Jedro

Po členu 2 (2) Uredbe št. 1207/2001 izvozniki uporabljajo izjave dobavitelja kot dokazilo, zlasti v podporo zahtevkom za izdajo ali izdelavo dokazil o poreklu v Skupnosti, v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Evropsko skupnostjo in nekaterimi državami. Dobavitelj, ki izdela izjavo dobavitelja, hrani vsa dokumentarna dokazila, ki dokazujejo točnost izjave, vsaj tri leta - člen 7(1). Navedene določbe se nanašajo na vsakokratnega dobavitelja - prodajalca na notranjem trgu EU, zato v primeru preprodaje starejšega rabljenega vozila znotraj Skupnosti, izjave proizvajalca vozila, drugače kot meni tožnik, ni mogoče obravnavati kot izjave dobavitelja iz 2. člena navedene Uredbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi finančni organ) je z izpodbijano odločbo ugotovila, da potrdilo o gibanju blaga EUR.1, številka 2427669 z dne 15. 12. 2010 ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti (v 1. točki izreka) in da stroški postopka niso bili priglašeni (v 2. točki izreka).

2. Iz obrazložitve sledi, da je finančni organ na podlagi zahtevka Carinskih organov Republike Hrvaške (33. člen Protokola 4 Stabilizacijsko - pridružitvenega sporazuma med Evropskima skupnostma in njunimi državami članicami na eni strani in Republiko Hrvaško na drugi strani (v nadaljevanju Protokol 4) ter Uredbe Sveta (ES) št. 1207/2001 z dne 11. junija 2001 o postopkih za olajšanje izdajanja potrdil o gibanju blaga EUR.1, izdelave izjav na računih in obrazcev EUR.2 ter izdaje nekaterih dovoljenj za pooblaščenega izvoznika v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Evropsko skupnostjo in nekaterimi državami ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 3351/83 (UL L 165/1 z dne 21. 6. 2001), spremenjeno z Uredbama Sveta ES št. 1617/2006 z dne 24. 10. 2006 in 75/2008 z dne 28. 1. 2008 (v nadaljevanju Uredba 1207/2001) izvršil preverjanje upravičenosti izdaje predmetnega dokazila o poreklu blaga. Izdan je bil zapisnik 27. 9. 2011, iz katerega izhaja, da izvoženo blago - rabljeno osebno vozilo AUDI A4 AVANT 2.0 TDI, prva registracija 25. 1. 2005, v zvezi s katerim je bilo predloženo potrdilo o gibanju blaga EUR.1, ni upravičeno do uveljavljanja statusa preferencialnega porekla pri izvozu. Na zapisnik je tožnik podal pripombe, ki jih je finančni organ zavrnil. Finančni organ ugotavlja, da v postopku preverjanja pridobljene listine ne zagotavljajo zadostnih podatkov o statusu blaga glede na preferencialna pravila Skupnosti, saj tožnik kljub pozivom ni predložil izjave dobavitelja (izvoznika družbe A. iz Italije), ki bi zagotavljala podatke o statusu blaga glede na preferencialna pravila Skupnosti. Predložil je le izjavo dobavitelja družbe B., ki sicer dokazuje, da je novo vozilo izpolnjevalo pogoje za pridobitev preferencialnega porekla, ne dokazuje pa, da je vozilo te pogoje izpolnjevalo v času izvoza.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo DT 498-1-18/2015-5 z dne 21. 3. 2016 odločitev o stroških (2. točko izreka) spremenilo tako, da se zahteva za povračilo stroškov postopka zavrne, v ostalem pa pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in kot tako zavrnilo tudi njegovo zahtevo, da se izpodbijana odločba izreče za nično, in zahtevo za povračilo stroškov postopka. V zavrnilnem delu odločitve v svojih razlogih v celoti pritrdi razlogom prve stopnje. Podlaga za zahtevo za predložitev dodatne dokumentacije je v določbah 14. in 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti, z Uredbo 1207/2001 pa so določena pravila z namenom olajšati izdajanje ali izdelavo dokazil o poreklu v Skupnosti. V 2. členu navedene uredbe je opredeljena izjava dobavitelja, v 3. členu izdelava izjave dobavitelja, v 4. členu dolgoročna izjava dobavitelja, v 5. členu obrazec in izdelava izjav dobavitelja in v 6. členu informativna potrdila INF 4. Postopek izdaje potrdila o gibanju blaga EUR.1 je predpisan v členu 17 Protokola 4, ki v prvem odstavku določa, da potrdilo o gibanju blaga EUR.1 izdajo carinski organi države izvoznice na podlagi pisnega zahtevka izvoznika ali njegovega pooblaščenega zastopnika na izvoznikovo odgovornost, v tretjem odstavku tega člena pa je določeno, da mora biti izvoznik, ki vlaga zahtevek za EUR.1, pripravljen, da na zahtevo carinskih organov države izvoznice, v kateri se izda EUR.1, kadar koli predloži vse ustrezne dokumente, ki dokazujejo status porekla zadevnih izdelkov kot tudi izpolnitev drugih zahtev iz tega postopka. Postopek naknadnega preverjanja dokazil o poreklu pa ureja 33. člen Protokola 4, ki v tretjem odstavku določa, da preverjanje opravijo carinski organi države članice, ki imajo v ta namen pravico zahtevati katerakoli dokazila in opraviti kakršenkoli pregled izvoznikovega knjigovodstva ali katerikoli drug pregled, ki se jim zdi potreben. V 28. členu Protokola 4 so navedene listine iz členov 17(3) in 22(3), ki se uporabljajo za dokazovanje, da se izdelki, na katere se nanaša potrdilo o gibanju blaga EUR.1, lahko štejejo za izdelke s poreklom v Skupnosti ter izpolnjujejo druge zahteve iz tega protokola.

