Jedro

Za priznanje invalidnosti morajo biti po določbi 1. odst. 27. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92 s spremembami) podane trajne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Če pa zdravljenje še ni končano, že zaradi tega ni moč priznati invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se razveljavi toženčeva odločba z dne 8.11.1996 ter da se ji priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja. Zoper sodbo se laično pritožuje tožnica, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožba ni utemeljena. Po preskusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pravilno pa je odločilo iz naslednjih razlogov. Sodišče mora presojati zakonitost toženčeve dokončne odločbe, zoper katero je vložena tožba ter s tem v zvezi zakonitost njegove prvostopenjske odločbe in glede na to zadevo presojati le po dejanskem stanju, kot je podano do izdaje dokončne odločbe, konkretno do 8.11.1996. Za čas dotlej pa je imel tudi po mnenju pritožbenega sodišča toženec dovolj podlage v zbrani medicinski dokumentaciji ter v mnenjih obeh invalidskih komisij za zavrnitev tožničine zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja iz razloga, ker zdravljenje pri tožnici tedaj še ni bilo končano. Zlasti mnenje Invalidske komisije II. stopnje z dne 5.9.1996 je prepričljivo, ker je dovolj obrazloženo, tožnica pa je bila pred senatom IK II tudi osebno pregledana in je izvid osebnega pregleda izčrpno naveden pod tč. 4a mnenja, kjer je tudi povzetek izvida ortopeda z dne 14.8.1996, ki prav tako potrjuje pravilnost navedenega mnenja. Iz izvida je razvidno, da ortoped sumi na lezijo medialnega meniskusa desnega kolena ter da je tožnico naročil na artroskopijo za dne 6.9.1996. IK II pa je dne 5.9.1996 na osebnem pregledu ugotovila bolečinski sindrom ledvene hrbtenice ter prizadetost obeh kolenskih sklepov in glede na že navedeni izvid ortopeda prepričljivo zaključila, da pri tožnici zdravljenje v smislu zakonskih določb še ni končano, ker je potrebno nadaljnje zdravljenje na ortopedskem oddelku, zavarovanko pa bo potrebno ponovno prestaviti na področno IK, ko bosta diagnostika in zdravljenje desnega kolena končani. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da morajo biti glede na določbo 1. odst. 27. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92 s spremembami), veljavnega v času toženčevega postopka, podane v zdravstvenem stanju trajne spremembe, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Če pa zdravljenje v smislu navedene zakonske določbe še ni končano, kot je to tudi konkreten primer, že zaradi tega ni moč priznati invalidnosti. Glede na vse obrazloženo ne morejo biti pravno relevantne pritožbene navedbe, ki se vse nanašajo na zdravstveno stanje ter na tožničino delo v letu 2000, socialni razlogi pa za priznanje invalidnosti ter ustrezno kategorizacijo le-te prav tako niso pravno relevantni. Že prvostopenjsko sodišče pa je pravilno pojasnilo, da bo tožnica lahko poslabšanje zdravstvenega stanja uveljavljala z vložitvijo novega predloga za oceno invalidnosti v novem postopku pri tožencu, ki je glede na toženčev dopis z dne 7.5.2001 pritožbenemu sodišču tudi očitno uveden. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to obrazložitvijo potrdilo izpodbijano sodbo.