Up-375/04 - 7

13. 7. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 6. julija 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1. Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 1095/2002 z dne 18. 3. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 33/2001 z dne 11. 9. 2002 se ne sprejme.

2. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik navaja, da vlaga ustavno pritožbo zoper sodbi, navedeni v izreku sklepa. Iz njegovih navedb je mogoče razbrati, da izpodbija le kazensko sankcijo, ki mu jo je v navedenih sodbah izreklo sodišče. S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen sedmih mesecev zapora. Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Pritožnik izraža nezadovoljstvo z izrečeno kaznijo. Zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Meni, da mu je sodišče na podlagi 41. člena KZ (splošna pravila za odmero kazni) izreklo povsem neustrezno in nepravično kazen. Konkretne okoliščine, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje, naj bi po mnenju pritožnika upravičevale izrek milejše (blažje) kazni oz. kazenske sankcije. Pritožnik navaja, da mu je bila izrečena "drakonska" kazen, ki bistveno odstopa od sodne prakse sodišč v podobnih primerih. Meni, da je bil glede navedenega postavljen v neenakopraven položaj z obsojenci, ki so storili hujša kazniva dejanja, izrečene so jim bile milejše kazni ali celo pogojne obsodbe.

Pritožnik meni, da je procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev podana. Navaja, da zoper izpodbijani sodbi nima na voljo nobenega pravnega sredstva, s katerim bi lahko izpodbijal odločitev o izrečeni kazenski sankciji. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po navedbah pritožnika dopustno vložiti le zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP). Če bi Ustavno sodišče štelo, da procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni podana, pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izjemoma (predčasno) odloča o ustavni pritožbi na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Kazen sedmih mesecev zapora, ki naj bi jo pritožnik začel prestajati 17. 11. 2004, naj bi imela zanj nepopravljive posledice. Zato pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče zadrži izvršitev kazni, izrečene z izpodbijanima sodbama, ustavno pritožbo sprejme in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Pritožnik priglasi tudi stroške za ustavno pritožbo in predlaga, naj ti bremenijo proračun.

B.

Pritožnik z navedbami, da so konkretne okoliščine upravičevale izrek milejše (blažje) kazni oz. kazenske sankcije in da mu je sodišče na podlagi 41. člena KZ izreklo povsem neustrezno in nepravično kazen, izpodbija napačno uporabo prava in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Ustavno sodišče pritožniku pojasnjuje, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi prava. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijane odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zgolj nezadovoljstvo z izrečeno kaznijo pa za ugotovitev, da so bile z izpodbijanima sodbama kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, ne zadošča.

Načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči tudi tako, da sodišče brez utemeljenega razloga ne sme odločiti drugače, kot sicer redno odloča v podobnih primerih. Z vidika enakega obravnavanja kot sestavnega dela pravice do enakosti pred zakonom so pomembne le odločitve sodišč v primerih, ki so v bistvenih dejanskih in pravnih okoliščinah enaki pritožnikovemu. Pritožnik je očitek o odstopu od sodne prakse sicer konkretiziral s tem, da je v ustavni pritožbi navedel in priložil štiri primere iz sodne prakse, med njimi tri pravnomočne sodbe. Med slednjimi je po oceni Ustavnega sodišča relevantna le sodba Višjega sodišča v Celju št. Kp 247/2003 z dne 16. 9. 2003, s katero pa pritožnik zatrjevane kršitve prav tako ne izkaže. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da ena sama sodba še ne pomeni odstopa od ustaljene sodne prakse, poleg tega pa iz citirane sodbe ni mogoče razbrati, da so bili okoliščine in pogoji glede izreka kazenske sankcije v bistvenem enaki tistim, na podlagi katerih je bila pritožniku izrečena kazenska sankcija.

Ker pritožnik ni izkazal kršitve načela enakosti pred zakonom in pravice do enakega varstva pravic v postopku, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Pri tem se Ustavno sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali je procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev podana.

Pritožnik je v ustavni pritožbi priglasil tudi stroške. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ter 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer