Jedro

Pojem posrednega oškodovanca se je v pravnem redu uveljavil v zvezi z nepremoženjsko škodo. Pravna ustanova posrednega oškodovanca je v odškodninskem pravu izjema. Pravno razmerje med odgovorno osebo in (posrednim) oškodovancem je namreč na ta način vzpostavljeno preko običajnih meja pravno relevantne vzročne zveze (prim. 1. odstavek 154. člena ZOR). S tem ko ta pravni institut širi pojem pravno relevantne vzročnosti, širi obseg odškodninskega varstva ali z drugimi besedami, daje nekaj več, nekaj, kar bi zgolj z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava oškodovancu ne pripadalo. Takšna ureditev pa ne omogoča nadaljnjega sklepanja, da v vseh ostalih primerih tak (tj. posredni) oškodovanec nima odškodninskopravnega varstva. Ima ga, vendar v skladu s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Drugotožnica je mati prvega tožnika, ki se je kot pešec hudo poškodoval v prometni nezgodi. V tem pravdnem postopku oba tožnika uveljavljata več odškodninskih zahtevkov za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

Sodišče prve stopnje je najprej odločalo o podlagi odškodninske odgovornosti. Odločilo je, da je tožena stranka do 50% odgovorna za škodni dogodek. Presodilo je, da znaša pravična odškodnina za nematerialno škodo tožnika: celoten vtoževani znesek za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (3.600.000 SIT), celoten vtoževani znesek za strah (1.500.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 13.000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa 2.000.000 SIT. Upoštevaje delež tožnikove soodgovornosti je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka s plačilom 13.200.880 SIT že v celoti nadomestila prvotožnikovo nepremoženjsko škodo. Zahtevek prvotožnika za izgubljeni zaslužek v višini 88.499.000 SIT je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zahtevek druge tožnice je sodišče prav tako zavrnilo. Ugotovilo je, da valorizirana odškodnina, ki ji jo je plačala tožena stranka, presega znesek odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega, ki bi ji sicer pripadal. Pravična odškodnina iz tega naslova pa bi sicer bila 2.700.000 SIT. Zavrnilo pa je tudi njen zahtevek iz naslova premoženjske škode (stroški v zvezi z nakupom posebne prehrane, zdravil, mazil, ortopedskih pripomočkov, stroški v zvezi z obiskovanjem tožnika v bolnišnici) z obrazložitvijo, da tožnica za ta zahtevek ni aktivno legitimirana. Zahtevek tožnice za povračilo izgubljenega dobička je sodišče zavrnilo, češ da zanj ni pravne podlage.

Sodišče druge stopnje je glede podlage odškodninske odgovornosti presodilo drugače. Odločilo je, da znaša odgovornost tožene stranke 60%. Dalje je odločilo, da glede na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prvemu tožniku tudi iz tega naslova pripada celotna vtoževana odškodnina (15.000.000 SIT). Strinjalo pa se je s prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, kakor jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Zato je v tem delu prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da mora toženka tožniku za nepremoženjsko škodo plačati še znesek 59.120 SIT. Pritožbeno sodišče je razveljavilo odločitev prvega sodišča glede zavrnitve tožnikovega odškodninskega zahtevka za premoženjsko škodo (88.499.000 SIT), prav tako pa je razveljavilo del zavrnitve drugotožničinega zahtevka za povrnitev premoženjske škode (za višino 512.256 SIT, ki se nanaša na stroške v zvezi z zdravljenjem), v preostanku pa je odločitev o zavrnitvi drugotožničinega zahtevka za povrnitev premoženjske škode potrdilo (del, ki se nanaša na izgubo zaslužka zaradi opustitve gospodarske dejavnosti - 19.350.800 SIT).

Proti tej sodbi vlagata revizijo tožnika. Uveljavljata revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj preizkusi pravilnost izpodbijane sodbe v delu, v katerem je bila pritožba zavrnjena ter sodbo nato razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Revizija pa vsebinsko v pretežnem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Tako navaja, da je sodišče nepravilno interpretiralo izvedenska mnenja ter da je zato prišlo do "protivrečnosti " obrazložitve sodbe s samim izrekom. Revizija nato še podrobneje navaja, zakaj naj bi bila odločitev sodišča o podlagi odškodninske odgovornosti "v nasprotju z izvedeniškimi mnenji".

