Jedro

Presoja dopustnosti izravnave in načina opravljene izravnave parcele prvega nasprotnega udeleženca ni predmet odločanja v postopku sodne ureditve meje, katerega vsebina je na podlagi določila 131. člena ZNP zgolj ureditev meje med zemljišči, če je ta sporna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj in prvi nasprotni udeleženec sta dolžna kriti vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se del meje med parcelama 434/9 in 434/8 ter dotičnima parcelama 1036/10 in 435/6, vse k. o. X, določi tako, da poteka, kot je označeno z modro odebeljeno daljico v skici izvedenca geodeta, katere krajišči sta I in II (I. točka izreka). Del meje med parcelama 434/9 in 434/15 ter dotičnima 435/6, 434/68 in 434/67, vse k. o. X, pa se določi tako, da poteka, kot je označeno v skici izvedenca geodeta z nizom modro odebeljenih daljic, katerih krajišča so točke III, IV in V (II. točka izreka). Ugotovilo je, da vrednost spornega mejnega prostora znaša 137.280,00 EUR (III. točka izreka) ter odločilo, da je izvedensko mnenje z elaboratom in elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru na podlagi pravnomočne sodne odločbe izvedenca A. A. z dne 8. 10. 2020 sestavni del tega sklepa (IV. točka izreka). Odločilo je, da skupni stroški postopka znašajo 2.787,06 EUR, da jih trpijo udeleženci glede na solastniške deleže in dolžino urejenih meja ter da je prvi nasprotni udeleženec dolžan predlagatelju povrniti 404,75 EUR, druga nasprotna udeleženka pa 430,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Predlog predlagatelja za povrnitev stroškov odgovora na predlog z dne 21. 12. 2017 v zadevi N 82/2017 je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo (VI. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje predlagatelj iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in določi mejo po predlogu predlagatelja. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Prvi nasprotni udeleženec ne bi smel izvesti izravnave zemljišča, za to ni imel nobene podlage niti soglasja. Predlagatelj je celotno neizravnano zemljišče uporabljal in imel v posesti vse od nakupa leta 2014 do maja 2017. Zemljišča, ki ni bilo izravnano, to je ves hrib z brežino do njenega vznožja, prvi nasprotni udeleženec ni imel v posesti. Tudi če je res na delu spornega sveta naredil kakšen poseg, ne gre za trajno posest, temveč za samovoljen poseg, s katerim prejšnja lastnika predlagateljeve parcele nista soglašala. Sodišče je napačno določilo točko I na podlagi zadnje mirne posesti. Prvi nasprotni udeleženec do točke I sploh ni mogel dostopati, saj brežin ni imel v posesti. Ker je brežine čistil predlagatelj, so bile v njegovi zadnji mirni posesti. Iz fotografij in listinskih dokazov izhaja, da se točka I nahaja v notranjosti hriba, da je bilo zemljišče, ki ga je sodišče označilo s točko I, znatno oddaljeno od roba brežine in ga je imel v posesti predlagatelj, ne pa prvi nasprotni udeleženec, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Moralo bi navesti, zakaj ni verjelo pričam B. B., C. C. in D. D., ki so opravljale delo na terenu in jim je bilo gotovo bolj znano, do kod je segal hrib, kot pa E. E., ki je bil na gradbišču prisoten le občasno in je za prvega nasprotnega udeleženca izvajal gradbena dela. Nesporno je imel neizravnano zemljišče v posesti predlagatelj. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno ugotovilo, da točki 14626 in 14627 predstavljata urejeno mejo, saj to iz listin spisa IDPOS 1 ne izhaja. Zato sodišče ni imelo nobene podlage, da je točki 14626 (točka II meje) in 14627 (točka III meje) določilo za mejni točki na podlagi močnejše pravice. Predlagatelj je z nasprotnim udeležencem res sklenil sodno poravnavo v postopku pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu P 139/2019, vendar se z njo ne priznavajo druge meje, ki so ostale neurejene, tudi v delu stičišč. Potek meje, za katero sta se stranki dogovorili zaradi poravnave, ne more narekovati ostalih mej, niti linij mej, ki so ostale sporne. Točka 3056 ni urejena meja, kar izhaja iz razlage sodnega izvedenca. S sodno poravnavo stranki nista na nikakršen način priznali točke štirimeje. Nobenega razloga ni, da bi se morala meja med parcelama 434/15 in 434/9 k. o. X steči ravno v navedeni točki 3056 in da se na tej točki oblikuje štirimeja. Vse priče so skladno izpovedale, do kje je segal hrib. Navedeno je razvidno tudi iz fotografij in drugih listinskih dokazov v spisu, ki jih sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Brežino hriba oz. neizravnanega zemljišča, ki ga je kupil predlagatelj, so priče opisovale različno, zato bi za takšno podlago, kot jo je uporabilo sodišče, moralo najprej zanesljivo ugotoviti naklon brežine in svojo odločitev glede tega utemeljiti ob pomoči sodnega izvedenca. Ker ni ravnalo tako, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato bi moralo sporni svet, ki je širši od 3 m, razdeliti na podlagi pravične ocene. Ker je zahodno mejo določilo na podlagi katastrskih točk, je napačno uporabilo materialno pravo. Predlagatelj se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je prvemu nasprotnemu udeležencu priznalo stroške sodne takse za nasprotni predlog, predlagatelju pa ni posebej priznalo stroškov postopka za odgovor na nasprotni predlog. Ker je prvi nasprotni udeleženec predlagatelju povzročil stroške po lastni krivdi, bi moralo sodišče te stroške naložiti v plačilo prvemu nasprotnemu udeležencu.