4. Po mnenju pritožbenega organa tožnik nima prav, ko meni, da je zadostil vsem potrebnim pogojem s prilogami, ki jih je predložil že zahtevi za izdajo spornih potrdil EUR.1, in z izjavo proizvajalca novega vozila. Pojasnjevalne opombe o pan-evro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu, glede dokumentarnih dokazilih za rabljeno blago, na katere se sklicuje tožnik, nimajo zavezujočih učinkov. Iz razlogov, ki jih navaja že organ prve stopnje, izjava dobavitelja/proizvajalca družbe B. iz Nemčije z dne 25. 5. 2011 tudi po presoji tožene stranke ni zadosten dokaz, saj ne izkazuje, kaj se je z vozilom dogajalo do njegovega izvoza, torej ali se na blagu niso opravljala večja popravila, ki bi lahko vplivala na status blaga. Izjava pa je po mnenju pritožbenega organa neustrezna tudi zato, ker je datirana s 25. 5. 2011 in glasi na tožnika, medtem ko je račun izdal izvoznik s sedežem v Italiji, torej se je zadnji dobavitelj nahajal v Italiji. Če ima rabljeno vozilo status preferencialnega porekla in je bilo predmet preprodaje znotraj EU, je treba pri vsaki preprodaji izdelati/izdati izjavo dobavitelja (vsakokratni dobavitelj-prodajalec v EU izdela/izda izjavo kupcu iz EU). Glede na to, da gre za vozilo, ki ni več pod carinskim nadzorom in je bilo izvoženo iz carinskega območja Skupnosti (sedaj EU) in gre za starejše vozilo, za katerega se ne ve, kaj se je z njim dogajalo, izjave, četudi se sklicuje na VIN številko vozila, kot navaja tožnik, ni mogoče šteti kot izjave, ki zagotavlja podatke o statusu blaga glede na preferencialna pravila Skupnosti o poreklu. Gre za podatke novega vozila, ki ne izkazujejo stanja vozila v času izvoza.

5. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odloči na podlagi 37. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ključno je vprašanje, ali priložena izjava proizvajalca v skladu z Uredbo 1207/2001, vključno z Pojasnjevalnimi opombami, izpolnjuje zadostne pogoje za preferencialno obravnavo. Obrazložitev odločitve je strokovno sporna in neprepričljiva. Kršeni so 267(b) člen PDEU, CZS, Uredba 1207/2001, Uredba 1617/2006 ter načelo sorazmernosti in ekonomičnosti. Tožnik nasprotuje razlogom odločitve in jih ocenjuje kot formalne. Informativno potrdilo INF4 ni relevantno in je zato sočasna zahteva tožniku za predložitev obeh listin - izjave dobavitelja in informativnega potrdila INF 4 neutemeljena, na kar je opozarjal že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Izjava dobavitelja služi kot dokazilo za upravičenost potrditve statusa preferencialnega porekla. Tožnik je za blago dostavil predpisano izjavo dobavitelja z vsemi potrebnimi vsebinskimi elementi, kot je navedeno v prilogi Uredbe 1207/2001. V zadevi je bilo odločeno zgolj na podlagi predložene dokumentacije v skladu s Protokolom 4, brez ustne obravnave, čeprav sta udeleženi vsaj dve stranki z nasprotujočimi si interesi, zato so ugotovitve utemeljene na domnevah, pomanjkljive, nepopolne, predvsem pa materialno pravno in strokovno napačne.

6. V obravnavanem primeru je z vidika načela sorazmernosti in ekonomičnosti treba upoštevati, da gre za blago, starejše od treh let. V primeru rabljenega blaga bi bilo zaradi znatnega časovnega zamika med datumom proizvodnje ali uvoza in datumom izvoza treba upoštevati 16. člen Pojasnjevalnih opomb o pan-evro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu blaga, ki vsebujejo seznam ustrezne dokumentacije, ki dokazuje status porekla rabljenega blaga (deklaracije proizvajalca ali kateregakoli drugega trgovca, izvedensko mnenje, oznake na blagu ali njegovi opisi). Zato Carinski organ lahko od izvoznika zahteva predložitev dokazov, kot so izjave proizvajalca ali kateregakoli drugega trgovca. Tožnik je pri vložitvi zahtevka za potrdilo o gibanju blaga EUR.1 upošteval vse določbe veljavnih predpisov in deloval v dobri veri. Priložil je objektivne dokaze, račun, prometno dovoljenje s tehničnimi podatki. Kolikor to ni bilo dovolj, gre za napako carinskega organa. Iz predloženega prometnega dovoljenja je razvidno, da je bilo kot novo vozilo prvič registrirano v Italiji dne 25. 1. 2005/oznaka B v prometnem dovoljenju, da je bilo izdano leta 2005 in za obravnavano vozilo izdano kot edino - No. A001656RN05 (letnica izdaje prom. dovoljenja) kot tudi prvič registrirano dne 25. 1. 2005 (I), da sta bila opravljen en (1) tehnični pregled leta 2009, kar pomeni, da je bilo vozilo vseskozi registrirano in uporabljeno z registracijo Italije oz. z italijanskimi reg. tablicami, torej ni bilo izvoženo ali kakorkoli predelano. Vozilo torej ni bilo deležno nobenih tehničnih sprememb in ni bilo poškodovano ali popravljeno tako, da bi to lahko vplivalo na njegovo stanje v smislu pogojev statusa preferencialnega porekla. Dokazilo o poreklu blaga EUR.1 je avtentično. Za omenjeno blago je bil opravljen fizični pregled blaga, kjer so se ugotovila vsa relevantna dejstva s stališča instituta preferencialnega porekla.

7. Sporna za tožnika je ugotovitev finančnega organa, da tožnik ni predložil predpisane dokumentacije, ki jo je od njega zahteval carinski organ. Vztraja pri stališču, da je izjava proizvajalca enakovredna izjavi zadnjega dobavitelja oziroma pri ugovoru zoper stališče tožene stranke, da kot dokaz zadošča izključno izjava zadnjega dobavitelja. Brez podlage v Uredbi 1207/2001 je tudi stališče, da mora biti izjava proizvajalca naslonjena na izvoznika. Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je ključni razlog zavrnitve verodostojnosti in točnosti potrdila o gibanju blaga EUR.1 nepredložitev INF4, kar kaže, da je organ neutemeljeno prenašal vsa pooblastila in vso odgovornost na carinsko administracijo v drugi državi, v konkretnem primeru v Italiji.

8. Sodišču predlaga, da po izvedbi dokaza z zaslišanjem predlaganih prič - oseb, ki so sodelovale v postopku izdaje izpodbijane odločbe, tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) oziroma jo izreče za nično zaradi kršitve PES in posega v izključno pristojnost SEU oziroma podredno, da vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki in ji naloži vračilo stroškov postopka, vključno s sodno takso. Sodišču predlaga vložitev predloga za predhodno odločanje SEU zaradi razlage oziroma preizkusa zakonitosti uporabe prava EU, v konkretnem primeru Uredbe 1207/2001 in preveritev verodostojnosti in točnosti obravnavanega potrdila o poreklu blaga pri neodvisnem carinskem organu Nemčije.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo obrazloženo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih, s katerimi je obrazložena. Na očitek neutemeljene istočasne zahteve za predložitev izjave dobavitelja in informativnega potrdila INF 4, je odgovorjeno že v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. Vendar pa napačno ravnanje carinskega organa ni vplivalo na odločitev, saj tožnik ni predložil izjave dobavitelja, kar pomeni, da carinski organ tudi ni razpolagal z dokumentom, ki bi ga lahko preverjal v državi zadnjega dobavitelja, torej v Italiji. Razlog za odločitev torej ni v nepredloženem informativnem potrdilu INF 4, temveč v dejstvu, da tožnik izjave zadnjega dobavitelja iz Italije ni predložil in v presoji, da predložena izjava nemškega proizvajalca ni zadosten dokaz za potrditev statusa blaga ob izvozu.

10. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja na svojih stališčih in jih dodatno utemeljuje. Prilaga stališče Finančne uprave Republike Slovenije z dne 3. 1. 2017, da je relevantna listina za vozila, starejša od treh let, izjava dobavitelja/proizvajalca, ki potrjuje preferencialno EU poreklo.

11. V odgovoru na pripravljalno vlogo toženka pojasni, da se usmeritve FURS z dne 3. 1. 2017 nanašajo na izdajanje potrdili o gibanju blaga EUR.1 in ne na postopek preverjanja že izdanega potrdila na zahtevo carinskih organov države uvoznice, ki je predmet odločanja v zadevi. Z novimi usmeritvami se vsebina pravnih podlag tudi ni spremenila. Še vedno je osnovni (ustrezni) dokument izjava dobavitelja, če je bilo rabljeno vozilo kupljeno na notranjem trgu EU, kar tudi izhaja iz sedanjih usmeritev FURS v zvezi z izdajanjem potrdila EUR.1. Šele če običajne listine - dokazilo o poreklu, ki dokazujejo status porekla rabljenega vozila, niso več na voljo, ker je potekel rok do katerega je treba hraniti listine, je treba z drugimi dokazili nedvomno dokazati, da rabljeno vozilo ustreza zahtevam pravil o poreklu. V obravnavani zadevi je tožnik ob izvozu rabljenih vozil poleg računa italijanskega izvoznika in italijanskega prometnega dovoljenja, priložil izpolnjen komplet obrazca potrdila EUR.1, na katerem je s strani tožnika podpisana izjava izvoznika, da kot dobavitelj izjavlja, da ima blago status preferencialnega porekla. V izjavi se tožnik izrecno sklicuje na Uredbo Sveta ES 1207/2001, kar glede na izjavo pomeni, da razpolaga z ustrezno izjavo dobavitelja, ki jo je sestavil izvoznik s sedežem v Italiji in je naslovljena na pooblaščenega zastopnika (tožnika). Te izjave pa tožnik v naknadnem postopku preverjanja potrdila EUR.1 kljub izrecnemu pozivu carinskega organa ni predložil, temveč je predložil le izjavo dobavitelja (proizvajalca), ki se nanaša na novo vozilo, čeprav še ni pretekel triletni rok, do katerega je treba hraniti listine (29. člena Protokola 4), kar kaže, da je tožnik s svojimi izjavami ob vlaganju zahtevkov za izdajanje potrdil EUR.1 zavajal carinski organ.