Revizija meni, da je nesprejemljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi se prvi tožnik kot šestnajstletnik moral zavedati vseh pasti v prometu. Sodišče bi po mnenju revizije moralo upoštevati starost ponesrečenca. Ponesrečenec "je bil zaradi svoje mladosti opravilno nesposoben in mu zato ni možno očitati nepremišljenosti in mu celo naložiti odgovornosti." Nesprejemljiva je prav tako obrazložitev izpodbijane sodbe, da sodišče pač ni vezano na kazensko sodbo, ki je bila izdana brez obrazložitve. Formalno temu sicer ni mogoče oporekati, vendar pa sodišče spregleda dejstvo, da je bila kazenska sodba izdana na osnovi pripoznave obdolženca. Tako sodišče po mnenju revizije ni imelo nobenih razlogov, da obsodilne sodbe v kazenskem postopku ne bi upoštevalo tudi v civilnem postopku, zlasti glede sokrivde oškodovanca.

Nazadnje pa revizija napada še odločitev glede premoženjske škode druge tožnice. Sodišče se zmotno sklicuje na neposredno in posredno škodo in zmotno navaja, da je tožnica posredno oškodovana. Drugotožnici je nastala neposredna škoda, saj je kot mati po zakonu zavezana skrbeti za svojega sina. V tem postopku pa je bilo neizpodbitno dokazano, da je prvotožnik opravilno nesposoben, da je odvisen od tuje pomoči in da se njegovo stanje sploh ne bo izboljšalo. V trenutku, ko je bilo ugotovljeno, da je oškodovanec (sin) nesposoben samostojnega življenja, je tožnici nastala neposredna škoda. Sodišče je popolnoma nepravilno uporabilo obrazložitev Obligacijskega zakonika iz leta 2003, ker se ta zakon v tej zadevi sploh še ne more uporabljati. Pri tem pa sodišče namerno spregleda obrazložitev 155. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR), ki izrecno navaja, da se pri odmeri upošteva tudi tuja pomoč za nego, kot je to pravnomočno odločilo Okrožno sodišče v Novem sadu pod št. Gž 2519/75. Podana je torej kršitev 155. člena ZOR.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 do Uradni list RS št. 90/2005; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je moralo v tej zadevi odgovoriti na dve materialnopravni vprašanji. Prvo predstavlja preizkus pravilnosti porazdelitve deležev soodgovornosti med tožečo in toženo stranko. Drugo vprašanje pa se nanaša na utemeljenost odškodninskega zahtevka druge tožnice zaradi opustitve gospodarske dejavnosti. Vsa ostala vprašanja, ki jih načenja revizija, pa, kot je bilo pojasnjeno že v njenem povzetku zgoraj, predstavljajo izpodbijanje dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). S temi navedbami se zato revizijsko sodišče ni vsebinsko ukvarjalo. Tudi procesni očitek, ki je tem navedbam dodan, je namreč le navidezen in ne spremeni dejstva, da revizija napada dokazno oceno.

Glede podlage odškodninske odgovornosti: Drugotoženec je v Ljubljani z avtomobilom zbil tožnika. Dejanske okoliščine, ki so privedle do nezgode, so naslednje: Na strani drugotoženca: – na cesti, kjer je tedaj veljala omejitev hitrosti na 60 km/h, je vozil 72 km/h, – bil je mlad voznik ter ni pravočasno in pravilno reagiral na zaznavo pešca na vozišču. Na strani tožnika: – cesto je prečkal 6 do 7 metrov izven prehoda za pešce, – cesto je prečkal, ko je na prehodu za pešce gorela rdeča luč (pet metrov pred voznikovim semaforjem je prvič utripnila zelena luč), – tožnik je šel prek ceste hitro (morda je celo tekel), zaradi česar ga je odbilo silovitejše, kot bi ga sicer.

Sodišče prve stopnje je ob takšnih dejanskih okoliščinah odločilo, da znaša prispevek vsake strani k nezgodi 50 %. Pri tem se je izrecno opredelilo, da je na strani drugotoženca podana tako odgovornost za nevarno stvar kot krivdna odgovornost. Pritožbeno sodišče je dejanske ugotovitve prvega sodišča sprejelo. V razlogih je navedlo, "da večja stopnja krivde sicer objektivno odškodninsko odgovornega imetnika nevarne stvari zmanjšuje stopnjo soodgovornosti drugega udeleženca. Ker je drugotoženec s prekoračeno in neprilagojeno hitrostjo krivdno kršil prometne predpise, je njegov del odgovornosti večji od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje." Odločilo je, da znaša odgovornost na toženi strani 60%.

