Jedro

V zvezi s prevaro je mogoč samo zahtevek za povračilo škode, ne da bi bil hkrati postavljen zahtevek za razveljavitev pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka V. K. dolžan plačati tožeči stranki 232.038,14 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.2.1994 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe in stroške pravdnega postopka.

Proti sodbi je vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča, ko očita toženi stranki, da je zapeljala tožečo stranko v zmoto. Tožena stranka je namreč stopila v posel kot tehnično neuka stranka, tožeča stranka pa je gospodarska družba, ki se ukvarja s prodajo vozil in ima na razpolago ustrezne strokovnjake, ki pred vsakim nakupom vsa vozila pregledajo. Tožena stranka tudi ni bila seznanjena, da odkupuje tožeča stranka le 5 let stare avtomobile. Iz predloženega uradnega dokumenta upravnega organa pa izhaja, da je vozilo bilo kot letnik 1986 tudi registrirano. Toženec ni silil tožeče stranke k nakupu in zato ni nikogar zapeljal v zmoto, saj tudi ni navajal napačnih podatkov. Prejšnja pravda Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v opr. št. VI P 449/92 se v konkretnem primeru ne more upoštevati, saj je v konkretni pravdi vprašanje le, ali je toženec tožečo stranko res držal v zmoti. Riziko prodaje rabljenih vozil pa je na strani tožeče stranke, saj glede motorja toženec ni bil dolžan ničesar opozarjati.

Tožena stranka pa tudi nepravilno vtožuje domnevno nastalo škodo, ker vtožuje poleg vrnjene kupnine tudi pravdne stroške, ki so glede na izid pravde vprašljivi, prav tako pa ne odšteje vrednosti vozila, ki bi ji moralo biti vrnjeno oziroma je bilo vrnjeno in zato ne more dobiti celotne kupnine. Pritožuje pa se tudi glede višine pravdnih stroškov. Predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma ji ugodi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti ugotovitvam sodišča prve stopnje, kolikor gre za vprašanje, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Pritožbeno sodišče se glede tega vprašanja v celoti strinja z izčrpnimi razlogi sodišča prve stopnje, strinja pa se tudi s tem, da je pravni temelj zahtevka določba 2. odst. 65. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Čeprav ni zahtevka za razveljavitev pogodbe, pa je mogoče zahtevati samo povračilo škode. Ko pritožba trdi, da je tožeča stranka usposobljena gospodarska družba in ko se sklicuje na to, da toženec ni vedel, da odkupujejo samo vozila, ki niso starejša od 5 oziroma 7 let, to za odločitev ni bistveno. Bistvena tudi ni trditev, da toženec ni bil dolžan govoriti in da zato ni mogel nič zamolčati. Bistveno je to, da je toženec predložil dokument, iz katerega je izhajalo, da je vozilo letnik 1986, torej staro tedaj manj kot štiri leta. Toženec je vedel, da je vgrajeni motor bistveno starejši, pa je to zamolčal, čeprav vsak lastnik avtomobila ve, da je motor bistveni sestavni del avtomobila. Če pa je tako, tedaj avto v resnici ni bil letnik 1986, ampak je bil starejši - ker je imel starejši motor. Podatek o letniku avtomobila je namreč namenjen temu, da kupec ve, s kakšnimi lastnostmi avtomobila lahko računa. Kupec torej ni mogel računati s tem, da ima avto, za katerega je bilo v prometnem dovoljenju označeno, da je letnik 1986, starejši motor. S tem ko je toženec predložil dokument, da je avto letnik 1986, ni pa povedal, da je motor starejši, je torej zapeljal tožečo stranko v zmoto. Tožeča stranka se je ne glede na to, da je specializirana organizacija, na dokument upravičeno lahko zanesla. Pri tem je za to pravdo nepomembno, kako je prišlo do tega, da je bil avto registriran kot letnik 1986, čeprav je imel starejši motor. Podatki iz dokumenta niso ustrezali resnici in toženec je to vedel. Da je vedel, da bi avtomobila sicer tožeči stranki ne prodal, pa izhaja iz njegovega ravnanja, ko je bistveno lastnost avtomobila kupcu zamolčal. Po 1. odst. 65. čl. ZOR gre za prevaro, če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta oba elementa v obravnavanem primeru podana. S tem je odgovorjeno na tiste pritožbene trditve, ki so bistvenega pomena v zvezi z vprašanjem odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je tožeči stranki nastala.

Prav pa ima pritožba, kolikor gre za vprašanje višine škode. V zvezi s tem že same tožbene trditve niso točne, kajti po sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v , opr. št. VI P 449/92, na katero se tožba sklicuje v zvezi s škodo, namreč izhaja, da je bila tedanja tožena stranka sicer dolžna plačati vse navedene zneske, vendar s pogojem, da tožnik vrne vozilo. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ko je ugotavljalo višino škode. V tem obsegu je torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zaradi tega je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo (čl. 370/1 ZPP). Z upoštevanjem določila v omenjeni sodbi, da mora tožnik vrniti vozilo, bo torej treba ugotoviti pravilno višino škode, ki jo je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti.

Posledica razveljavitve sodbe je tudi razveljavitev izreka o pravdnih stroških. O pritožbenih stroških bo odločilo sodišče prve stopnje (čl. 166/3 ZPP).