Jedro

Stvar ali dejavnost je mogoče šteti za nevarno, če kljub ustrezni skrbnosti obstaja nevarnost, da bo povzročena škoda velika ali če obstaja velika verjetnost, da bo škoda nastala.

V primeru, ko zaradi določenih okoliščin stvar (ali dejavnost) postane takšna, da iz nje izhajajo določeni nadpovprečni riziki zato, da bodo poškodovane pravno zavarovane dobrine, odgovarja kvečjemu tisti, kateremu je možno pripisati krivdo za ravnanje (storitev ali opustitev), ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. Odgovornost je lahko v tem primeru le krivdna in ne objektivna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino v višini 5.566,77 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2006 dalje do plačila. Tožeči stranki je posledično naložilo, da toženi povrne 35,69 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Pritožbo zoper takšno odločitev vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo nepravilni dodatni dokazni sklep, s katerim je zavrnilo vpogled v delovne naloge, ki jih je sodišču želela predložiti priča M.Z. Prekluzija po 286. členu ZPP velja le za stranke, zato bi moralo sodišče priči v skladu z 239. členom ZPP dopustiti, da dokaze na naroku predloži. Sodišče naj bi s tem storilo kršitev po 1. odstavku in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Če bi dokaze sodišče upoštevalo, bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Izpovedba priče M.Z. je bolj verodostojna, saj so ostale priče še vedno v službi pri zavarovancu tožene stranke in se bojijo pričati v škodo svojega delodajalca. Nepravilna je ugotovitev, da delo tožeče stranke na dan poškodbe ni predstavljalo nevarne dejavnosti. Teren, kjer se je nahajal jašek, je bil spolzek in klančina je bila strma. Zaradi navedenih okoliščin je bilo zapiranje in odpiranje pokrova jaška zato veliko nevarnejše v času škodnega dogodka kot na vajah. Tožeča stranka je nosila vso zaščitno opremo, ravnala je s skrbnostjo po pravilih stroke in po običajih in poškodb ni mogla preprečiti. Tožeča stranka je bila sama in ni mogla nikogar prositi za pomoč. V varnostnih ukrepih je navedeno, da morata v postopku dviganja in zapiranja pokrova jaška sodelovati dva delavca, vendar pa je delodajalec na dan škodnega dogodka na teren poslal premalo delavcev, zato je bil tožnik prisiljen sam dvigovati in zapirati pokrov jaška. Poleg tega je pri tem moral hiteti, ker je bilo tedaj veliko dela, saj so bili dopusti, njihov kolektiv pa okrnjen. Nevarna dejavnost je tista, iz katere izvira večja nevarnost za nastanek škode. Zapiranje oz. odpiranje telekomunikacijskega jaška na mokri in razmočeni brežini na klancu oz. z naklonom, tudi če je minimalen, pomeni povečano tožnikovo tveganje pri opravljanju te nevarne dejavnosti. Tožena stranka odgovarja tudi krivdno, saj je delodajalec na dan škodnega dogodka na teren poslal premalo delavcev. V preteklosti so na teren pošiljali po pet delavcev. Na dan škodnega dogodka so hiteli, opozarjali so še na grmenje, vendar to ni nikogar zanimalo. Zelo pomembna je bila hitrost. Delodajalec je priznal svojo odgovornost s tem, ko je po tem škodnem dogodku uvedel nove škarje – klešče, s katerimi jaške sedaj varneje odpirata dva delavca. Tožnik bi moral za zapiranje pokrova počakati Z. – monterja, vendar se je zaradi grmenja moral čim hitreje umakniti od jaška, poleg tega pa se jim je mudilo na drugo lokacijo, ker so tedaj dobivali veliko pritožb zaradi predolgega časa odpravljanja napak. V kolikor bi delodajalec omogočil, da bi dva delavca zapirala in odpirala pokrov jaška, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Bistveni pomen sodelovanja drugega delavca je prav v tem, da prepreči možnost zdrsa tega pokrova tako, da drugi delavec pokrov podloži. V celoti vztraja tudi pri višini postavljenega odškodninskega zahtevka in ponavlja svoje trditve, podane že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče, ko je odločalo o tem, ali dopusti vpogled v delovne naloge, ki bi jih lahko predložila priča Zajc Marjan, zagrešilo bistveno kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru pa česa takšnega pritožnik niti ne zatrjuje, niti nima samo odločanje o dokaznem predlogu, na kar se očitek nanaša, nobene povezave z očitano kršitvijo.

Po 286.b členu ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, razen tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, kar vključuje tudi pravna sredstva, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Iz zapisnika glavne obravnave, ki je bila opravljena 27.8.2010, izhaja, da je sodišče vpogled v delovne naloge zavrnilo, ker je bil tak dokazni predlog prepozen in ker tožnik v zvezi s temi dokazi ni podal nobenih trditev. Glede na to, da je bil pritožnik z odločitvijo sodišča in z razlogi zanjo seznanjen že na tej obravnavi, bi moral kršitev po 1. odst. 339. člena ZPP, ki jo sedaj uveljavlja v pritožbi, uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to je najkasneje do zaključka glavne obravnave dne 27.8.2010. Ker tega ni storil, prav tako pa tudi ne zatrjuje, da tega brez svoje krivde (pravočasno) ni mogel storiti, zatrjevane kršitve pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Podrobnejši razlogi o sicer tudi neutemeljeno uveljavljani kršitvi zato niso potrebni.

Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, je mogoče povzeti v sledečem: Tožnik je bil zaposlen pri zavarovanki tožene stranke. Dne 14.8.2006 je s pokrovom, ki je tehtal približno 10 kg, sam zapiral telekomunikacijski jašek, ki se nahaja ob robu cestišča, na terenu z blagim padcem, takrat mokrim in spolzkim. Ob zapiranju mu je na mokrem terenu zdrsnilo, pokrov pa mu je padel na prst leve roke in ga poškodoval. Tožnik je imel ustrezno zaščitno opremo (delovne rokavice in čevlje), na voljo potrebno orodje za zapiranje jaška, to je škarje in podložitveno klado, seznanjen je bil z navodili delodajalca, da morata jašek po določenem postopku in z uporabo temu namenjenega orodja vedno zapirati dva delavca (1) in je to tudi vadil. Poleg njega so bili na terenu tisti dan še trije delavci, ki so prav tako vedeli, da je treba jašek zapirati v dvoje in so mu bili pripravljeni pri tem pomagati. Imel je uresničljivo možnost, da katerega od njih prosi za pomoč pri zapiranju jaška. V kolikor bi tožnik moral počakal na takšno pomoč, to ne bi občutno podaljšalo dela, saj zapiranje jaška ni bilo zamudno delo (maksimalno 10 minut ), poleg tega pa bi tožnik moral v vsakem primeru čakati, da vsi zaključijo z delom in bi mu lahko pomagal tisti, ki bi prvi opravil svojo nalogo. Delodajalec od njega ni zahteval, da jašek zapira sam. Na dan poškodbe je delo, ki ga je opravljal, opravljal že 13 let. Če tožnik ravnal po navodilih delodajalca, mu ob zdrsu pokrov ne bi padel na prste, ampak na gred.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče zgoraj povzeto dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Ocenilo je vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo oceno, ki je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva. Nasprotne pritožbene trditve, da je bil tožnik na kraju škodnega dogodka sam in da ni imel možnosti nikogar prositi za pomoč in posledično, da je delodajalec na dan škodnega dogodka poslal na teren premalo delavcev, nimajo opore v izvedenih dokazih. Enako velja tudi za trditev, da poškodbe tožnik ni mogel preprečiti, pri čemer je sam ravnal s vso potrebno skrbnostjo in po pravilih stroke in običajih. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v zvezi z svojimi ugotovitvami navedlo obširne, jasne in popolne razloge, ki jim ni kaj dodati, se pritožbeno sodišče nanje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje. V zvezi z oceno verodostojnosti prič, posebej tistih, ki so pri zavarovancu tožene stranke še zaposlene in dokazno oceno sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v njuno pravilnost. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki verodostojnost priče lahko najbolje presodi in nato presodi ali določeni priči verjame ali ne. Dejstvo, da je priča še zaposlena pri toženi stranki, tako samo po sebi ne vzbuja nobenega dvoma v tej smeri, upoštevaje tudi to, da dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tudi sicer ne temeljijo zgolj na izpovedbah teh prič, pač pa tudi na ostalih izvedenih dokazih, ki takšne ugotovitve prav tako potrjujejo, in da med izpovedbami tudi sicer do kakšnih bistvenih razhajanj glede opisa poteka dogodkov oziroma glede odločilnih dejstev (kar bi lahko vzbujalo dvom), ni prišlo. Pritožnikovo oporekanje dokazni oceni na tej podlagi je zato neutemeljeno.

Pritožnik tudi v pritožbi trdi, da je bila pri delu pomembna hitrost in s tem posledično oporeka zaključku sodišča, da je imel možnost prositi za pomoč katerega od sodelavcev, saj so ti imeli svoje delo. Meni, da bi delodajalec moral na teren poslati še dodatnega, to je petega delavca. Pritožbeno sodišče s takšnim stališčem, glede na dejanske ugotovitve, ne more soglašati. V zvezi s tem pritožnika opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo (in upoštevalo), da je bila hitrost dela pomembna (vendar ne odrejena), pri čemer pa je pravilno zaključilo, da to ne pomeni, da pokrova jaška tožnik ne bi mogel zapreti s pomočjo enega od sodelavcev, in to ne glede na to, da so v trenutku, ko se je tožnik odločil pokrov zapreti, morda delali nekaj drugega in to ne v neposredni bližini. Delo zapiranja pokrova namreč ni zamudno in traja po ugotovitvah sodišča maksimalno 10 minut, ob dejstvu, da delavci na terenu dela ne končajo hkrati (se pa morajo počakati), pa to predstavlja še krajšo zamudo, saj bi tožniku lahko pomagal tisti, ki je prvi opravil delo. Da tožnik ni mogel počakati na pomoč zaradi grmenja, kar zatrjuje v pritožbi, pa v postopku na prvi stopnji ni trdil in gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP). Glede na to, da so tudi ostali delavci, ki so bili tega dne skupaj s tožnikom na terenu, vedeli kakšen je pravilen postopek zapiranja pokrova (M.Z. je celo izjavil, da je bila pomoč tožniku njegova dolžnost, če bi bil prisoten), in bi tožniku pomoč tudi nudili, če bi to hotel, ni nobene podlage za to, da bi od delodajalca zahtevali, da (le) za delo, ki terja nekaj minut, pošlje na teren dodatnega delavca. Na to ne more vplivati niti morebitna takšna pretekla praksa. Zaključek sodišča, da je delodajalec na teren poslal dovolj delavcev in da je imel tožnik uresničljivo možnost opraviti delo po izrecnih navodilih, ki zagotavljajo varno delo, je zato pravilen.

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju dejanskega stanja, ki je bilo povzeto, tudi materialno pravo uporabilo pravilno.

Zapiranje pokrova telekomunikacijskega jaška samo po sebi ni nevarna dejavnost. Tega tožnik tudi ni trdil. Trdil je, da je to delo bilo nevarno zaradi določenih okoliščin (rahlo nagnjen teren, ki je bil moker in zato spolzek). Pritožbeno sodišče načelno soglaša s tem, da zaradi določenih okoliščin delo lahko postane nevarno, vendar pa se pritožnik moti, ko meni, da to nujno vodi k uporabi pravil o objektivni odgovornosti. V primeru, ko zaradi določenih okoliščin stvar (ali dejavnost) postane takšna, da iz nje izhajajo določeni nadpovprečni riziki zato, da bodo poškodovane pravno zavarovane dobrine, odgovarja kvečjemu tisti, kateremu je možno pripisati krivdo za ravnanje (storitev ali opustitev), ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. Odgovornost je lahko v tem primeru le krivdna in ne objektivna.

V našem pravu je krivdna odgovornost pravilo, objektivna odgovornost pa izjema in je treba že po splošnem interpretacijskem pravilu izjeme tolmačiti ozko. Novejša sodna praksa (2), ožji obseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari in dejavnosti, ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same dejavnosti ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, dejavnost pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb. Če pa obstaja možnost očitka neustreznega ravnanja, potem je po oceni pritožbenega sodišča takšne primere bolj ustrezno presojati v okviru krivdne odgovornosti in ni razlogov, da oškodovanca varuje institut objektivne odgovornosti. Novejše sodne odločbe tudi nevarno stvar ali nevarno dejavnost opredeljujejo nekoliko drugače kot starejša sodna praksa. Stvar ali dejavnost je tako mogoče šteti za nevarno, če kljub ustrezni skrbnosti obstaja nevarnost, da bo povzročena škoda velika ali če obstaja velika verjetnost, da bo škoda nastala.

