Jedro

Tožena stranka ni presodila pogoja iz 55a. člena ZUstS, ki se nanaša na dovoljenost ustavne pritožbe, nepravilno pa je presodila tudi izpolnjevanje pogoja iz prvega odstavka 52. člena istega zakona, po katerem se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Tožena stranka je štetje roka oprla na določbe, ki se nanašajo na tek roka med sodnimi počitnicami (83. člen ZS). Vendar pa določbe ZS veljajo za vsa sodišča v Sloveniji, razen za Ustavno sodišče (drugi odstavek 1. člena ZS).

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, št. Bpp 1213/2012 z dne 6. 8. 2012 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahteva stranke z interesom za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijana odločbo ugodila prošnji A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) in ji odobrila posebno BPP, zaradi vložitve ustavne pritožbe zaradi izpodbijanja sodbe VS RS opr. št. II Ips 688/2009 z dne 17. 5. 2012 in z njo povezanih sodb v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z ustavno pritožbo, od 27. 6. 2012 dalje (1. točka izreka) in v 2. točki izreka odločila, da se za izvajanje BPP določi B.B. iz C. V nadaljevanju se je sklicevala na določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z določbo petega odstavka tega člena, ki določa, da se BPP ne glede na ostale pogoje 24. člena ZBPP dodeli v zvezi z ustavno pritožbo, če je zatrjevana kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin in če so izpolnjeni pogoji določeni z zakonom, ki ureja ustavno pritožbo oziroma pogoj za začetek postopka ali udeležbo v postopku pred mednarodnimi sodišči ter pred mednarodnimi arbitražami, brez ugotavljanja pogojev. Pojasnila je, da prosilka želi z ustavno pritožbo izpodbijati sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 529/1999 z dne 15. 1. 2008, sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 596/2008 z dne 20. 3. 2009 in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 688/2009 z dne 17. 5. 2012. Meni namreč, da ji je bila v sodnem postopku kršena ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva ter pravica do sodnega varstva pravic, ker sodišče v dokazne namene ni pribavilo novega izvedenskega mnenja nevrologa, kar pomeni, da je ostalo dejansko stanje neraziskano in nepopolno ugotovljeno. Tako o njenem zahtevku ni bilo odločeno s potrebno mero skrbnosti, prav tako pa prvostopenjsko sodišče višine njenega soprispevka k nastanku škodnega dogodka ni zadovoljivo obrazložilo. Tožena stranka je nadalje pojasnila dosedanji potek odločanja in se sklicevala na določbo 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in določbo 62. člena, ki določa rok za vložitev ustavne pritožbe, po kateri se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta. Ker je bila sodba VS RS vročena prosilkinemu pooblaščencu 7. 6. 2012, se rok za vložitev ustavne pritožbe, upoštevaje rok sodnih počitnic, izteče z dne 7. 9. 2012. Ker je prosilka v prošnji zatrjevala kršitev ustavnih pravic in temeljnih svoboščin, so bili po mnenju tožene stranke podani objektivni pogoji za dodelitev BPP v skladu petim odstavkom 24. člena ZBPP, zato je bilo treba v zadevi odločiti tako, da se prosilkini prošnji za dodelitev BPP za vložitev ustavne pritožbe ugodi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpolnjevanja finančnega pogoja za dodelitev BPP ni sporno. Sporna pa je pravilna uporaba petega odstavka 24. člena ZBPP. Res je sicer, da je kršitev pravice do sodnega varstva in kršitev do pravnega sredstva ustavno zavarovana pravica in sodi v sklop človekovih temeljnih pravic in svoboščin, za katere 50. člen ZUstS dopušča možnost vložitve ustavne pritožbe, vendar je tožena stranka napačno uporabila določila tega zakona, ki se nanašajo na določitev pogojev za vložitev ustavne pritožbe. Prosilka najprej navaja, da je kršena pravica do pravnega sredstva, kar je kontradiktorno tako ugotovitvam same tožene stranke, kot prosilke same. Tekom postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju je prosilka vložila tako pritožbo kot tudi revizijo, vendar vloženim pravnimi sredstvom ni bilo ugodeno, kar pa ne pomeni, da je bila kršena njena pravica do vložitve pravnega sredstva. Tudi pravica do sodnega varstva je prosilka izkoristila, saj je vložila tožbo o kateri so odločala sodišča vseh stopenj. Sicer pa tožena stranka ni pojasnila v čem naj bi bila ta kršitev podana, niti ni razlogov zatrjevala prosilka. Odločitev tako nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako tožena stranka v nadaljevanju ni upoštevala obstoja izpolnitve nadaljnjega pogoja, prosilka pa ga tudi ni zatrjevala. 55.a člen ZUstS namreč določa, da ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic ali svoboščin, ki bi imele hujše posledice za pritožnika. Tako je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno. Sodišču tožena stranka predlaga, da se izpodbijana odločbo odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu, A.A. je v odgovoru na tožbo v celoti oporekala tožbenim trditvah in predlagala, da sodišče tožbo zavrne. Predlagala je tudi povrnitev stroškov postopka.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Odločitev o dodelitvi BPP zakon veže na izpolnjevanje (kumulativno s finančnim pogojem) pogojev določenih v 24. členu ZBPP, ki pa se ob upoštevanju petega odstavka tega člena ne ugotavljajo, če prosilec zaprosi za BPP v zvezi z ustavno pritožbo pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije in za postopek pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami, če je zatrjevana kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, in če so izpolnjeni pogoji, določeni z zakonom, ki ureja ustavno pritožbo oziroma pogoji za začetek postopka ali udeležbo v postopku pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami (posebna pravna pomoč).

