Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je zakonita, če delodajalec dokaže, da je delavcu predhodno podal in vročil opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in na možnost kasnejše odpovedi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2009 nezakonita in se razveljavi ter da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in mu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2007 še traja, tako da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Zavrnilo je zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka za čas od vključno 28. 4. 2009 do 31. 5. 2009 in od 1. 1. 2010 dalje obračunati bruto plače, kot da bi delal ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu do plačila, vse v roku osem dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Zavrnilo je zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v roku osem dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je odločitev sodišča vsebinsko napačna in pomanjkljiva, saj iz sodbe ni razvidna dokazna ocena sodišča. Sodišče je navedlo, da je po podatkih iz spisa razvidno, da je tožena stranka tožnika opozorila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve in da je bilo opozorilo tožniku vročeno 6. 10. 2008, vendar navedeno ne drži. Tožnik je pri zaslišanju navedel, da mu opozorilo ni bilo nikoli vročeno, tožena stranka pa ni predložila dokaza o vročitvi. Tožena stranka je kot dokaz predložila le opozorilo, na katerem je spodaj z roko napisano: „izročil, vendar ni podpisal“. Le-ta pristavek na opozorilu nikakor ni dokaz, da je bila vročitev opravljena. Vročitev opozorila niso potrdile niti priče, saj nobena ni izpovedala ničesar glede opozorila. D.Č. je govoril le o podpisu zagovora in akta o zagovoru, ničesar pa ni izpovedal glede vročitve opozorila. Sodišče o tem, zakaj ni sledilo tožniku, sploh ni zavzelo stališča. Ker tožniku opozorilo sploh ni bilo vročeno in o njem ni bil seznanjen, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče je v sodbi navedlo, da tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev pogodbe o zaposlitvi, da se obnaša neodgovorno, da je imel vse možnosti, da bi poklical pristojne delavce, pa tega ni storil in da se tožena stranka na takšnega delavca ne more zanesti. Sodišče pa ni nikjer v sodbi navedlo, da bi naj domnevna kršitev onemogočala nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče tako ni ugotovilo ene od predpostavk za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa tožena stranka tega niti ni zatrjevala. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, saj najprej sledi priči M.P., nato pa nasprotni izpovedbi priče M.Z., pri tem pa sploh ne poda dokazne ocene o tem, zakaj je najprej sledilo eni in nato drugi priči in zakaj ni sledilo izpovedbi tožnika. Sodišče dokazov ni natančno presojalo, in je v sodbi zagrešilo več nedoslednosti, selektivno povzemalo izpovedbe prič in glede določenih trditev strank sploh ni zavzelo stališča. Nasprotno pa je presojalo dejstva, ki med strankama sploh niso sporna, kot npr., da tožnik 9. 2. 2009 ni opravil redne vožnje, čeprav je ves čas postopka priznaval tudi tožnik in glede na to, da to dejstvo ni bilo sporno, ni bilo nobene potrebe po presoji tega dejstva s strani tožnika. Prav tako ne drži navedba sodišča glede dogodka dne 5. 2. 2009, da če bi bilo tožniku slabo, da tudi kasneje ne bi mogel nadaljevati z vožnjami. Tožnik je povedal, da je imel prebavne težave in da je vzel zdravilo Linex. Splošno znano dejstvo je, da lahko prebavne težave same od sebe (torej brez pomoči zdravnika) minejo v kratkem času. Ker so težave kasneje minile oziroma niso bile več tako izrazite, je tožnik lahko nadaljeval z vožnjo. Kakor je tožnik v postopku že navedel, je v obeh primerih ravnal v interesu delodajalca, dne 5. 2. 2009 je imel upravičen razlog, da je zamudil na delo, prav tako pa je smiselna tudi njegova odločitev, da ni po nepotrebnem opravljal vožnje do B. in s tem povzročal nadaljnjih zamud. Kasneje isti dan je kljub slabemu počutju, ko je izvedel, da ni možno zanje najti zamenjave, nadaljeval z vožnjo. Nezmožnost opravljanja dela za čas dveh ur dne 9. 2. 2009, ob tem, da je predhodno razporedniku sporočil, da ne more več voziti in se je vrnil na delo takoj, ko je bilo to mogoče, prav tako ne more predstavljati krivdnega razloga, na podlagi katerega se lahko odpove pogodbo o zaposlitvi. Ravnanje tožnika nikakor ne predstavlja krivdnega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in tožencem. Sodišče je na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da zakonski pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne obstojijo in sicer ni podana procesna predpostavka iz 1. odstavka 83. člena ZDR, niti ni izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 88. člena ZDR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in navaja, da iz vabila na zagovor z dne 5. 9. 2008, zapisnika o zagovoru z dne 15. 9. 2008 in opozorila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve z dne 22. 9. 2008 izhaja, da je bil tožnik ob kršitvi z dne 30. 8. 2008 opozorjen na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Tožniku je bilo na obravnavi dne 7. 1. 2010 predočeno, da je v zvezi s kršitvijo z dne 30. 8. 2008 prejel opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, tožnik pa je nato odgovoril, da je eno soboto res odklonil delo, da je šlo zgolj na eno soboto in da je to ta, ki je bila predočena. Že iz tožnikove izpovedbe jasno izhaja, da je bil v zvezi s kršitvijo z dne 30. 8. 2008 opozorjen s strani tožene stranke, zato ne držijo pritožbene navedbe, da tožnik ni ničesar izpovedal glede vročitve opozorila, saj mu je bilo navedeno opozorilo predočeno na glavni obravnavi dne 7. 1. 2010, tožnik pa je potrdil, da gre za tisto kršitev, ko ni želel opraviti delovne naloge. Opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 9. 2008 je bilo tožniku vročeno 6. 10. 2008, tožnik je opozorilo prevzel, vendar prejema ni želel potrditi s podpisom. Na opozorilo je vročevalec zapisan datum vročanja, to je 6. 10. 2008 in dopisal „izročil vendar ni podpisal“. Glede vsebine kršitev, ki se očitajo tožniku, je sodišče prve stopnje glede izpovedbe prič M.Z. in M.P. jasno podalo dokazno oceno, zato pritožbene navedbe v tej smeri ne držijo. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno, jo ustrezno obrazložilo, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni bilo mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava in je odločitev o zavrnitvi zahtevka preuranjena.

