Jedro

Odločanje o izdaji soglasja iz tretjega odstavka 35. člena GZ predstavlja odločitev o materialnopravno določeni pravici, ki je utemeljena na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu, in s čimer se posega v pravni položaj posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem sporu. Gre torej za upravni akt, ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Glede na navedeno sodišče tožbo, ki se nanaša na izpodbijano odločbo v delu o zavrnitvi izdaje soglasja za izgradnjo podzemnih infrastrukturnih objektov v cestnem telesu javne ceste in za izgradnjo cestnega priključka za priključitev načrtovanih stavb na občinsko javno cesto, obravnava vsebinsko. Prvostopenjski organ (kot tudi ne drugostopenjski organ) se ni opredelil do tožničine zahteve na podlagi tretjega odstavka 35. člena GZ, torej, ali sme tožnica zaradi gradnje priključka na javno cesto in zaradi gradnje podzemnih infrastrukturnih objektov v cestnem telesu javne ceste (fizično) poseči v javno cesto. Po oceni sodišča namreč oba posega nedvomno terjata poseg vanjo, upravljavec te javne občinske ceste pa je po 11. členu v zvezi s 13. členom Odloka upravni organ, tj. Občina Log - Dragomer, ki je v zadevi tudi že odločal/a.

Izrek

I.Postopek se v delu, ki se nanaša na zahtevo tožeče stranke za izdajo mnenja o nameravani gradnji po 31. členu Gradbenega zakona, ustavi.

II.Tožbi se v preostalem ugodi, odločba Občinske uprave Občine Log - Dragomer, št. 351-110/2019-13 z dne 28. 9. 2020, se v delu, ki se nanaša na zahtevo tožeče stranke za izdajo soglasja za izgradnjo podzemnih infrastrukturnih objektov v cestnem telesu javne ceste in na zahtevo tožeče stranke za izdajo soglasja za izgradnjo cestnega priključka za priključitev načrtovanih stavb na občinsko javno cesto, odpravi ter zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 805,20 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne.

IV.Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnice z dne 19. 12. 2019 in odločil, da tožnica sama nosi stroške postopka.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vložila vlogo, s katero je zahtevala izdajo mnenja glede nameravane gradnje po 31. členu Gradbenega zakona (GZ) in izdajo soglasja za izvajanje del v telesu javne ceste in za izgradnjo objektov gospodarske javne infrastrukture v cestnem telesu javne ceste, skupaj s priključki po 35. členu GZ in prvem odstavku 99. člena Zakona o cestah (ZCes-1). V zvezi z izdajo mnenja po 31. členu GZ je organ ugotovil, da ne gre za upravno stvar. V zvezi z izdajo soglasja pa je, sklicujoč se na prostorske akte, ki veljajo za obravnavano območje, ugotovil, da posegi tožnice niso dovoljeni, kar podrobno opiše. Tožnica bi tudi morala v vlogi že upoštevati in opredeliti vpliv dodatnega prometa na obstoječi promet (99. člen ZCes-1 in 17. člen Odloka o občinskih cestah v Občini Log - Dragomer - Odlok). Izdaja mnenja po 31. členu GZ pa ni upravna stvar.

3.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Uvodoma je pojasnil, da prvostopenjski organ ne bi smel vloge zavrniti na podlagi veljavnih prostorskih aktov, ker to ni njegova pristojnost. Ne glede na povedano pa je odločitev pravilna. Pravna podlaga za postopek je 99. in 97. člen ZCes-1 oziroma 17. člen Odloka o občinskih cestah v Občini Log - Dragomer (Odlok) v povezavi s 99. členom ZCes-1. Po zadnji določbi je treba v projektni dokumentaciji pri projektiranju priključka ali dostopne ceste upoštevati in opredeliti še vpliv dodatnega prometa na obstoječi promet. To ne pomeni, da upravni organ ne opravi celovite presoje izpolnjevanja pogojev za izdajo soglasja po 99. členu ZCes-1, temveč gre le za enega izmed elementov presoje, ki pa je relevanten za začetek vsebinske presoje. Tožnica ni nasprotovala ugotovitvi, da gre za kompleksno gradnjo, in ni trdila, da je v projektni dokumentaciji ocena vpliva dodatnega prometa izvedena ali podana. Kršitev postopka zaradi ne-pozivanja k dopolnitvi vloge tudi ni bila podana (140. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4.Tožnica je v tožbi najprej opozorila, da ni razlogov za zavrnitev izdaje mnenja po 31. členu GZ. Za zavrnitev izdaje soglasja iz tretjega odstavka 35. člena GZ pa niso razvidni relevantni razlogi. Kot je razvidno iz projektne dokumentacije DGD, želi tožnica stanovanjske stavbe, ki jih namerava graditi, hkrati tudi priključiti na obstoječe vode GJI za oskrbo s pitno vodo, elektriko in odvajanje fekalnih voda in za ta namen zgraditi tudi potrebne podzemne infrastrukturne vode, ki bi med drugim potekali tudi preko območja cestnega telesa javne občinske ceste (pod njo). Zato mora tožnica pridobiti soglasje toženke. Pri soglasju za izvedbo posegov v prostor v cestnem telesu javne občinske ceste in pri soglasju za izvedbo cestnega priključka na javno občinsko cesto gre za dve različni soglasji in dve različni stvari. Za občinske javne ceste ZCes-1 v 95. členu podrobnejšo ureditev prepušča podzakonski ureditvi občinskih predpisov, oziroma v 97. in 99. členu ureja določena pravila (v 97. členu določa pravila v zvezi s posegi v območjih varovalnih pasov javnih občinskih cest, v 99. členu pa v zvezi s priključki na občinske javne ceste). Enako je različna tudi podlaga v Odloku (17. in 19. člen se nanaša na cestne priključke na javne ceste, 37. in 38. člen pa na druge posege v prostor v območju občinskih cest, zlasti na izgradnjo in izvedbo priključkov GJI v tem območjih). V upravnem postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja pa obe služita kot soglasji v smislu tretjega odstavka 35. člena GZ. Razlogi, ki so navedeni v odločbi, so razlogi, ki bi lahko teoretično utemeljevali le zavrnitev zahteve za izdajo soglasja za izvedbo cestnega priključka, ne pa tudi za zavrnitev soglasja za izvajanje posegov v prostor cestnega telesa zaradi priključitev nameravanih objektov na obstoječe vode GJI. Podana je absolutna kršitev pravil upravnega postopka.

5.Odločitev toženke za zavrnitev soglasja iz 99. člena ZCes-1 za izvedbo cestnega priključka na javno občinsko cesto je tudi napačna. V odločbi namreč ni presoje toženke o zmogljivosti ceste in varnosti prometa na njej ter glede vpliva načrtovanega novega cestnega priključka na to, kot bi morala biti glede na drugi odstavek 99. člena ZCes-1. Hkrati s tem v zvezi tožnica ni bila pozvana na izjavo. Tožnica tudi meni, da je tretji odstavek 17. člena Odloka nezakonit, saj presega zakonsko materijo (82., 95. ali 99. člen ZCes-1). Tretji odstavek 17. člena Odloka je mogoče razlagati in uporabljati le kot razlagalno pravilo, ki v resnici smiselno napotuje na upoštevanje drugega odstavka 99. člena ZCes-1. Ker relevantno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno, so bili kršeni 8., prvi odstavek 138. in 139. člen ZUP. Toženka bi morala odsotnost pogojev po drugem odstavku 99. člena ZCes-1 oceniti in presoditi sama kot upravljavec občinske javne ceste oziroma pozvati tožnico, da se o tem izjavi (drugi odstavek 140. člena ZUP). S tem je toženka tožnici preprečila izpolnitev procesnih predpostavk za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo načrtovanih objektov na njenih nepremičninah. Tožnica je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v nov postopek toženki, ki naj ji tudi naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

6.Sodišče je najprej s sklepom, I U 157/2021 z dne 18. 2. 2021, zavrglo tožbo tožnice. Presodilo je, da izdana odločba ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (2. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), saj gre za mnenja, pridobljena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (31. člen in 13. točka prvega odstavka 112. člena GZ), ki pa niso upravne odločbe.

7.Zoper citirani sklep je tožnica vložila pritožbo, Vrhovno sodišče pa je s sklepom, I Up 178/2021 z dne 22. 2. 2023, pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v nov postopek. V zvezi z tožničinim zahtevkom, ki se nanaša na mnenje o nameravani gradnji več stanovanjskih stavb po 31. členu GZ, je pritrdilo Upravnemu sodišču, da ne gre za upravni akt. V zvezi z tožničinima zahtevkoma, ki se nanašata na izdajo soglasja za izgradnjo podzemnih infrastrukturnih objektov v cestnem telesu javne ceste in za izgradnjo cestnega priključka za priključitev načrtovanih stavb na občinsko javno cesto, pa je navedlo, da soglasje iz tretjega odstavka 35. člena GZ v upravnopravnem smislu pomeni dovoljenje za fizični poseg v nepremičnino, hkrati pa nadomešča stvarnopravni posel oziroma dokaz o njem, ki ni povezan z zakonitostjo ali skladnostjo nameravane gradnje s predpisi na področju cestnega prometa. Gre za soglasje za (fizični) poseg v občinsko cesto in še kot soglasje (akt), ki nadomešča pogodbo civilnega prava ali dokaz o pravici graditi na tujem svetu oziroma civilnopravno dovoljenje za izvajanje gradnje. Po oceni Vrhovnega sodišča se 112. člen GZ, na katerega se je sklicevalo Upravno sodišče, nanaša na predpisane odobritve po posebnih predpisih, ne pa na določbe GZ, s katerimi je izrecno zahtevano soglasje za vložitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je zato Vrhovno sodišče sklep, I U 157/2021 z dne 18. 2. 2021, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v nov postopek.

8.Sodišče je po prejemu citiranega sklepa tožbo poslalo v odgovor toženki.

9.Toženka je v odgovoru na tožbo predlagala, naj sodišče tožbo delno zavrže (v delu, ki se nanaša na izdajo mnenja po 31. členu GZ), v preostalem pa zavrne. Opozorila je na 95. člen ZCes-1. Odločitev o zavrnitvi soglasja za dostop do javne poti ali ceste je bila pravilna glede na 17. člen Odloka, tudi pri soglasju za priključitev na obstoječe vode GJI pa je treba presojati vpliv na promet (97. člen ZCes-1). V nobenem predpisu ni določeno, da mora upravljavec javne ceste sam ugotavljati vpliv morebitne gradnje na promet na obstoječi cesti. Prav tako ne drži, da bi moral organ pozvati tožnico na dopolnitev vloge glede na 140. člen ZUP. 17. člen Odloka tudi ne širi zakonske materije. Stranka mora za svoje navedbe predložiti dokaze, tako tudi za trditve, da gradnja ali drugi posegi ne bodo prizadeli interesov varovanja občinske ceste in prometa na njej ter so kljub posegom zagotovljeni regulacijski elementi, ki ločujejo grajene javne površine od površin v zasebni lasti, s katerimi se zagotavlja prihodnji razvoj prometa (109. člen ZCes-2). Sicer pa pravilo exceptio illegalis lahko uporabi samo sodišče. Prav tako ni bila zagrešena zatrjevana kršitev pravil postopka, saj bi tožnica morala navajati dejstva in predlagati dokaze za ugoditev svojemu zahtevku. Tožnici je bila tudi dana možnost, da se izjavi. Zatrjevane kršitve ustavnih pravic tudi niso podane. Gradnja ob izdaji odločb sploh ni bila dovoljena, gradbeno dovoljenje bi bilo zavrnjeno. O vsem navedenem bo izpovedala toženka, zaradi česar predlaga zaslišanje strank postopka in opravo glavne obravnave. V nadaljevanju je posredovala še upravne spise.

