Jedro

V dokazni situaciji, ko so obremenilni dokazi močni, je trditveno breme pri predlaganju novih oziroma nasprotnih dokazih toliko težje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 42855/2010 z dne 19. 4. 2011 R. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen šest mesecev zapora. Obsojenca je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pritožbo zagovornika obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje je Višje sodišče v Kopru s sodbo II Kp 42855/2010 z dne 25. 1. 2012 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve vložnik uveljavljano kršitev utemeljuje z zatrjevanjem, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga obrambe, ki je predlagala pregled obsojenca pri urologu, s čimer bi bil lahko potrjen njegov zagovor, da je bil v času, ko naj bi storil kaznivo dejanje, ki se mu očita, impotenten. Vložnik nadalje ocenjuje, da ni mogoče sprejeti navedb pritožbenega sodišča, da naj bi bil obsojenec z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga seznanjen v okviru izvedenskega mnenja dr. M. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo razloge za zavrnitev dokaza in meni, da obramba v zahtevi uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

B.

4. R. M. je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem odstavku 183. člena, ker je spolno občeval z osebo drugega spola, ki še ni bila stara 15 let, pri čemer je obstajalo očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve s tem, da je v času od junija 2001 do 3. 12. 2003 v Pivki, otroka A. A. (deklica je bila rojena ... 1991) povlekel s hodnika v sobo, ji slekel kavbojke in spodnje hlače ter ji sezul čevlje, slekel sebe in se kljub njenemu upiranju in odrivanju na postelji ulegel nanjo in proti njeni volji z njo spolno občeval. 5. Kaznivo dejanje je bilo storjeno v času od junija 2001 do 3. 12. 2003, sojenje pa je potekalo v letu 2010 in 2011. Urološki pregled zaradi ugotavljanja, ali je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja morebiti impotenten, naj bi bil po predlogu obrambe opravljen 7 let in več po storjenem kaznivem dejanju. Obsojenec je v svojem zagovoru zatrjeval, da je od leta 2000 dalje impotenten zaradi stresa, ker mu je takrat umrl brat, njegova žena S. M. je to potrdila z izjavo, da od takrat dalje „ni bil več tapravi“ in da sta nekajkrat po selitvi poskušala s spolnimi odnosi, pa ni šlo. Obsojenec je povedal, da zaradi impotence ni nikoli iskal zdravniške pomoči. Na podlagi navedenih izjav v izpovedbah obsojenca in njegove žene je mogoče pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da obsojenčevemu zatrjevanju impotentnosti v času storitve kaznivega dejanja ni mogoče verjeti. Gre namreč le za trditev, ki jo sicer potrjuje njegova žena, je pa v nasprotju s številnimi in trdnimi dokazi, ki so potrjevali obtožbo. Prepričljivo izpovedbo oškodovanke so potrdili J. Š., psihologinja šole, ki jo je v času storitve kaznivega dejanja obiskovala oškodovanka, M. O., razredničarka oškodovanke, B. V., zdravnica zaposlena v šolski ambulanti, S. C., stric oškodovanke, B. S., mati oškodovanke, nenazadnje pa tudi ugotovitve in mnenje izvedenca psihiatrične stroke dr. G. M. in izvedenke dr. M. T. Vsi ti dokazi, povezani med seboj, ne dopuščajo razumnega dvoma v to, da je obsojenec storil, kar mu je očitala obtožba. V takšnem dokaznem položaju je treba pritrditi oceni sodišča, da zgolj zatrjevanje impotentnosti pred sedmimi ali osmimi leti in predlog za postavitev izvedenca urologa, ki naj to ugotovi, ne izpolnjuje pogojev na podlagi katerih je sodišče dolžno ugoditi dokaznemu predlogu obrambe. Zatrjevana (delna) erektivna disfunkcija obsojenca naj bi bila razlog, da z ženo zadnjih deset let ni imel spolnega odnosa, to pa tudi po oceni dr. M. ne izključuje, da obsojenec ne bi mogel storiti kaznivega dejanja zoper oškodovanko. Mogoče je sprejeti oziroma razumeti, da obsojenec ni iskal zdravniške pomoči zaradi zatrjevane erektivne disfunkcije, ni pa mogoče spregledati popolne pasivnosti obsojenca in njegove obrambe v času, ko je zoper njega tekel postopek. V vsem tem času, kolikor je trajal postopek pred sodbo sodišča prve stopnje, obsojenec ni opravil vsaj zdravniškega pregleda, če že ne specialističnega pregleda v zvezi z zatrjevano telesno disfunkcijo. Tu je treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da obremenilni dokazi niso dopuščali upoštevnega dvoma glede vprašanja, ali je obsojenec storil kaznivo dejanje ali ne. Zato bi moral obsojenec oziroma njegova obramba pri zahtevi, da se angažira še izvedenec urološke stroke, sodišču ponuditi več kot le trditev obsojenca, podprto z vsem splošno potrditvijo njegove žene. V dani dokazni situaciji, ko so bili obremenilni dokazi tako močni, je bilo trditveno breme pri predlaganju novih oziroma nasprotnih dokazih toliko težje. Tako je treba pritrditi sodbi sodišča prve stopnje glede ocene, da je obsojenčevo sklicevanje na impotentnost le način njegove obrambe, takšna ocena praktično izključuje verjetnost, da bi predlagani dokaz lahko bil uspešen. Tudi pritožbeno sodišče je ocenilo pritožbeno pojasnjevanje, da naj bi bil pregled pri urologu zadnja možnost za obsojenčevo razbremenitev očitka obtožbe, kot posplošeno in da obrambi ni uspelo izkazati dovolj visoke stopnje verjetnosti, da bi predlagani dokaz lahko vplival na drugačno razsojo. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da so razlogi sodišča prve in druge stopnje za zavrnitev dokaznega predloga obrambe sprejemljivi tako z vidika logike kot življenjske izkušnje in tako kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti, potem ko je ugotovilo, da ni utemeljena, v skladu z določbo 425. člena zavrnilo, obsojenca pa glede na njegove premoženjske razmere, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, oprostilo plačila sodne takse za postopek za zahtevo za varstvo zakonitosti.