Jedro

Zakon izrecno izključuje obveznosti Republike Slovenije za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

Ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z deviznih vlog na JPR za odločitev v primeru izkazanega prenosa ni pravno relevantno, zato je toženka s tem, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožnice oz. njenega pravnega prednika pri prenosu sredstev na JPR, ravnala pravilno.

Obveznost toženke poplačati varčevalce Banke ne izvira iz pogodbenega razmerja med Banko in varčevalci, saj Republika Slovenija ni bila stranka teh pogodb, temveč je odgovornost Republike Slovenije za poplačilo uvedena z zakonom, t.j. z ZNISESČP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad RS za nasledstvo, javni sklad odločil, da se tožničina zahteva za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog, št. devizne knjižice ali računa ... in ..., zavrne. V obrazložitvi toženka navaja, da je 8. 11. 2016 prejela tožničino zahtevo za verifikacijo. Na podlagi podatkov, ki jih je toženki posredovala tožnica in na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je toženka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), je toženka ugotovila, da je bil imetnik predmetnih deviznih vlog na dan 31. 12. 1991 A.A.. Na podlagi dedovanja po pokojnem A.A. sta bili predmetni devizni vlogi preneseni na tožnico v deležu 1/3. Tožnica je vlogi priložila potrdilo Skrbništva Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne podružnice Sarajevo (v nadaljevanju Skrbništvo) z dne 24. 12. 2015 o imetniku in stanju predmetne devizne vloge. Priloženi sta bili tudi potrdili Zavoda za plačilni promet Federacije BiH (v nadaljevanju Zavod) z dne 9. 11. 2015 in Agencije za privatizacijo Federacije BiH (v nadaljevanju Agencija) z dne 10. 11. 2015, ki izkazujeta, da so bila vsa sredstva iz deviznih vlog v protivrednosti 56.366,26 BAM prenesena na posebni privatizacijski račun (v nadaljevanju JPR), ki se glasi na ime pokojnega imetnika A.A. in njegov EMŠO. Tudi na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je toženka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, je bilo ugotovljeno, da sta bili predmetni devizni vlogi preneseni na JPR pri Agenciji, kar potrjuje točnost dokazil, ki so bila priložena vlogi. Toženka se sklicuje na prvi in drugi odstavek 2. člena ZNISESČP ter prvi odstavek 207. člena in prvi odstavek 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Ker je že iz vloge tožnice razvidno, da so bila sredstva iz deviznih vlog št. ... in ... v celoti prenesena na JPR, kar potrjujejo tudi podatki Agencije, pridobljeni skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, toženka ugotavlja, da se predmetna zahteva za verifikacijo ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo, zato je zahtevo tožnice v skrajšanem postopku zavrnila.

2. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ZNISESČP v 1. členu določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 6064/08, z dne 16. julija 2016 (v nadaljevanju zadeva Ališić), v obsegu, v katerem je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da sprejme vse potrebne ukrepe za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog. Navedena sodba v točki 147 določa, da je „treba poudariti, da zgoraj omenjeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile - čeprav so v enakem položaju kot obravnavani pritožniki - „stare“ devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v Federaciji Bosne in Hercegovine (glej 32. odstavek zgoraj) ali ki sta jim njihove devizne vloge izplačali hrvaška in makedonska vlada v zagrebški in skopski podružnici Ljubljanske banke Ljubljana (glej 43. in 52. odstavek zgoraj). Srbija in Slovenija lahko te osebe izključita iz svojih shem. Če pa je bil tako povrnjen samo del „starih“ deviznih vlog nekoga, sta Srbija in Slovenija zdaj odgovorni za izplačilo preostanka (Srbija za „stare“ devizne vloge v vseh podružnicah srbskih bank in Slovenija za take vloge v vseh podružnicah slovenskih bank ne glede na državljanstvo posameznega varčevalca ali lokacijo podružnice)“. Tožnica prilaga potrdilo Agencije z dne 10. 11. 2015, iz katerega je razvidno, da „preostanek“ oziroma neporabljena sredstva na računu njenega pravnega prednika A.A. pri Agenciji znaša 56.366,26 KM oziroma 28.755,21 EUR, kar je znesek, ki ga navaja v svoji zahtevi za verifikacijo. Tožnica navaja, da imajo „prenesene stare devizne vloge“ pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu po 432. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Agencija je k dolgu toženke pristopila z zavezo, da ga bo poravnala, kar pomeni, da toženka ni prosta svojih obveznosti, saj je skladno s 395. členom OZ solidarno zavezana k plačilu svoje obveznosti. Tožnica predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo ter toženki naloži izplačilo devizne vloge v višini 9.585,07 EUR (1/3 deleža 28.755,21 EUR), skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1992 po letni obrestni meri 6 %, od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015 po letni obrestni meri 1,79 %, od 1. 1. 2016 do izplačila po obrestni meri za vloge gospodinjstev čez noč, objavljeni v mesečnem biltenu Banke Slovenije, oziroma podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je toženka dolžna tožnici izdati informativni izračun v višini 9.585,07 EUR (1/3 deleža 28.755,21 EUR), s pripadajočimi obrestmi skladno z ZNISESČP. Zahteva tudi povračilo sodnih stroškov.