10.Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi delno umaknila tožbo v delu, ki se nanaša na njeno zahtevo za izdajo mnenja o nameravani gradnji po 31. členu GZ, in predlagala, da sodišče v tem delu postopek ustavi. Opozorila je, da se toženka ne more sklicevati na določbo ZCes-2, saj je ta pričel veljati 29. 10. 2022, medtem ko je bil upravni postopek začet z vlogo z dne 19. 12. 2019. Glede soglasja v zvezi z GJI tudi odgovor na tožbo ne vsebuje sklepčne navedbe o odklonitvi tega soglasja. 17. člen Odloka se namreč ne nanaša na izvajanje del in izgradnjo objektov GJI v območju javne občinske ceste, temveč na nove cestne priključke na javne občinske ceste. Glede zaprošenega soglasja za izvedbo cestnega priključka na javno občinsko cesto je tožnica vztrajala pri navedbah v tožbi. Po mnenju tožnice lahko sodišče odloči brez oprave glavne obravnave. Prerekala je še stroškovni zahtevek toženke.

11.Toženka se je v pripravljalni vlogi strinjala z delnim umikom tožbe in predlagala sodišču, da izda sklep o ustavitvi postopka v tem delu. Pritrdila je tožnici, da se v tem postopku ne morejo uporabiti določbe ZCes-2. V ostalem je vztrajala pri svojih navedbah, v zvezi s kršitvami pravil postopka pa se je sklicevala še na sodno prakso (sodba Upravnega sodišča, I U 1004/2018 z dne 16. 5. 2018).

12.Tožnica je v drugi pripravljalni vlogi predlagala sodišču, da o zadevi odloči.

13.Toženka je v naslednji pripravljalni vlogi še nasprotovala stališču Vrhovnega sodišča v sklepu, I Up 178/2021 z dne 22. 2. 2023. Tožnica se bo na GJI le priključila, tretji odstavek 35. člena GZ pa govori o nameravani gradnji objektov GJI, ki se izvaja v cestnem telesu javne ceste. Soglasje, ki omogoča gradnjo v cestnem telesu, predpisuje ZCes-1 (97. in 99. člen), zato je treba uporabiti 112. člen GZ1. Po njenem mnenju tudi ni povsem jasno, v čem se soglasje iz tretjega odstavka 35. člena GZ razlikuje od soglasja po 99. členu ZCes-1, za kar ponuja dve razlagi.

K I. točki izreka

14.Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi umaknila tožbo zoper izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na njeno zahtevo za izdajo mnenja o nameravani gradnji po 31. členu GZ.

15.Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2023 z umikom soglašala.

16.Po 34. členu ZUS-1 lahko tožnik umakne tožbo brez privolitve toženca do pravnomočne odločbe (prvi odstavek). Če se tožba umakne, sodišče postopek s sklepom ustavi (drugi odstavek).

17.Sodišče je zato postopek v delu, ki se nanaša na zahtevo tožnice za izdajo mnenja o nameravani gradnji po 31. členu GZ, ustavilo.

K II. točki izreka

18.Tožba je v preostalem utemeljena.

19.Kot že povedano, je sodišče o zadevi enkrat že odločalo in se postavilo na stališče, da izpodbijana odločba (tudi) v delu, ki se nanaša na zahtevo tožnice za izdajo soglasja za izgradnjo podzemnih infrastrukturnih objektov v cestnem prometu in za izdajo soglasja za izgradnjo cestnega priključka za priključitev načrtovanih stavb na občinsko javno cesto, ni upravni akt. Sodišče se zato najprej opredeljuje do pravne narave izpodbijane odločbe v tem delu. Pri tem sledi stališču Vrhovnega sodišča RS, kot ga je to podalo v sklepu, I Up 178/2021 z dne 22. 2. 2023, in na katerega je vezano, saj gre za odločitev inštančnega sodišča, izdano v tem konkretnem primeru2.