3. Prvi nasprotni udeleženec predlaga zavrnitev pritožbe predlagatelja in potrditev izpodbijanega sklepa. Druga nasprotna udeleženka predlaga zavrnitev pritožbe predlagatelja in potrditev sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje pri odločanju o ureditvi meje, ki jo je določilo po točkah I, II, III, IV in V v skici izvedenskega mnenja in elaborata, pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva primera ter pravilno uporabilo materialno pravo (77. člen SPZ). Odločitev je temeljito obrazložilo in odločitev utemeljilo z jasnimi, popolnimi in razumnimi razlogi, med katerimi ni nasprotij. Pri tem je v celoti upoštevalo napotke pritožbenega sodišča. Prav tako pri odločanju ni zagrešilo nobene izmed očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

6. Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 77. členu določa kriterije za sodno ureditev meje, in sicer sodišče primarno uredi mejo na podlagi močnejše pravice. Domneva se močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, lahko sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata. Če ureditev meje po močnejši pravici ni dopustna ali ni dokazana, sodišče uredi mejo na podlagi zadnje mirne posesti. Če meje ni mogoče ugotoviti niti na podlagi kriterija zadnje mirne posesti, pa sodišče mejo uredi po pravični oceni.

7. Pritožbene navedbe, da prvi nasprotni udeleženec sploh ne bi smel izvesti izravnave zemljišča tako, kot jo je, ker da zanjo ni imel nobene podlage niti soglasja, so za odločitev v zadevi nerelevantne. Presoja dopustnosti izravnave in načina opravljene izravnave parcele prvega nasprotnega udeleženca ni predmet odločanja v postopku sodne ureditve meje, katerega vsebina je na podlagi določila 131. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) zgolj ureditev meje med zemljišči, če je ta sporna.

8. Predlagatelj in prvi nasprotni udeleženec sta na naroku 5. 6. 2018 pokazala vsak drugačen potek meje na zahodnem delu parcele (od točke I do II). Pritožbena navedba, da je med udeleženci nesporno, da je predlagatelj (celotno) neizravnano zemljišče uporabljal od nakupa leta 2014 do maja 2017, ne drži. Prvi nasprotni udeleženec je temu oporekal, zato ne gre za nesporno dejstvo med udeležencema. Predlagatelj svoje močnejše pravice, da je meja med parcelami 1036/10, 434/8 in 434/9 k. o. X v točki J1, ni dokazal. Poleg tega je sodni izvedenec ugotovil, da se pokazana točka J1 nahaja že globoko v parceli 434/57, ki sploh ni predmet tega postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel zemljišče do točke I v posesti prvi nasprotni udeleženec, saj je že leta 2013, pred izvedbo izravnave svojih zemljišč, angažiral geodeta F. F., da je s količki označil najbolj verjetno mejo med parcelama 434/9 in 434/8 in to razmejitev je prvi nasprotni udeleženec nato pri izravnavi zemljišča upošteval. Na drugi strani pa predlagatelj, kot izhaja iz njegove izpovedi, ob nakupu parcele njenih meja v naravi ni pregledal skupaj s prodajalcem. Prav tako ni opredelil in opisal, v kakšnem obsegu naj bi parcelo 434/9 k. o. X uporabljali njegovi pravni predniki. S tem ni izkazal trditve, da naj bi pred nakupom pravni predniki parcelo uporabljali v obsegu, kot ga je sam pokazal. Ker je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je imel sporni del zemljišča od točke I do točke II v posesti prvi nasprotni udeleženec, predlagatelj pa svoje močnejše pravice ni izkazal, je sodišče prve stopnje mejo med parcelami 434/8, 434/9 in 1036/10 v točki I pravilno uredilo na podlagi zadnje mirne posesti. Dokazno oceno, ki je življenjsko logična in prepričljiva, je opravilo skrbno ter natančno, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno in pritožbene očitke kot neutemeljene zavrača. V tem delu je prav tako neutemeljena pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj ni verjelo pričam B. B., C. C. in D. D., saj je obrazložilo, da gre za priče, ki so bile vse zaposlene pri predlagatelju in so delale po njegovih navodilih.

