Jedro

Preiskava se uvede, ko je že podan utemeljen sum, da je znana oseba storila kaznivo dejanje in ne, da bi z uvedbo preiskave šele zbirali dokaze za očitke (zatrjevanja), ki jih ob odločanju za uvedbo preiskave ne podpira noben dokaz.

Subsidiarni kazenski pregon je mogoče prevzeti le za isto dejanje oziroma isti historični dogodek, glede katerega je državni tožilec zavrgel ovadbo ali odstopil od kazenskega pregona.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati sodno takso v višini 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo za preiskavo zoper osumljenega A. A. zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1.

2.Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zoper obdolženega uvede preiskavo oz. zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse skupaj s stroškovno posledico.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po proučitvi izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da ni podan utemeljen sum, da je osumljeni A. A. storil očitano mu kaznivo dejanje in je zato potrebno zahtevo za preiskavo zavrniti.

5.Uvodoma je potrebno izpostaviti, da naj bi bila oškodovanka očitanega kaznivega dejanja mladoletna B. A. in ne njena zakonita zastopnica, oškodovankina mati C. A. (v nadaljevanju mati), ki je za zastopanje oškodovanke pooblastila pritožnika, slednji namreč obe skozi celotno pritožbo napačno poimenuje.

6.Prvostopenjsko sodišče je pravilno izhajalo iz ustaljene sodne prakse o pogojih za uvedbo preiskave, t.j. da se preiskava uvede, ko je že podan utemeljen sum, da je znana oseba storila kaznivo dejanje in ne, da bi z uvedbo preiskave šele zbirali dokaze za očitke (zatrjevanja), ki jih ob odločanju za uvedbo preiskave ne podpira noben dokaz, kot to ponuja pritožnik.

7.Očitek, da naj bi osumljeni storil predmetno kaznivo dejanje naj bi na zahtevani ravni utemeljenega suma izhajal iz kazenske ovadbe in k zahtevi za preiskavo predloženih listin in obsežne dokumentacije iz nepravdnega postopka, ki se med staršema oškodovanke pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, na Oddelku za družinsko sodstvo vodi pod opr. št N 000/2022 in na katero se sklicujeta tako zasebna tožilka, kot obramba. Prvostopenjsko sodišče je navedeno gradivo pravilno in izčrpno povzelo v točkah 8 do 25 izpodbijanega sklepa in zaključilo, da iz zbranega gradiva utemeljen sum osumljencu očitanega kaznivega dejanja ne izhaja, čemur pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Tako najprej ne drži, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do zbranih dokazov, do očitka obstoja utemeljenega suma, saj je obrazložitev izpodbijanega sklepa v točkah 8 do 25 natanko to, kar pritožnik zatrjevano pogreša. Zbrani dokazi iz predkazenskega postopka, ne posamično, ne v medsebojni povezavi, ne utemeljujejo suma, da bi osumljeni storil očitano mu kaznivo dejanje.

8.Pri presoji obstoja utemeljenega suma, da naj bi obdolženi storil očitano kaznivo dejanje je potrebno izhajati iz očitka kaznivega dejanja, torej dogodka z dne 5. 11. 2023, zato je precejšen del pritožbe, ki opisuje domnevno zlorabo oškodovanke s strani osumljenca pred ali po dogodku 5. 11. 2023, nerelevanten, pa tudi nedovoljen. Subsidiarni kazenski pregon je mogoče prevzeti le za isto dejanje oziroma isti historični dogodek, glede katerega je državni tožilec zavrgel ovadbo ali odstopil od kazenskega pregona, v konkretnem primeru je to zgolj očitek zlorabe oškodovanke dne 5. 11. 2023. Očitki oziroma navedbe v zvezi z domnevno zlorabo oškodovanke dne 17. 9. 2024 in osumljenčevo posestjo pornografskega gradiva so zato nedovoljeni. Pri tem pa ni moč prezreti, da je bila kazenska ovadba glede osumljenemu očitane posesti pornografskega gradiva že zavržena, subsidiarna tožilka pa kazenskega pregona glede tega kaznivega dejanja ne bi niti mogla prevzeti, saj ni oškodovanka.