20.V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki posegajo v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Za presojo, ali je posamezna odločitev upravni akt, je torej glede na zakon treba uporabiti dva temeljna pogoja: 1. formalno je upravni akt tisti akt, ki ga izda državni organ, organ lokalnih skupnosti oziroma nosilec javnih pooblastil (organi v 1. členu ZUS-1), 2. materialno je to akt, ki vsebuje odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, in s tem posega v pravni položaj tožnika, je utemeljen na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu. Skladno z navedenimi pogoji se torej lahko v upravnem sporu izpodbija tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava.

21.Sodišče ugotavlja, da je izpodbijano odločbo izdal organ lokalnih skupnosti - Občinska uprava Občine Log - Dragomer. Ker gre za organa lokalne skupnosti, je formalni pogoj za opredelitev upravnega akta po ZUS-1 izpolnjen.

22.Hkrati sodišče sodi, da je izpolnjen tudi materialni pogoj.

23.Po tretjem odstavku 35. člena GZ se pri nameravani gradnji objektov gospodarske javne infrastrukture, ki se izvaja v cestnem telesu javne ceste, skupaj s priključki, ne glede na določbe tega člena za dokazilo iz 3. točke prejšnjega odstavka šteje soglasje upravljavca javne ceste za izvedbo gradnje v cestnem telesu. Po 43. členu GZ pa pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje (med drugim), če je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, na kateri je predvidena gradnja, ali pa to pravico izkazuje z dokazili iz 3. točke drugega odstavka, tretjega ali četrtega odstavka 35. člena GZ tega zakona, pri čemer je v zemljiški knjigi označena plomba za vpis te pravice v zemljiško knjigo (6. točka prvega odstavka tega člena). Slednja določba torej opredeljuje dokazila, s katerimi investitor izkazuje pravico graditi na določenem zemljišču. Glede na citirani določbi GZ je torej lahko povsem nedvoumno zaključiti, da zavrnitev izdaje soglasja iz tretjega odstavka 35. člena GZ za vložnika tovrstne zahteve pomeni negativno odločitev o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja.

24.Sodišče tako sodi, da odločanje o izdaji ali ne-izdaji soglasja iz tretjega odstavka 35. člena GZ predstavlja odločitev o materialnopravno določeni pravici, ki je utemeljena na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu, in s čimer se posega v pravni položaj posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem sporu. Gre torej za upravni akt, ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Glede na navedeno sodišče tožbo, ki se nanaša na izpodbijano odločbo v delu o zavrnitvi izdaje soglasja za izgradnjo podzemnih infrastrukturnih objektov v cestnem telesu javne ceste in za izgradnjo cestnega priključka za priključitev načrtovanih stavb na občinsko javno cesto, obravnava vsebinsko.

25.Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je tožnica s svojo vlogo zahtevala mnenje ali soglasje za priključitev na javno cesto in soglasje za poseg v javno cesto za namen priključitve objektov na GJI. Upoštevajoč vsebino zahteve je tožnica tako nedvomno zahtevala izdajo soglasja po tretjem odstavku 35. člena GZ.

26.Prvostopenjski organ je njeno vlogo zavrnil, ker zahtevani posegi niso dopustni po prostorskih aktih, ki veljajo za navedeno območje, ter, ker ni izpolnjen pogoj iz 99. člena ZCes-1 v zvezi s 17. členom Odloka. Drugostopenjski organ je odločitev prvostopenjskega organa potrdil z deloma drugačnimi razlogi za odločitev, pri čemer se je skliceval (tudi) na 99. člen ZCes-1 in 17. člen Odloka ter še na 97. člen ZCes-1.