Revizija tožeče stranke, ki takšno odločitev napada, graja predvsem dejansko stanje. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP zato le dve revizijski navedbi terjata tudi vsebinski odgovor. Prva je ta, da bi moralo sodišče upoštevati starost tožnika (16 let), saj je bil "zaradi svoje mladosti opravilno nesposoben in mu zato ni mogoče očitati nepremišljenosti in mu celo naložiti odgovornosti." Revizijski očitek je neutemeljen. Otrok pri 16 letih ni niti opravilno nesposoben, kaj šele deliktno. V skladu s tretjim odstavkom 160. člena ZOR mladoletnik z dopolnjenimi 14 leti odgovarja po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo. Še toliko bolj pa velja, da mu je, če nastopa v vlogi oškodovanca, kakor v obravnavani zadevi, mogoče pripisati soprispevek za škodni dogodek.

Drugi revizijski očitek pa je tožnikovo vztrajanje, da bi moralo sodišče upoštevati obsodilno sodbo kazenskega sodišča, češ da kazensko sodišče ni ugotovilo obstoja tožnikove soodgovornosti. Tudi ta revizijska navedba je zgrešena. Kazensko sodišče odloča o obstoju kazenske odgovornosti. Odločanje o morebitnem soprispevku samega oškodovanca načeloma ni predmet kazenskega postopka. Dejanske okoliščine, od katerih je odvisna odločitev o deljeni vzročnosti, v pravdnem postopku ugotavlja pravdno sodišče. Na pravnomočno kazensko sodbo je pravdno sodišče vezano samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Procesni očitek, ki bi ga bilo mogoče razbrati iz revizije, že zato ne more biti utemeljen.

Ob prej povedanem preostane le še preizkus materialnopravne odločitve o podlagi odgovornosti po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odgovornost obeh bolj ali manj porazdeljena. Oba sta kršila prometne predpise. Če jih kdorkoli od njiju ne bi, do nezgode ne bi prišlo. Očitek drugotožencu je lahko, da je pri takšnem ravnanju upravljal avto, torej stvar z veliko fizikalno silo, kar bi mu nalagalo še posebno previdnost. Vendar pa ta okoliščina ob sicer enakomerno porazdeljeni vzročnosti ni takšna, da bi bilo toženi stranki mogoče pripisati višjo odgovornost od 60 % deleža. Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo v delu, ki se nanaša na prvotožnika, zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede odškodninskega zahtevka za materialno škodo zaradi opustitve gospodarske dejavnosti drugotožnice: Trditvena podlaga tega zahtevka je naslednja: Drugotožnica je mati prvotožnika. Zaradi sinovih zdravstvenih posledic je utrpela veliko gmotno škodo, ker je bila pogosto odsotna iz lokala, kar je negativno vplivalo na gospodarski uspeh. Stalno je bila odvisna od pomoči staršev, znancev in prijateljev in končno morala zaradi vseh teh dogodkov opustiti gostinsko dejavnost in likvidirati podjetje. Nato je ocenila škodo (l. št. 6,7). V pripravljalni vlogi s 15.9.2000 je drugotožnica ta del zahtevka še zvišala ter postavila še nekaj opisnih trditev, ki pa v bistvenem ne nadgrajujejo trditvene podlage tega zahtevka. Ne glede na to pa je bila ta pripravljalna vloga vložena že po prvem naroku za glavno obravnavo, izvedenem po uveljavitvi ZPP iz leta 1999, ter dejstev, ki so v njej navedena, zaradi pravila iz 286. člena ZPP niti ne bi bilo mogoče upoštevati. Enako velja glede vseh kasneje navedenih dejstev, vključno s temi, ki jih na novo dodaja revizija.