3. Toženka v odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožničine navedbe. Bistvena pravna podlaga za predmetno zadevo je drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, ki definira, kaj se ne šteje kot neizplačana devizna vloga. Tožnica k vlogi ni predložila deviznih knjižic, ampak potrdilo o stanju na deviznih vlogah, ki ga je izdalo Skrbništvo dne 24. 12. 2015, in iz katerega je razvidno, da naj bi bil imetnik predmetnih deviznih knjižic zapustnik A.A. (v nadaljevanju zapustnik), po zapustniku pa jih je na podlagi pravnomočnih dopolnilnih sklepov o dedovanju z dne 4. 10. 2010, z dne 3. 2. 2016 in z dne 30. 3. 2016 v deležu 1/3 podedovala tožnica. Iz predloženega potrdila izhaja, da naj bi bilo na dan 31. 12. 1991 stanje na devizni vlogi št. ... na podračunu št. ... bilo 6.153,71 ATS, na podračunu št. ... 128,05 ATS, 23.422,16 DEM in 465,16 USD, na devizni vlogi št. ... pa stanje v višini 30.621,47 DEM ter 176,54 USD in da po tem datumu naj ne bi bilo izplačil s teh deviznih vlog. Iz navedenega potrdila je razvidno, da so zaradi očitnih kasnejših prenosov med deviznima knjižicama stanja nekoliko drugače razporejena, vendar pa so skupni zneski deviznih sredstev na dan 31. 12. 1991 enaki kot izhajajo iz podatkov in dokumentov, ki jih je toženka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, pri čemer je ob upoštevanju dviga z dne 29. 4. 1994 v višini 50,13 DEM z devizne vloge št. ..., ki v stanju te vloge na omenjenem potrdilu Skrbništva z dne 24. 12. 2015 očitno pomotoma ni bil upoštevan, skupno stanje predmetnih deviznih knjižic v višini 6.281,76 ATS, 53.993,50 DEM in 642,23 USD. Tožnica je k vlogi predložila tudi potrdilo Agencije z dne 10. 11. 2015 in Zavoda z dne 9. 11. 2015, ki se glasita na ime in priimek zapustnika in njegov EMŠO ter izkazujeta stanje iz naslova stare devizne vloge Ljubljanske banke d.d. Sarajevo v višini 56.366,26 BAM