9. Pritožbene navedbe, s katerimi predlagatelj izpodbija določitev meje v točkah II in III na severu parcele, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi dokazil (priloga B5 in red. št. 82) in mnenja sodnega izvedenca (naroki na kraju samem dne 5. 6. 2018, 7. 6. 2018 in 6. 10. 2020) ugotovilo, da imata točki 14626 in 14627 na podlagi Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) status urejene meje. Urejena meja je v skladu z določilom prvega odstavka 20. člena ZEN meja, ki je v zemljiškem katastru evidentirana na podlagi dokončnega upravnega akta ali pravnomočne sodne odločbe in ima koordinate zemljiškokatastrskih točk določene s predpisano natančnostjo. V skladu z določilom drugega odstavka 77. člena SPZ pa se domneva močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Ker je sodni izvedenec v svojem mnenju v ponovljenem postopku potrdil, da imata točki 14626 (točka II) in 14627 (točka III) status urejene meje, je sodišče prve stopnje mejo v navedenih točkah pravilno določilo na podlagi močnejše pravice. Zato so obširne pritožbene navedbe, ki določitev meje v tem delu na podlagi močnejše pravice izpodbijajo, neutemeljene. Podlago za odločitev v tem delu torej predstavlja obrazloženo mnenje sodnega izvedenca, ki je na naroku v ponovljenem postopku dne 6. 10. 2020 izrecno potrdil, da je bila v postopku IDPOS 1 urejena meja, pri čemer so zapisnik o ureditvi meje podpisali tudi predlagateljevi pravni predniki, kar pomeni, da so se s tako ureditvijo meje strinjali.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, s katerim pritožnik izpodbija določitev meje med parcelami 434/9 , 434/15, 434/67 in 434/68 k. o. X (v IV. in V. točki). Da točka 30536 ne predstavlja urejene meje, na kar opozarja pritožba, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi mnenja sodnega izvedenca, kar pa ne vpliva na ugotovljeno dejansko stanje, in sicer, da sta predlagatelj in prvi nasprotni udeleženec točko V skladno pokazala kot točko štirimeje. Zato je neutemeljeno pritožbeno izpodbijanje navedene mejne točke, ki je med udeležencema nesporna, s sklicevanjem na vsebino sodne poravnave, ki sta jo udeleženca sklenila v postopku pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu P 139/2019. 11. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, pod kakšnim kotom je potekal naklon brežine hriba, na kateri je kopal prvi nasprotni udeleženec, so za odločitev v zadevi pravno nerelevantne. Tudi sicer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da navedena brežina ne obstaja več (točka 36 obrazložitve) in da se je stanje v naravi ves čas spreminjalo. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijani sklep o naklonu brežine nima razlogov, saj navedeno dejstvo ne predstavlja odločilnega dejstva v zadevi. Ker je bilo stanje v naravi spremenjeno, pritožba zmotno meni, da bi sodišče pri odločanju moralo upoštevati tudi predložene fotografije predlagatelja. Prav tako pa ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo mejo med točko I in II urediti na podlagi pravične ocene, saj navedeni kriterij za ureditev meje pride v poštev zgolj, kadar meje ni mogoče urediti na podlagi močnejše pravice ali na podlagi zadnje mirne posesti, kar pa je bilo v obravnavanem primeru moč storiti.

12. Udeleženec postopka mora v skladu z določilom petega odstavka 35. člena ZNP ne glede na izid postopka drugemu udeležencu povrniti stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu primerilo. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, udeležencu v postopku ni mogoče odreči pravice vložiti nasproten predlog. Zato je pravilno stališče, da z vložitvijo nasprotnega predloga za ureditev meje prvi nasprotni udeleženec predlagatelju ni krivdno povzročil nastanka stroškov odgovora na predlog. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da strošek sodne takse za nasproten predlog v postopku, ki ga ima nasprotni udeleženec pravico vložiti, sodi med skupne stroške postopka, kar pritožba neutemeljeno napada.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

14. Na podlagi določila 35. člena ZNP predlagatelj in prvi nasprotni udeleženec krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.