12. V nadaljnji vlogi tožnik vztraja pri dosedanjih navedbah in ugovorih, predlaga dokaze k zatrjevani napačni uporabi prava EU in vztraja pri predlogu za izvedbo glavne obravnave.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami materialnega prava, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji finančni organ in tudi z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne tožena stranka. Tožbene navedbe, ugovori in dokazni predlogi so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče se zato sklicuje na razloge obeh odločb in jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

15. V zadevi ni spora o pravni podlagi za izvedbo postopka naknadnega preverjanja potrdila o gibanju blaga. Spora tudi ni o tem, da je breme dokazovanja zatrjevanega porekla blaga na tožniku kot pooblaščenem zastopniku izvoznika. Spora nadalje ni o listinah, ki jih je carinskemu organu v postopku izdaje potrdila o gibanju blaga EUR.1 in v postopku naknadnega preverjanja izdanega potrdila predložil tožnik in v tej zvezi tudi ne, da tožnik carinskemu organu ni predložil izjave zadnjega dobavitelja (izvoznika s sedežem v Italiji).

16. Sporna v zadevi je na prvem mestu uporaba prava (Uredbe 1207/2001 v zvezi s 16. členom Protokola 4) in na drugem mestu presoja listin, ki jih je tožnik predložil kot dokaz k zatrjevanemu poreklu blaga.

17. Uredba 1207/2001 določa pravila, katerih namen je olajšati izdajanje in izdelavo dokazil o poreklu v Skupnosti (sedaj EU) v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Skupnostjo in nekaterimi državami. Po členu 2 (1) navedene uredbe podatke o statusu izdelkov glede na preferencialna pravila skupnosti o poreklu blaga zagotavljajo dobavitelji s pomočjo izjave na predpisanem obrazcu. Po členu 2 (2) pa izvozniki uporabljajo izjave dobavitelja kot dokazilo, zlasti v podporo zahtevkom za izdajo ali izdelavo dokazil o poreklu v Skupnosti, v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Evropsko skupnostjo in nekaterimi državami. Dobavitelj, ki izdela izjavo dobavitelja, hrani vsa dokumentarna dokazila, ki dokazujejo točnost izjave, vsaj tri leta - člen 7(1). Navedene določbe se nanašajo na vsakokratnega dobavitelja - prodajalca na notranjem trgu EU, zato v primeru preprodaje starejšega rabljenega vozila znotraj Skupnosti, izjave proizvajalca vozila, drugače kot meni tožnik, ni mogoče obravnavati kot izjave dobavitelja iz 2. člena navedene Uredbe.

18. V tej zvezi je po presoji sodišča neutemeljeno tudi sklicevanje tožnika na 16. člen Pojasnjevalnih opomb o pan-evro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu. Po navedeni določbi se dokazila o poreklu lahko izdajo tudi za rabljeno blago ali katerokoli drugo blago, kadar zaradi precejšnjega časovnega zamika med datumom proizvodnje ali uvoza na eni strani in datumom izvoza na drugi strani običajne dokazilne listine niso več na voljo, če: a) datum proizvodnje ali uvoza sega čez rok, v katerem morajo trgovci v skladu z ustrezno zakonodajo v državi članici izvoznici hraniti evidence, b) če se blago lahko šteje kot blago s poreklom na podlagi drugih dokazil, kot so deklaracije proizvajalca ali kateregakoli drugega trgovca, izvedensko mnenje, oznake na blagu ali njegov opis, c) ni nobenih indikacij, da blago ne ustreza zahtevam pravil o poreklu." Čeprav predpisani 3-letni rok za hrambo dokumentacije iz 29. člena Protokola 4, kot eden od v tem členu kumulativno navedenih pogojev, še ni potekel in bi torej tožnik z ustrezno izjavo dobavitelja, katere obstoj je potrdil v postopku izdaje EUR.1, še moral razpolagati, izpodbijana odločitev ni utemeljena z omejevanjem dokaznih sredstev, kot se s sklicevanjem na načelo sorazmernosti in gospodarnosti smiselno zatrjuje v tožbi. Prvostopni organ in tožena stranka namreč izjave proizvajalca vozila ne zavrneta kot dokaz, ki bi bil nedopusten, temveč dokaz izvedeta in ga skupaj z listinami, ki jih je tožnik predložil že v postopku izdaje potrdila EUR.1, ocenita kot nezadosten. Presoja dokazov, ki jih je predložil tožnik in sklep o dejanskem stanju, ki ga na podlagi vseh v postopku izvedenih dokazov napravi prvostopni organ, pa sta v izpodbijani odločbi obrazloženi z logičnimi argumenti. Obrazloženi so tudi razlogi, s katerimi utemeljuje njihovo presojo in dvom v resničnost zatrjevanih dejstev. Sodišče se s presojo dokazov strinja, strinja pa se tudi z razlogi, s katerimi jo utemeljita organ prve stopnje in pritožbeni organ. Gre torej za drugačno presojo predloženih dokazov, kot jo želi doseči tožnik, in ne za omejevanje dokaznih sredstev kot se v nasprotju z razlogi izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi zatrjuje v tožbi. Zato sodišče v tej zvezi tudi ne ugotavlja zatrjevane napačne uporabe prava EU oziroma uporabe prava EU, ki bi narekovala postavitev predhodnega vprašanja glede njegove razlage.

