, v okviru katere je upoštevalo vse pravno pomembne okoliščine konkretnega primera, ki pa glede na zapisano v tovrstnih sporih ne zahtevajo izkazovanja slabega finančnega stanja tožnikov. Njuno poslabšanje položaja izhaja že iz tega, da bi morala zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive nenehno dopolnjevati tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji glavni obravnavi. Zato je varstvo potrebno zagotoviti na način, da se z začasnim ukrepom zadrži izvajanje verjetno nične pogodbe, še toliko bolj, ker sta tožnika toženki verjetno že plačala znesek, višji od izposojenega zneska. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo konkretnega premoženjskega stanja in prikrajšanja tožnikov.
15.Zadosti prepričljivih zaključkov v izpodbijanem sklepu zato pritožba, niti ob sklicevanju na zadevo I Cp 928/2024, glede katere se je pritožbeno sodišče že izreklo, in še manj ob sklicevanju na sklep I Cp 2075/2023, izdan 21. 12. 2023, to je preden se je sodna praksa večinsko poenotila v razumevanu pravnega standarda težko nadomestljive škode v potrošniških sporih, ne uspe omajati s ponavljajočimi se navedbami, da tožeča stranka ni uspela izkazati, da bi nadaljnje plačevanje mesečnih obrokov tako pogubno vplivalo na njen finančni položaj, da ne bi zmogla plačevati mesečne anuitete kredita ali mesečnih stroškov preživljanja družine ali da bi ji kako drugače grozila nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, kot tudi ne, da ni z ničemer izkazala, da ne bi zmogla plačila stroškov spremembe tožbenega zahtevka ali stroškov vložitve nove tožbe. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka sploh ni podala zadostnih navedb o tem, kakšne dejanske mesečne družinske stroške plačuje in koliko mesečnega dohodka ji dejansko ostane in kako bi nadaljnje plačevanje mesečnih anuitet konkretno vplivalo na finančni položaj tožnikov oz. položaj njune družine (in tega sodišče niti ni ugotavljalo).
16.Možnost zagotovitve polnega učinka končne meritorne odločitve je potrošniku potrebno zagotoviti v vsaki fazi postopka, zato ni pritrditi pritožbenim navedbam o priviligiranju manj skrbnih potrošnikov, ki začasne odredbe niso predlagali pravočasno, ker bi tožnika lahko začasno odredbo predlagala že pred vložitvijo tožbe, s čimer bi si zagotovila, da zahtevka ne bi bilo potrebno spreminjati niti vlagati nove tožbe, kot tudi stališču o zagotovljenosti polnega učinka končne meritorne odločitve v takšnem primeru že na pdlagi nacionalne zakonodaje.
17.Toženkino pritožbeno vztrajanje, da do preplačila s strani tožnikov ni prišlo, ker je potrebno upoštevati tudi pogodbene obresti za uporabo kapitala oz. vsaj za inflacijo revaloriziran znesek črpane glavnice, za postopek zavarovanja ni pravno odločilno. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se posledica ničnosti pogodbe odraža v tem, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela (87. člen Obligacijskega zakonika; OZ), se je utemeljeno oprlo na sodbo C-520/21 in pravilno pojasnilo, da v postopku zavarovanja ni slediti ugovoru toženke, da ji pripada nadomestilo za uporabo kapitala v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, ker bi bil odvračilni učinek Direktive 93/13 izničen. Z vidika ugotovljenih varstva potrošnika in verjetnosti terjatve omenjeno zadošča za zaključek, da tožnika verjetno ne dolgujeta ničesar več. Vprašanje, ali in do kakšnega nadomestila za uporabo kapitala je upravičena toženka (kot banka), je materialnopravno vprašanje o glavni stvari. V postopku zavarovanja se tako izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da v takšnem primeru tožnika prejemata brezobrestni kredit - tudi sklicevanje na kršitev načela enakosti iz 14. člena URS ni utemeljeno. Neutemeljeni so tudi nadaljnji obširni pritožbeni očitki, da sodba C-520/21 za konkreten primer ni uporabljiva zaradi različnega pravnega in dejanskega stanja, vključno s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 14/2025, s katerim je le-to prekinilo postopek do odločitve SEU o predlogu za predhodno odločanje glede razlage členov 6 (1), in 7 (1) Direktive 93/13.