V obravnavani zadevi ni sporno, da je prosilka zaprosila za BPP zaradi vložitve ustavne pritožbe, vendar po presoji sodišča tožena stranka izpolnjevanja pogojev za vložitev ustavne pritožbe, ki jih določa Zakon o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ni ugotavljala tako, kot to zahteva določba petega odstavka 24. člena ZBPP. Tako ni presodila pogoja iz 55a. člena ZUstS, ki se nanaša na dovoljenost ustavne pritožbe, po presoji sodišča pa je nepravilno presodila tudi izpolnjevanje prvega odstavka 52. člena zakona, ki določa, da se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka štetje roka za vložitev ustavne pritožbe in posledično ugotovitev, da je le ta vložena v roku iz prvega odstavka 52. člena ZUstS oprla na določbe, ki se nanašajo na tek roka v času sodnih počitnic. Tako je ugotovila, da je bila sodba VS RS vročena prosilkinemu pooblaščencu 7. 6. 2012, kar pomeni, da se rok za vložitev ustavne pritožbe, upoštevaje rok sodnih počitnic, izteče 7. 9. 2012. Po presoji sodišča stališče, da je ustavna pritožba pravočasna, ker naj bi rok za njeno vložitev varovale sodne počitnice, ni utemeljeno. Po drugem odstavku 1. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), namreč določbe prvega dela tega zakona (kamor je umeščen tudi tretji odstavek 83. člena, po katerem v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo), veljajo za vsa sodišča v Republiki Sloveniji, razen za Ustavno sodišče. Ker je tožena stranka izpolnjevanje enega izmed pogojev za vložitev ustavne pritožbe, nepravilno oprla na določbo 83. člena ZS, je moralo sodišče tožbi na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena, v zvezi z določbo prve točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1) odpravila in zadevo vrnila toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala tožena stranka izpolnjevanje objektivnega pogoja iz petega odstavka 24. člena ZBPP, presoditi ob upoštevanju prej navedenega stališča o štetju rokov v času sodnih počitnic, torej bo morala presoditi, ali prosilka izpolnjuje pogoj iz 52. člena ZUstS, ter svojo odločitev skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku tudi obrazložiti.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških je sodišče oprlo na določbo drugega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri stranka vselej trpi stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, in stroške, ki so nastali po naključju, ki se je njej primerilo.