9.Pretežni del pritožbe je po vsebini ocena izvedeniških mnenj doc. dr. D. D. in dr. E. E., obeh izvedenk za klinično psihologijo in njunega mnenja ter izpovedi v nepravdnem postopku, kot tudi za potrebe kazenskega postopka, z ugotovitvami katerih se pritožnik ne strinja. Njegovo nestrinjanje je po vsebini ocena dokaza, t.j. izvedeniškega mnenja, ki je v tej fazi ni moč dati, saj je pridržana razpravljajočemu senatu, če in ko pride do glavne obravnave. Njuni izvedeniški mnenji je nepravdno sodišče sprejelo in v nadaljevanju, zaradi materinega onemogočanja stikov oškodovanke z očetom, začasno, s sklepom z dne 5. 11. 2024, oškodovanko dodelilo v varstvo in vzgojo osumljencu. Mnenjema obeh izvedenk je sledila državna tožilka, ki je po izvedenih posamičnih preiskovalnih dejanji zavrgla ovadbo zoper osumljenega zaradi predmetnega kaznivega dejanja in nadalje preiskovalna sodnica, ko je odločala o uvedbi preiskave, ki jo je zahtevala oškodovanka kot subsidiarna tožilka in s katero se ni strinjala. Prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu, kot zgoraj obrazloženo, izvedeniških mnenj ni ocenjevalo, ju tudi ni moglo, pravilno pa je ugotovilo, da izvedenki nista prepoznali pri oškodovanki nobenega znaka spolne zlorabe. Njuna ugotovitev, da pri materi ugotavljata znake osebnostne motnje in da sta v nepravdnem postopku priporočili psihiatrično obravnavo, na obstoj utemeljenega suma, da je obtoženi storil očitano kaznivo dejanje ne vpliva, ni pa prezreti okoliščin v katerih mati podaja kazenske ovadbe v zvezi z ugotovljeno duševno motnjo, manipulativnostjo in sicer neprimernim ravnanjem z oškodovanko. Obstoja utemeljenega suma tudi v ničemer ne gradi s strani pritožnika priloženo mnenje dr. F. F., saj gre po vsebini za neko akademsko razpravo o sposobnostih in znanjih slovenskih izvedencev klinične psihologije, tezo, ki je bila predmet strokovnih razprav in zelo kritične recenzije Razširjenega strokovnega kolegija za klinično psihologijo pri Ministrstvu za zdravje RS, na katero utemeljeno opozarja obramba v odgovoru na pritožbo.

10.Pri oškodovanki znakov, ki bi jih lahko vzročno povezovali s spolno zlorabo niso zaznali ne zdravniki ginekologi, družinski zdravnik, ne vzgojiteljice v vrtcu, niti pristojen center za socialno delo, ki je družino obravnaval in tudi spremljal stike, kar vse je prvostopenjsko sodišče obširno povzelo in pravilno ovrednotilo. Ne drži pritožbena trditev, da izvedenki z oškodovanko nista govorili. Ta intervju oziroma pregled pa je bil močno okrnjen zaradi materinih intervencij, posredovanja in manipulacij z oškodovanko, kar vse izhaja iz podatkov v spisu. Zaslišanje otroka je tudi v kazenskem postopku močno omejeno zaradi njegove ranljivosti, na kar pravilno opozarja izpodbijani sklep v točki 26 obrazložitve in čemur pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Očitki matere, da je oškodovanka s stika z očetom prišla tudi omamljena, so zavrnjeni z laboratorijskimi izvidi. Za posnetke pogovorov pa sta izvedenki pojasnili, da ni jasno kdaj so nastali, predvsem pa je njihovo vsebino pripisati ponovno materini manipulativnosti in nekontrolirani nameri, da osumljencu trajno prepreči stik z oškodovanko. Iz izpovedi prič, ki so bile z oškodovanko neposredno po očitani zlorabi v stiku ne izhaja, da bi pri deklici prepoznali kakršnokoli spremenjeno, nesrečno ali utesnjeno vedenje. O njenem zatrjevanem slabem psihičnem in fizičnem stanju je izpovedovala zgolj mati, ki je izpovedovala tudi o tem, da je bila oškodovanka omamljena in da se ji je o zlorabi zaupala oškodovanka, kar naj bi posnela, ter tudi mati, ki je onemogočala stike osumljenca z oškodovanko in jo zaradi tega tudi umikala iz vrtca in koristnega socialnega okolja.

11.Ugotoviti je, da pritožnik tudi s pritožbo ni navedel nobenega novega dejstva ali dokaza, ki bi utemeljeval sum, da je osumljeni storil očitano mu kaznivo dejanje. Zaslišanje starih staršev oškodovanke in materinih staršev glede na zgoraj navedene ugotovitve ne morejo privesti do drugačne ugotovitve, kot je to pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče.

12.Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13.Ker oškodovanka kot tožilka s pritožbo ni uspela, je na podlagi tarifne številke 7222 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot stranka pritožbenega postopka, dolžna plačati sodno takso, ki znaša 360,00 EUR.

14.Zoper ta sklep ni pritožbe.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 60, 167

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.