Jedro

Sodišče bo institut dejanja majhnega pomena (14. člen KZ) uporabilo tedaj, ko bo ocenilo, da je potrebno dejanju, ki je po formalni plati določeno v zakonu in tudi protipravno, vendar je zaradi določenih specifičnih okoliščin, ki vplivajo na težo dejanja, delno odvzeti lastnost kaznivega dejanja.

Zagovornikovo nestrinjanje z ravnanjem tožilstva, ki se v konkretni zadevi ni odločilo za odložen pregon, ne pomeni uveljavljanja kršitev določb kazenskega ali procesnega zakona, torej razloga, ki ga je moč v skladu s 420. členom ZKP uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo V.Ž. za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo 16 dnevnih zneskov, to je 100.400,00 SIT denarne kazni ter preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 10.9.2003 pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona (razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, torej razloga iz 2. točke 1. odstavka 420. člena tega zakona.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo spremeni tako, da obsojenca ob uporabi člena 14 KZ oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Iz obrazložitve zahteve namreč izhaja, da zagovornik uveljavlja le razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v sicer obširni zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da bi moralo sodišče v konkretni zadevi uporabiti institut dejanja majhnega pomena in ker tega ni storilo, je kršilo določbo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Ta kršitev ni podana. Sodišče bo namreč institut dejanja majhnega pomena uporabilo tedaj, ko bo ocenilo, da je potrebno dejanju, ki je po formalni plati določeno v zakonu in tudi protipravno, vendar je zaradi določenih specifičnih okoliščin, ki vplivajo na težo dejanja, delno odvzeti lastnost kaznivega dejanja. Sodišče bo torej ob navedbi pozitivnih znakov, ki sestavljajo opis kaznivega dejanja, upoštevalo še negativne znake (kot npr. narava dejanja, teža dejanja, neznatnost oziroma odsotnost škodljivih posledic, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, nizko stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti in storilčeve osebne okoliščine), ki v določenem obsegu pozitivnim znakom odvzamejo njihovo veljavo in s tem izključujejo dejanje iz pojma kaznivega dejanja. Navedeno bo sodišče ocenjevalo v vsakem posamičnem primeru posebej, pri čemer si bo pomagalo z že naštetimi merili, določenimi v 14. členu KZ.

V konkretni kazenski zadevi je sodišče upoštevalo vse pozitivne in negativne okoliščine ter zaključilo, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje, torej da niso podani pogoji za uporabo instituta dejanja majhnega pomena. Zagovornikovo nestrinjanje s takšnimi zaključki sodišča pa ne pomeni očitek kršitve določb kazenskega zakona, temveč le uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik v nasprotju z zaključki nižjih sodišč daje le vsem znanim okoliščinam drugačno težo. Neutemeljena pa je tudi nadaljnja trditev zagovornika v zahtevi, da sodišče nima razlogov o odločilnem dejstvu, ki je po njegovem pripeljalo do nastale prometne nesreče (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je namreč jasno ocenilo in obrazložilo, zakaj ne sledi obdolženčevemu zagovoru, da je do nesreče prišlo, ker ni delovala zavora na njegovem kolesu (stran 4 in 5 sodbe sodišča prve stopnje). Tako zagovornik, ki se s temi zaključki sodišča ne strinja, tudi v tem delu ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pač pa drugačno oceno dejanskega stanja, torej razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornikovo nestrinjanje z ravnanjem tožilstva, ki se v konkretni zadevi ni odločilo za odložen pregon, ne pomeni uveljavljanja kršitev določb kazenskega ali procesnega zakona, torej razloga, ki ga je moč v skladu s 420. členom ZKP uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno, ker niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a in 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri višine povprečnine obsojencu upoštevalo poleg trajanja in zamotanosti zadeve tudi obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu.