Jedro

Pravno upoštevna okoliščina za zvišanje rente je lahko znatna sprememba vrednosti denarja, saj odškodninska renta ni avtomatično redno usklajevanje z rastjo življenjskih stroškov, kot je to npr. pri preživninah.

Presoji po 175. členu OZ niso upoštevane okoliščine, ki bi jih pravdna stranka, upoštevaje običajno procesno skrbnost lahko zatrjevala in dokazovala že v prejšnji pravdi, pa tega ni storila. Pravno relevantne so torej le tiste okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo v prvi določitvi rente.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki v roku 15 dni dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 30.469,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1./I točka izreka) ter za čas od 1. 1. 2012 do plačila vse že zapadle zneske mesečne rente v znesku 387,62 EUR mesečno, ki so zapadli v plačilo do vsakega petega dne v mesecu za pretekli mesec, vse s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, po izvršenem plačilu že zapadlih zneskov rente pa sta toženi stranki v bodoče zapadle mesečne zneske rente, ki zapadejo v plačilo do vsakega petega dne v mesecu za pretekli mesec, dolžni redno nerazdelno plačevati tožeči stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (2./I točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače je sodišče prve stopnje zavrnilo (3./I točka izreka) ter sklenilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 3.088,04 EUR s pp (4./I točka izreka). Umik nasprotne tožbe je vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (5./ II točka izreka).

2. Proti sodbi so se pritožile vse pravdne stranke. Tožnica se pritožuje zoper 1., 2., 3. in 4. točko prvega odstavka izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je prvo sodišče odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka, poleg tega pa ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, ti pa so med seboj v nasprotju in v nasprotju z izvedenimi dokazi. V pritožbi opozarja, da v tem postopku vtožuje zvišanje rente, ki je že bila prisojena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. P 74/97 z dne 9. 6. 1998, kar pomeni, da mora na novo določena višina rente z novo izdano sodbo nadomestiti obveznost plačevanja rente iz prejšnje sodbe. Zato je tožeča stranka v skladu s sodno prakso s tožbenim zahtevkom izrecno zahtevala plačevanje rente v novo določeni višini namesto dosedanje rente, prisojene z zgoraj citirano sodbo. Sodišče tega dela tožbenega zahtevka ni vključilo v izrek sodbe, kar pomeni, da je odločilo v nasprotju s tožbenim zahtevkom. Tožeča stranka je vtoževala novo višino rente od 1. 7. 2005 dalje, temu pa sodišče ni sledilo, zaradi česar je prikrajšana na obrestih od 16. 6. 2012 dalje. Ker je tožeča stranka vtoževala novo višino rente, bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku slediti, že plačani mesečni rentni zneski pa bi bili predmet poračuna pri nakazilu rente za nazaj, v skladu s pravnomočno sodbo. Sodišče tega ni storilo, niti ni obrazložilo, zakaj je sprejelo drugačno odločitev, zaradi česar se sodba ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Za obdobje od 1. 7. 2005 do 31. 12. 2011 je sodišče tožnici prisodilo znesek 3.469,53 EUR. Ta znesek ustreza končnemu prikrajšanju tožnice za navedeno obdobje iz naslova vtoževane razlike rente, z upoštevanjem neto plače vseh zaposlenih v RS s triletno poklicno šolo ter odbitkom družinske pokojnine, nadomestila za invalidnost in letnega rekreacijskega dodatka, kot tudi v tem obdobju izplačane rente s strani toženih strank. V obrazložitvi sodba na strani 7 pa je sodišče navedlo, da pri izračunu rente letnega dodatka ni upoštevalo, saj je za obdobje od 1. 1. 2012 upoštevalo tabelo 3 izvedenke mag. S. P. T., ki letnega dodatka v tej tabeli ne upošteva. Ni razumljivo, zakaj je pri zahtevku do 31. 12. 2011 sodišče letni dodatek kot odbitno postavko upoštevalo, za obdobju od 1. 1. 2012 dalje pa ne. Gre za neskladje pri odločitvi sodišča, ki v razlogih sodbe ni utemeljeno. Podan pa je tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Če do poškodbe pri tožnici ne bi prišlo, tožnica gotovo ne bi zaključila izobraževanja na stopnji triletne poklicne izobrazbe, pač pa bi s pridobivanjem izobrazbe nadaljevala in bi z veliko verjetnostjo pridobila vsaj izobrazbo pete stopnje. Sodba v tem delu nima razlogov, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Odločitev o renti za obdobje od 1. 7. 2005 do 31. 12. 2011 ni pravilna, ker temelji na kombinaciji 4, ki upošteva kot odbitno postavko tudi izplačilo letnega dodatka, kar pa ni pravilno, saj to izplačilo ni nadomestilo plače oziroma ni kategorija, ki bi jo lahko sodišče upoštevalo kot odbitno postavko, pač pa je primerjalna kategorija regres za letni dopust, ki ga dobijo izplačanega zaposleni delavci. Poleg tega pa izrek v točki 1/I sodbe ni v skladu s tožbenim zahtevkom, ker je z njim tožnica oškodovana tudi za zakonske zamudne obresti od dne 16. 6. 2012 dalje, ker so obresti v tem delu izreka obračunane le do tega dne, o obrestih od tega dne dalje pa sodišče ni odločilo. Odločitev sodišča je nepravilna tudi v izreku pod točko 2./I izreka sodbe. Sodišče je za obdobje od 1. 1. 2012 izhajalo iz tabele 3, iz katere izhaja, da je znašala neto plača zaposlenih s triletno poklicno šolo meseca decembra 2011 831,45 EUR. Razlika med neto plačo, zmanjšano za družinsko pokojnino in nadomestilo za invalidnost, predstavlja upravičeno rento v višini 542,56 EUR.

3. Prvo tožena stranka se pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da se sodišče do njenega ugovora glede omejene zavarovalne vsote do zneska 13.948,37 EUR ni opredelila.

4. Druga tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da je sodišče prekršilo drugi odstavek 2. člena ZPP s tem, ko je odločilo mimo tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je zahtevala zvišanje rente, ne pa plačila kapitalizirane rente, kot je to v izpodbijani sodbi odločilo sodišče. S tem je sodišče ustvarilo situacijo, ko bi bili toženi stranki dolžni isto rento plačati kar po dveh izvršilnih naslovih, kar pa tožeči stranki ne pripada. Meni, da je sodišče v celoti oprlo sodbo na izvedensko mnenje, ki je bilo pridobljeno v nasprotju z dokaznim predlogom tožeče stranke. Sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni konkretiziralo spremenjenih okoliščin, ki v skladu s 169. členom ZOR predstavljajo bistveno predpostavko za spremembo prisojene rente, kar pomeni, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato sodbe ni mogoče preizkusiti, ker predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navedeno pa je tudi posledica okoliščine, da je v tem smislu trditvena podlaga tožeče stranke izrazito pomanjkljiva, zaradi česar je tožba dejansko nesklepčna in bi moralo sodišče tožbeni zahtevek že iz tega razloga zavrniti. Obrazložitev izpodbijane sodbe je tudi protislovna, ter brez podlage v trditvah tožeče stranke, v delu, kjer sodišče poudarja, da dodatek za pomoč in postrežbo ter letni dodatek pri izračunu zvišanja rente nista upoštevana v korist toženih strank iz razloga, ker se je ravno zaradi protipravnega ravnanja druge tožene stranke tožnica znašla v stanju, da prejema navedena dodatka. S takšno argumentacijo ni v ničemer odgovorjeno na njene ugovore, da je sodišče vezano na ugotovitev prvega postopka, da je bila renta prisojena za izgubljeni zaslužek in ne zaradi povečanih potreb tožeče stranke oziroma potreb po pomoči s strani tretje osebe. Ker je bila v osnovnem postopku podlaga za določitev rente zgolj izgubljeni zaslužek, ne pa tudi trajno povečanje potreb, ki omogoča dodatek za pomoč in postrežbo, je sodišče vezano na to pravnomočno ugotovitev in bi moralo dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga prejema tožnica, iz tega razloga odšteti od povprečne mesečne plače žensk s končanim skrajšanim programom izobraževanja, ki predstavlja edino upoštevano podlago za določitev rente v konkretnem primeru. Sodišče je v osnovni sodbi z dne 9. 6. 1998 mesečno rento odmerjalo na način, da je od plače, ki bi jo tožnica prejemala, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, odštelo vse dohodke, ki jih je tožnica prejemala po škodnem dogodku, zato bi sodišče v predmetnem postopku višino zvišane rente moralo odmeriti na enak način in pri odmeri upoštevati vse dohodke tožnice po škodnem dogodku. Prvostopenjsko sodišče je prav tako neutemeljeno zavrnilo njene ugovore, da je pri izračunu eventualne razlike zaradi premalo izplačane rente potrebno upoštevati povprečno plačo, ki jo v RS prejemajo ženske s triletno poklicno šolo, z argumentom diskriminacije. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – v nadaljevanju ZPIZ-1 v 136.b členu določa, da je višina letnega dodatka odvisna od višine pokojnine oziroma višine nadomestila za invalidnost. Torej je sodišče materialnopravno zmotno menilo, da za letni dohodek velja isti kriterij kot za dodatek za pomoč in postrežbo, in sicer, da na višino ne more vplivati višina dohodkov, ki jih prejema invalidna oseba, temveč zgolj zdravstveno stanje prejemnika tega dodatka. Iz citirane določbe ZPIZ-1 izhaja, da je namen letnega dodatka v izboljšanju materialnega položaja prejemnikov nižjih pokojnin oziroma nadomestil za invalidnost, torej ima pravzaprav enak namen, kot dohodek, od katerega se odmeri, zato bi sodišče, tako kot družinsko pokojnino in nadomestilo za invalidnost, moralo v korist toženih strank upoštevati in pri izračunu zvišane rente letni dodatek odšteti od ugotovljene osnove. Opozarja tudi na napačno odmero stroškov.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbi toženih strank ter je predlagala njuno zavrnitev.