18.Toženka neutemeljeno ponavlja, sklicujoč se na Up-275/97, da je potrebno pri izdaji začasne odredbe upoštevati tudi pogoj reverzibilnosti. Ker gre za zavarovanje zahtevka potrošnika, ob upoštevanju prava EU ter razlage, ki jo daje SEU, pritožbeno sodišče odgovarja, da ta pogoj ni relevanten za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe; sodba C- 287/22 ga ne nalaga, kot je to pravilno v točki 37 obrazložitve kljub drugačnemu in v pritožbi ponovljenemu stališču pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zato je neutemeljen tudi očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj tega pogoja ni presojalo, brezpredmetno pa je prav tako nadaljnje navajanje, da ta pogoj sploh ni podan.
19.Pritožba še opozarja na nejasnost zaključkov sodišča glede razlage 272. člena ZIZ in na njihovo nasprotovanje ter uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno; očitek o kršitvi pravice do obrazložene sodne odločbe ni podan - sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ki jih je toženka uveljavljala v ugovoru, prav tako pa v pritožbeno izpostavljenih 35. in 36. točki obrazložitve pritožbeno sodišče glede na predhodno zapisano ne vidi zatrjevanega nasprotja zaradi zatrjevane razlage ZIZ contra legem.
20.Pritožba se sklicuje še na kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. in 74. člena Ustave RS in 1. člena Protokola št. 1 k EKČP - pritožbeni očitek je neutemeljen, ker je začasna odredba kljub lastni pritožničini oceni v pritožbi, da gre, ker pogoj reverzibilnosti ni izpolnjen, za trajen poseg, le začasno in časovno omejeno pravno varstvo, Ustavno sodišče pa se je že večkrat izreklo o neabsolutni naravi pravice do zasebne lastnine, ki jo je (na podlagi utemeljene in obrazložene sodne odločbe) mogoče omejiti zaradi varstva pravic drugih (pravic potrošnikov v konkretnem primeru). Če je prvostopno sodišče pravilno evroskladno, kot je to dolžno (člen 3 a URS), razlagalo določbe ZIZ, ko je z izpodbijanim sklepom odločalo o utemeljenosti ugovornih navedb, takšno ravnanje še ne pomeni utemeljenosti pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje odločalo avtomatično in posledično materialnopravno zmotno uporabilo.
21.Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 239. in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).
22.Odločitev sodišča prve stopnje, da se odločitev o stroških zavarovanja z začasno odredbo pridrži za končno odločbo, pritožbeno po vsebini ni bila izpodbijana. Zato je tudi glede priglašenih pritožbenih stroškov pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o teh pridrži za končno odločbo.
-------------------------------
1S katerim je v celoti ugodilo predlogu tožeče stranke in je (v bistvenem) začasno, do pravnomočnega končanja spora, zadržalo učinkovanje Pogodbe o deviznem stanovanjskem kreditu št. 378-63786677057093 z dne 5. 7. 2006 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 5. 7. 2006, obeh sklenjenih v Notarskem zapisu SV 610/06 z dne 5. 7. 2006.
2Določba 58. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ.
3VS RS II Ips 25/2020 z dne 18. 9. 2020.
4Kot to izhaja iz opombe št. 3 k točki 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
5Podrobneje o tem v točki 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
6Glej točko 5 tega sklepa.
7Zaradi možnosti znatnih oscilacij; podrobneje o tem v točki 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
87. in 212. člen ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ.
9In ugotovilo, da opozorila niso bila ustrezna.
10Glej odločbi Ustavnega sodišča Up-12/97 in Up-537/01.
11S stališčem, da pravna posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ni ničnost pogodbenega pogoja, temveč razlaga nadaljnjih predpostavk v korist potrošnika.
12Glej 60. točko obrazložitve citirane sodbe.
13Glej 57. točko obrazložitve sodbe.
14Saj sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne odločbe, kar je cilj Direktive 93/13.
15Pri čemer pa je SEU v C-368/2025 z dne 24. 2. 2026 že sprejelo odločitev, katera po vsebini ne pritrjuje pritožbenim stališčem.
16Tudi sicer pa je pogoj reverzibilnosti po odločbi Ustavnega sodišča RS Up - 275/97 odločilen zgolj tedaj, ko je predlog začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku, kar pa v konkretnem primeru ni.
17Podrobneje o tem v točkah 35 do 37 obrzložitve izpodbijanega sklepa.