19. Trditev tožnika, da je ključni razlog odločitve v nepredložitvi informativnega potrdila INF 4, je protispisna. Kot v odgovoru na tožbo pravilno poudari tožena stranka, je na očitek neutemeljene istočasne zahteve za predložitev izjave dobavitelja in informativnega potrdila INF 4, odgovorjeno že v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. Napačno ravnanje carinskega organa ni vplivalo na odločitev, saj tožnik ni predložil izjave dobavitelja, kar pomeni, da carinski organ tudi ni razpolagal z dokumentom, ki bi ga lahko preverjal v državi zadnjega dobavitelja, torej v Italiji. Razlog za odločitev torej ni v nepredloženem informativnem potrdilu INF 4, temveč v dejstvu, da tožnik izjave zadnjega dobavitelja iz Italije ni predložil in v presoji, da predložena izjava nemškega proizvajalca ni zadosten dokaz za potrditev statusa blaga ob izvozu, kar povsem nedvoumno izhaja iz obrazložitve obeh odločb. 20. Sodišče tudi ne ugotavlja zatrjevanih bistvenih kršitev procesnega zakona. V zadevi namreč ne gre za postopek, v katerem sta udeleženi dve stranki z nasprotujočimi si interesi, kot meni tožnik, temveč za postopek zoper tožnika iz razloga naknadnega preverjanja EUR.1 na zahtevo tujega (hrvaškega) carinskega organa, v katerem so se izvajali listinski dokazi, ki jih je predložil tožnik. V takšnem postopku pa ustna obravnava zaradi uresničevanja načela zaslišanja stranke ni obvezna. Tožnik je namreč v postopku sodeloval in bil seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki vplivajo na odločitev. Tožnik je bil pozvan, katero dokumentacijo mora predložiti, o ugotovitvah je bil izdan zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe in na katere je odgovoril finančni organ v izpodbijani odločbi, toženka pa je v drugostopenjski odločbi odgovorila na vse pritožbene navedbe. Sodišče uradoma tudi ne ugotavlja obstoja katerega od razlogov za ničnost odločbe po 279. členu ZUP, izpodbijana odločba pa tudi ni bila izdana v zadevi iz sodne pristojnosti, kar se kot razlog za ničnost navaja v tožbi.

21. Ker so bili dokazi že izvedeni in pravilno presojeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS v zvezi z drugim odstavkom 51. člena istega zakona. V tožbi tožnik sicer predlaga zaslišanje prič (uradnih oseb), ki so sodelovale v tem in predhodnih postopkih, pri čemer pa ne navede (pravno relevantnih) dejstev, o katerih bi posamezna priča lahko izpovedala. Sodišče zato povsem nesubstanciranemu dokaznemu predlogu ni sledilo. Sledilo pa tudi ni predlogu, da verodostojnost dokazila o poreklu na podlagi predložene dokumentacije preveri carinski organ Nemčije. Presoja verodostojnosti in točnosti dokazila o poreklu blaga EUR.1 je v pristojnosti tožene stranke, ki za navedeno presojo razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. Dokaz z "izvedencem", ki ga tožnik prvič predlaga v upravnem sporu, sodišče zavrača kot nedopustno tožbeno novoto in hkrati kot nepotreben, saj po presoji sodišča njegova izvedba ne bi mogla prispevati k razjasnitvi zadeve in k pravilni in zakoniti odločitvi.

22. Ker so po navedenem ugovori tožnika neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo zatrjevanih kršitev ustavnih pravic, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.