Določba 1. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) izrecno določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve kršitve. Navedena dikcija nedvomno pomeni, da gre za predhodno obvestilo s katerim delodajalec delavca predhodno seznanja, da je njegovo ravnanje štel kot kršitev delovnih obveznosti in da v primeru nove kršitve obstaja možnost odpovedi. Takšno pisno opozorilo je torej opredeljeno kot pogoj za (kasnejšo) zakonito podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kolikor bo delavec ponavljal kršitve. Opustitev vročitve pisnega opozorila po 1. odstavku 83. člena ZDR predstavlja kršitev, zaradi katere je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.

Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je najmanj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je štelo na podlagi podatkov iz spisa, da je tožena stranka tožnika opozorila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve z opozorilom z dne 22. 9. 2008, ki naj bi bilo tožniku vročeno dne 6. 10. 2008 s pristavkom „izročil, vendar ni podpisal“ (B 8

). Glede na to, da je tožnik ves čas zatrjeval, da mu opozorilo ni bilo nikoli vročeno, tožena stranka pa ni predložila dokaza o vročitvi, je sodišče prve stopnje očitno prezrlo, da je tožnik zatrjeval, da mu opozorilo ni bilo vročeno. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je štelo, da je bilo tožniku opozorilo vročeno. Člen 144 ZPP, ki ureja odklonitev sprejema, določa, da kadar tisti, na katerega je pisana naslovljeno, oziroma odrasel član njegovega gospodinjstva oziroma pooblaščena oseba ali delavec državnega organa in pravne osebe brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanje, ga vročevalec pusti v stanovanju ali prostorih, kjer ta oseba dela ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov. Na vročilnici zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje; šteje se, da je s tem vročitev opravljena. V vsakem od naštetih primerov mora za veljavnost vročitve na vročilnici vročevalec zapisati dan, uro in razlog odklonitve ter mesto, kjer je pustil pisanje. Tožena stranka s predloženo listino B 8

ni izkazala navedenih dejstev, to je kje je tožniku poskušala vročiti pisanje, kdo je bil vročevalec (na uradnem zaznamku sta le dve parafi) in kje je bilo pisanje puščeno. Dolžnost delodajalca namreč je, da dokaže obstoj in vročitev opozorila, ki je pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (1. odstavek 83. člena ZDR) in zgolj zagovor tožnika glede očitane kršitve, ki je predmet opozorila in ustno opozorilo ni dovolj, da je tožena stranka tožniku tudi dejansko vročila opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Ker sodišče prve stopnje dokaznega postopka v nakazani smeri sploh ni izvajalo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje zgoraj opisane nejasnosti odpraviti predvsem z zaslišanjem vročevalca, to je delavca tožene stranke, ki naj bi poskušal vročitev opraviti in po potrebi tudi s pridobitvijo še drugih možnih podatkov o vročanju navedenega opozorila tožniku. Šele na tej podlagi bo lahko ugotovilo, ali je v resnici izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 83. člena ZDR, ki je procesna predpostavka redne odpovedi iz krivdnih razlogov. Pritožbeno sodišče se pooblastila o razpisu pritožbene obravnave glede na naravo stvari in okoliščine primera ni moglo poslužiti. Pri oceni, da postopka ne bo samo dopolnjevalo, je izhajalo predvsem in načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. Ocenilo je namreč, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal več čas in bi bil dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti, strankam pa bi bilo zaradi obravnave dejanskih okoliščin odvzeta tudi možnost vložitve pravdnega sredstva in s tem presoja odločitve z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja.

V posledici razveljavitve odločitve zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede vročitve opozorila tožniku kot predpostavke redne odpovedi iz krivdnih razlogov, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.