Sodišči prve in druge stopnje sta zahtevek zavrnili z obrazložitvijo, da je drugotožnica posredna oškodovanka ter da ji pravni red zato priznava le odškodnino za nematerialno škodo pod pogoji pravila iz tretjega odstavka 201. člena ZOR. Takšna pravna argumentacija sicer ni povsem točna, vendar pa to na odločitev ni vplivalo. Pojem posrednega oškodovanca se je v pravnem redu res uveljavil v zvezi z nepremoženjsko škodo in prav tako je res, da je pravna ustanova posrednega oškodovanca v odškodninskem pravu izjema. Pravno razmerje med odgovorno osebo in (posrednim) oškodovancem je namreč na ta način vzpostavljeno preko običajnih meja pravno relevantne vzročne zveze (prim. 1. odstavek 154. člena ZOR)(1). S tem ko ta pravni institut širi pojem pravno relevantne vzročnosti, širi obseg odškodninskega varstva ali z drugimi besedami, daje nekaj več, nekaj, kar bi zgolj z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava oškodovancu ne pripadalo. Takšna ureditev pa ne omogoča nadaljnjega sklepanja (ki je podlaga odločitev nižjih sodišč), da v vseh ostalih primerih tak (tj. posredni) oškodovanec nima odškodninskopravnega varstva. Ima ga, vendar v skladu s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti. Na splošni ravni torej ni mogoče izključiti, da bi materi neposrednega oškodovanca pripadala odškodnina za materialno škodo. Njen odškodninski zahtevek bi bil utemeljen, če bi uspela dokazati nedopustno škodljivo dejstvo, obstoj škode ter dejstva, ki bi omogočala materialnopravni sklep o obstoju pravno relevantne vzročne zveze. Prav glede slednje pa je že trditvena podlaga drugotožnice prešibka, da bi bil ta tožbeni zahtevek sploh sklepčen. Tožnica namreč ne navaja ustreznih dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da je škoda zaradi likvidacije njenega podjetja adekvatna posledica protipravnega ravnanja drugotoženca (prehitre in vozniškim izkušnjam neprilagojene vožnje). Gre namreč za oddaljeno vzročno zvezo, sestavljeno iz kavzalnega niza. Tožeča stranka (ki ima v pravdi ves čas strokovnega pooblaščenca) bi morala zatrjevati (kasneje pa tudi dokazati) dejstva, iz katerih bi bili razvidni posamezni kavzalni sklopi. Šele potem bi bilo sploh mogoče presoditi, ali določena posledica res nujno izhaja iz določenega vzroka ali pa bi se bi ji bilo mogoče tudi ogniti, spreobrniti potek dogodkov (npr. omiliti škodo, zaposliti nekoga, ki bi vodil gostinsko podjetje in podobno). Takšna trditvena ponudba je nujna tudi za to, da se tožena stranka lahko brani z ustreznimi ugovori. Navsezadnje pa bi le takšna dejanska podlaga omogočala celostno ovrednotenje vzročne zveze, ki bi vključevala tudi pravno vrednostni sklep, ali je upravičeno, da takšno (kavzalno oddaljeno) škodo nosi tožena stranka. V obravnavani zadevi, kot rečeno, tožeča stranka takšne trditvene podlage ni ponudila, kakor tudi ni dovolj konkretizirano opredelila, na podlagi česa ocenjuje prav takšen obseg premoženjske škode, kot ga uveljavlja v tožbenem zahtevku. Odločitev nižjih sodišč, ki sta tako zasnovan tožbeni zahtevek zavrnili, je zato pravilna, revizija zoper njiju pa neutemeljena. Tega ne spremeni niti sklicevanje na stavek prvostopenjskega sodišča v Vojvodini, ki ga že po svoji vsebini ni mogoče pravno primerjati z vprašanjem, o katerem je bilo treba presoditi v tem revizijskem postopku. Ne glede na to pa tudi sicer odločitve prvostopenjskih sodišč tujih držav slovenskega vrhovnega sodišča ne zavezujejo in prav tako ne utemeljujejo zmotne uporabe materialnega prava, kot zmotno meni revizija. Pravni dialog revizijskega sodišča z revidentko bi terjal morebiten pravni argument, ki bi ga takšna sodba (ali drugo pravno besedilo) ponudila. V tem primeru pa gre le za iztrgan stavek, brez sleherne argumentacijske vsebine in brez vidne zveze z vprašanjem, ki ga je bilo treba rešiti v tem revizijskem postopku.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbo VS RS, opr.št. II Ips 307/2004.