6. Tožnica je bila v prometni nezgodi z dne 23. 7. 1985 hudo telesno poškodovana. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem, opr. št. P 74/97 z dne 9. 6. 1998 ji je bila priznana pravica do rente oziroma do bodoče škode, ki se kaže v izgubi zaslužka.

7. Denarna renta je povračilo za škodo, ki jo v primeru telesne poškodbe ali okvare zdravja utrpi oškodovanec zaradi izgube zaslužka, trajno povečanih potreb ter uničenih ali zmanjšanih možnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje.

8. Tožeča stranka je v tej pravdni zadevi na podlagi 175. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) vtoževala zvišanje rente, ki ji je bila prisojena z zgoraj citirano sodbo.

9. Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo z dne 9. 2. 2010 modificirala tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačevati tožeči stranki namesto mesečne rente v znesku po 154,94 EUR, ki je bila tožeči stranki prisojena s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem, opr. št. P 74/97-27 z dne 9. 6. 1998, od dne 1. 7. 2005 dalje do dne 28. 2. 2010 rento po 489,95 EUR mesečno, od dne 1. 3. 2010 dalje pa rento po 714,38 EUR mesečno, v vsem obdobju, do vsakega petega dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude od dneva zapadlosti vsakokratnega mesečnega rentnega zneska dalje do plačila in sicer sta toženi stranki dolžni plačati do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle mesečne rentne zneske s pripadajočimi obrestmi v 15-ih dneh, v naprej dospevajoče mesečne rentne pa do vsakega petega dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zapadlosti vsakega rentnega zneska do plačila. Prvo sodišče pa je z izpodbijano sodbo drugače kot je to predlagala tožeča stranka, toženi stranki zavezalo na plačilo zneska 30.469,53 EUR (mesečno rento v višini 387,62 EUR je za obdobje od 1. 7. 2005 do 31. 12. 2011 kapitaliziralo) ter toženima strankama naložilo v plačilo vse že zapadle mesečne obroke rente v znesku 387,62 EUR od 1. 1. 2012 dalje ter jim naložilo, da sta v bodoče zapadle mesečne zneske rente, ki zapadejo v plačilo do vsakega petega dne za pretekli mesec, dolžni redno nerazdelno plačevati tožeči stranki, pri tem pa v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov za svojo odločitev, kot to utemeljeno v pritožbi opozarja tožeča stranka. V tej zvezi pritožbeno sodišče pripominja, da glede na to, da je bila tožeči stranki renta že pravnomočno prisojena s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem z dne 9. 6. 1998, je tožeča stranka pravilno postavila zahtevek, s katerim je zahtevala, da se z novo izdano sodbo nadomesti obveznost plačevanja rente iz prejšnje sodbe. Pritožba nadalje tudi utemeljeno opozarja, da sodišče ni navedlo razlogov oziroma so ti razlogi nejasni, zakaj je pri izračunu višine izgubljenega zaslužka do 31. 12. 2011 upoštevalo letni dodatek kot odbitno postavko, od 1. 1. 2012 dalje pa sodišče letnega dodatka ni upoštevalo, čeprav iz obrazložitve sodbe izhaja, da pri izračunu zvišane rente kot dohodek tožeče stranke ni mogoče upoštevati letnega dodatka, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP.