27.Sodišče ugotavlja, da se prvostopenjski organ (kot tudi ne drugostopenjski organ) ni opredelil do tožničine zahteve na podlagi tretjega odstavka 35. člena GZ, torej, ali sme tožnica zaradi gradnje priključka na javno cesto in zaradi gradnje podzemnih infrastrukturnih objektov v cestnem telesu javne ceste (fizično) poseči v javno cesto. Po oceni sodišča namreč oba posega nedvomno terjata poseg vanjo, upravljavec te javne občinske ceste pa je po 11. členu v zvezi s 13. členom Odloka (torej tudi z vidika upravljanja te ceste v civilnopravnem smislu) upravni organ, tj. Občina Log - Dragomer, ki je v zadevi tudi že odločal/a. Ker je iz izpodbijane odločbe s tem v zvezi povsem izostala obrazložitev organa oziroma razlogi za odločitev, sodišče izpodbijane odločbe v tem delu ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega in tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP, zaradi česar je treba izpodbijano odločbo v tem delu kot nezakonito odpraviti.

28.Glede na povedano je sodišče tožbi v preostalem ugodilo, izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na zahtevo tožeče stranke za izdajo soglasja za izgradnjo podzemnih infrastrukturnih objektov v cestnem telesu javne ceste in na zahtevo tožeče stranke za izdajo soglasja za izgradnjo cestnega priključka za priključitev načrtovanih stavb na občinsko javno cesto, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo, sledeč četrtemu in petemu odstavku istega člena v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ta upoštevati stališča sodišča, ki se tičejo postopka, ter pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

29.Ob tem sodišče še pripominja, da je z odpravo prvostopenjske odločbe ex iure prenehala učinkovati tudi drugostopenjska odločba, zato je sodišče ni posebej odpravilo.

30.Sodišče se ni opredeljevalo do ostalih tožbenih ugovorov, ker je bilo že zgoraj navedeno zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta, se bo pa moral do njih opredeliti prvostopenjski organ, ko bo ponovno odločal o zadevi.

31.Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K III. točki izreka

32.Ker je sodišče tožbi v poglavitnem delu ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez oprave glavne obravnave, tožnico je zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Po sklepu Vrhovnega sodišča RS, I Up 178/2021 z dne 22. 2. 2023, je treba odločiti še o stroških pritožbenega postopka. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je sodišče priznalo stroške za vložitev pritožbe (154. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Tožnica je priglasila stroške po tarifni številki 29/4 Odvetniške tarife v višini 2.500 točk. Po tarifni številki 30 (Upravni spori), 4. točka, se vložitev pravnega sredstva in odgovor na pravno sredstvo določi po 1. točki te tarifne številke, zvišane za 25 %. V neocenljivih zadevah (med katere sodi po presoji sodišča tudi predmetna zadeva) se za tožbo (in odgovor na tožbo) določi 500 točk (1. točka tarifne številke 30), kar pomeni, da je za pritožbo v upravnih sporih določeno 625 točk, in kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (ki je v času vložitve pritožbe znašala 0,60 EUR) znaša 375,00 EUR. Z upoštevanjem 22 % DDV tako skupni znesek (285,00 EUR + 375,00 EUR) znaša 805,20 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

K IV. točki izreka

33.Povrnitev stroškov postopka je zahtevala tudi toženka. Ker toženka s svojim zahtevkom (soglašala je z umikom tožbe (I. točka izreka) in predlagala zavrnitev tožbe v preostalem) v poglavitnem delu ni uspela, je sodišče, sledeč 154. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, njen stroškovni zahtevek zavrnilo.

-------------------------------

1Tako tudi sodbi Upravnega sodišča, I U 504/2015 z dne 15. 10. 2015, in, I U 373/2021 z dne 11. 7. 2023;

2Smiselno 2. člen Zakona o sodiščih, 362. člen Zakona o pravdnem postopku;

-------------------------------

Zveza

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 35, 35/3 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2

Pridruženi dokumenti

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.