V konkretnem primeru je tožnik v postopku na prvi stopnji trdil, da je bilo delo nevarno zato, ker je bil teren, kjer se jašek nahaja, nagnjen, moker ter spolzek in da kljub ustrezni skrbnosti škode ni imel možnosti preprečiti. Trdil je še, da bi do škode prišlo tudi, če bi delo opravljala dva delavca. Sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da ob ustreznem skrbnem ravnanju (če bi delo opravila dva delavca po postopku kot je bilo to predpisano z navodili delodajalca) škoda sploh ne bi nastala. To ugotovitev sprejema tudi pritožnik, saj se nanjo v svoji pritožbi (primerjaj 3. odstavek na strani 5 pritožbe) celo sklicuje. Iz takšne ugotovitve pa logično izhaja, da ob ustrezni skrbnosti delo, ki ga je opravljal tožnik, upoštevajoč tudi konkretne okoliščine (rahlo nagnjen in moker ter spolzek teren), ne predstavlja nevarne dejavnosti, saj obstaja minimalna možnost, da bi do nastanka škode sploh prišlo. Podlage za uporabo pravil o objektivni odgovornosti zato v konkretnem primeru ni.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da ni podana niti krivdna odgovornost delodajalca tožeče stranke, saj tožnik ni izkazal protipravnosti ravnanja oz. opustitve zavarovanca tožene stranke. Ob dejanskih ugotovitvah, da je tožnik imel na voljo ustrezno zaščitno opremo in orodje, da je bil seznanjen z navodili delodajalca, da morata jašek vedno zapirati dva delavca po vnaprej predpisanem postopku, kar je tudi vadil pri delodajalcu, da je bil tistega dne na terenu skupaj še s tremi sodelavci, ki so tako kot on vedeli, da je treba jašek zapirati v dvoje in so mu bili tudi pripravljeni pri tem pomagati in je torej imel uresničljivo možnost, da katerega od treh prosi za pomoč (tudi upoštevaje morebitno čakanje, da eden od njih zaključi s svojim delom), da delodajalec od njega ni zahteval, da jašek zapira sam, je zaključek sodišča, da tožnikovemu delodajalcu ni mogoče ničesar očitati, pravilen. Za škodo je, in sicer zaradi lastne odločitve, da bo delo opravil sam in v nasprotju z izrecnimi navodili delodajalca, kar je pripeljalo do poškodbe, odgovoren tožnik sam.

Na pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na vrsto in obseg škode, pri čemer sodišče prve stopnje o tem sploh ni odločalo, se pritožbeno sodišče ne izjavlja, saj to za odločitev ni pravno relevantno.

Na podlagi 353. člena ZPP je bilo iz navedenih razlogov potrebno pritožbo zavrniti, saj pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo.

Glede na to, da pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila priglašenih pritožbenih stroškov ni upravičen. Odločitev o tem je vsebovana že v odločitvi o pritožbi (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1)Varnostni ukrepi za dela pri gradnji in vzdrževanju TK kabelskih omrežij v točki 1.1.3.3. določajo: „ En delavec s kleščami privzdigne pokrov le z ene strani, tako, da je dvignjen 15 cm nad ležiščem, druga stran ostane v ležišču. Drug delavec pod privzdignjen pokrov podloži leseno gred vzporedno s smerjo pokrova, ki je v ležišču. Gred mora biti položena prek odprtega jaška tako, da ima na vsaki strani vsaj 8 cm naslona. Na vstavljeno gred delavec nato nasloni pokrov, nakar ga s sodelavcem dvigneta in preneseta na mesto, kjer ga odložita – prislonita na drugo gred. Uporaba neustreznih podpornih elementov je nevarna in zato prepovedana. Postopek zapiranja je obraten odpiranju s tem, da mora eden od delavcev pred vstavitvijo pokrova očistiti reže v ležišču pokrova.“

(2)primerjaj npr. odločitve Vrhovnega sodišča RS II Ips 198/2006, II Ips 949/2006, II Ips 316/2007, II Ips 826/2006, II Ips 935/2007 in druge.