10. Na podlagi 175. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ lahko sodišče na zahtevo oškodovanca za vnaprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. Pomembneje spremenjene okoliščine so lahko le tiste, ki so nastopile po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

11. Zmotno je pritožbeno stališče druge tožene stranke, da tožeča stranka ni konkretizirala spremenjenih okoliščin, ki v skladu s 175. členom OZ pogojujejo spremembo prisojene rente. Tožeča stranka je v skladu s prvim odstavkom 7. člena in 212. člena ZPP navedla dejstva, ki substancirajo njen zahtevek. Kot spremenjene razmere je tožeča stranka navajala, da bi glede na sedanjo starost dosegla povprečno izobrazbo in s tem mesečne dohodke v višini povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji ter da je v obdobju od izdaje sodbe, s katero ji je bila prisojena renta pa do vložitve tožbe, prišlo do zvišanja plač, ki so bile vzete kot osnova za izračun rente v sodbi z dne 9. 6. 1998 in do zvišanja življenjskih stroškov ter padca realne vrednosti denarja, torej je tožeča stranka zatrjevala spremenjene okoliščine, ki bi lahko bile podlaga za zvišanje rente.

12. Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožbeno navedbo druge tožene stranke, da sta obe toženi stranki v odgovoru na tožbo nasprotovali zatrjevanim spremenjenim razmeram, ki pogojujejo spremembo višine rente. Zaradi zmotnega stališča, da toženi stranki po temelju nista ugovarjali, sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo potrebnih dejanskih ugotovitev o tem, katere so tiste nove okoliščine, ki so nastopile po izdaji sodbe v zadevi P 74/97 in ki utemeljujejo zvišanje rente. Se pa iz izvedenega dokaznega postopka nakazuje, da bi lahko bila pravno upoštevna okoliščina za zvišanje rente znatna sprememba vrednosti denarja, saj odškodninska renta ni avtomatično redno usklajevanje z rastjo življenjskih stroškov, kot je to npr. pri preživninah.

13. V postopku spremembe mesečne rente je sodišče vezano na pravnomočne ugotovitve, ki jih je v prejšnji pravdi zajemala ugotovljena izguba na dohodku. Pri določbi 175. člena OZ gre namreč za izjemo od splošnega načela, da razmerij, ki so že urejena s pravnomočnimi sodbami, ni več mogoče ponovno urejati. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je kot osnovo, od katere je potrebno ugotoviti, ali tožeči stranki pripada zvišana renta, potrebno upoštevati tisti kriterij oz. okoliščino, ki jo je upoštevalo sodišče pri prvi določitvi rente, to pa je v konkretnem primeru povprečna mesečna plača zaposlene osebe s končanim skrajšanim programom.

14. Izguba zaslužka je premoženjska škoda, ki se kaže kot razlika med dohodkom, ki bi ga oškodovani prejemal, če ne bi bilo poškodbe in tistim, kar prejema. Pravilno je stališče prvega sodišča, da je dodatek za pomoč in postrežbo posebna kategorija namenskega prejemka, ki je izrecno vezana na invalidnost prejemnika in predstavlja nadomestilo za dodatno kritje stroškov za njegovo postrežbo v zvezi z njegovo invalidnostjo, zaradi česar ne predstavlja nadomestila za izgubo dohodka, ki bi ga opravičenec sicer ustvaril, če invalidnosti ne bi bilo (glej tudi pravno mnenje Občnih sej Vrhovnega sodišča in drugih sodišč VSS II Ips 48/81 z dne 14. 5. 1981).

15. Utemeljena je pritožbena graja prve tožene stranke, da se sodišče ni opredelilo do njenega ugovora, da je z zahtevkom dogovorjena zavarovalna vsota presežena. Sodišče prve stopnje bo zato o ugovoru omejenosti zavarovalne vsote moralo odločiti v ponovljenem postopku. Denarna renta je mesečna in je dosmrtna ali za določen čas (prvi in drugi odstavek 167. člena OZ). Prva tožena stranka v postopku za določitev rente ni uveljavljala ugovora omejenosti zavarovalne vsote, s čimer bi bil lahko vnaprej določen časovni mejnik plačevanja rente. Kot je bilo že navedeno pri presoji po 175. členu OZ niso upoštevane okoliščine, ki bi jih pravdna stranka, upoštevaje običajno procesno skrbnost lahko zatrjevala in dokazovala že v prejšnji pravdi, pa tega ni storila. Pravno relevantne so torej le tiste okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo v prvi določitvi rente. Prva tožena stranka stranka šele v pravdi, ki jo je tožnica začela zaradi zvišanja rente na novo zatrjuje, da bi bilo treba upoštevati tudi ugovor omejene zavarovalne vsote, kar pa je lahko usmerjeno le v razliko med prvo določeno rento ter zvišano rento, ne pa tudi v višino v prvi sodbi določene rente.

16. Glede na navedeno je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17. Sodišče druge stopnje je še sklenilo, da se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.