4. Tudi iz podatkov in dokumentov, ki jih je toženka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, izhaja enako stanje, prav tako pa je bilo s temi podatki in dokumenti potrjeno, da je zapustnik devizni vlogi v celoti prenesel na svoj posebni privatizacijski račun pri Agenciji. Toženka je pridobila potrdilo Zavoda z dne 3. 12. 2014 (izvod izpiska iz JPR), ki glasi na ime in priimek zapustnika in njegov EMŠO ter enako izkazuje stanje iz naslova stare devizne vloge Ljubljanske banke Sarajevo v višini 56.366,26 BAM. To potrdilo potrjuje točnost dokazil, ki jih je tožnica priložila k zahtevi za verifikacijo. Skladno z relevantno zakonodajo Bosne in Hercegovine je bilo na privatizacijske račune preneseno stanje deviznih vlog na dan 31. 3. 1992 (in ne 31. 12. 1991), kar pomeni, da razlika med seštevkom zneskov na potrdilu Skrbništva z dne 24. 12. 2015 ter skupnim zneskom na potrdilih Zavoda predstavlja dodatni kvartal obresti za leto 1992 (od 1. 1. 1992 do 31. 3. 1992). V primeru tožnice je bilo na dan 31. 12. 1991 stanje devizne vloge zapustnika št. ..., 6.345,19 ATS (kar znaša 901,65 BAM) in 471,06 USD (kar znaša 773,43 BAM), stanje devizne vloge zapustnika št. ... pa 54.398,83 DEM (kar znaša 54.398,83 BAM) ter 178,05 USD (kar znaša 292,34 BAM), torej v skupni protivrednosti v višini 56.366,26 BAM, kar je znesek, ki ga izkazujeta tudi potrdilo Agencije z dne 10. 11. 2015 in potrdilo Zavoda z dne 9. 11. 2015, ki ju je predložila tožnica. Prav tako je tožnica v svoji vlogi, v Poglavju V, označila in pripisala, da so bila denarna sredstva v višini 56.366,26 BAM prenesena na "jedinstveni račun".

5. Trditve tožnice, da je s prenosom stare devizne vloge na JPR prišlo do pristopa k dolgu, so napačne. Kot je izkazano s potrdilom Agencije z dne 10. 11. 2015 in potrdilom Zavoda z dne 9. 11. 2015, ki ju je predložila tožnica, zapustnik (oziroma po dedovanju tožnica) po prenosu deviznih vlog na JPR ni bil več v razmerju s tedanjo Ljubljansko banko d.d. Sarajevo, temveč s Federacijo Bosne in Hercegovina (v nadaljevanju FBiH). Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Suljagić proti Bosni in Hercegovini (št. 27912/02) je med drugim potrdilo, da je z Zakonom o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije1 FBiH prevzela odgovornost za terjatve iz naslova starih deviznih vlog (obveznost plačila), zato mora spoštovati zaveze, ki si jih je določila s svojim pravom.

6. Tožnica ne navaja, da so bila sredstva s predmetnih deviznih vlog prenesena na JPR na podlagi prevare ali v nasprotju z zapustnikovo voljo, prav tako tega z ničemer ni izkazala. Prenosi so bili vedno opravljeni na podlagi svobodne volje imetnika stare devizne vloge, na podlagi njegovega aktivnega ravnanja. Dejstva, da naj bi prenos ne bil izveden na podlagi svobodne volje zapustnika, tožnica ni z ničemer izkazala, prav tako pa tudi ne, da se zapustnik s samim prenosom ni strinjal ali da je aktivno deloval v smeri, da bi prenos izničil. 7. Iz stališča ESČP v sodbi v zadevi Ališić, da naloženi ukrepi ne veljajo za tiste, ki so stare devizne vloge uporabili v procesu privatizacije v FBiH, je mogoče razumeti, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH. Pomembno je, da so varčevalci prejeli s tem povezane pravice v razmerju do FBiH, saj že te predstavljajo obliko premoženja in s tem obliko poplačila varčevalcev, za katerega je odgovorna FBiH. Zato Republika Slovenija ni odgovorna za stare devizne vloge deviznih varčevalcev Ljubljanske banke, Glavne podružnice Sarajevo, katerih razmerja so bila prenesena na posebne privatizacijske račune, a iz tega naslova niso bili ali niso bili v celoti poplačani. Stare devizne vloge, ki so bile prenesene na posebne privatizacijske račune po prenosu niso več obveznost Ljubljanske banke, Glavne podružnice Sarajevo, pač pa je zanje odgovorna FBiH. Sicer pa je ESČP že obravnavalo mehanizem, ki ga je za namene izvršitve sodbe z ZNISESČP vzpostavila Republika Slovenija. Kot izhaja iz sklepa z dne 27. 4. 2017 v zadevi Vehbija Hodžić proti Sloveniji, št. 3461/08 in sklepa z dne 5. 9. 2017 v zadevi Stojan Zeljković proti Sloveniji, št. 33805/17, je ESČP v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme za poplačila varčevalcev, tudi z vidika vprašanja, ali verifikacijski postopek izpolnjuje merila, ki izhajajo iz sodbe v zadevi Ališić, in skladnost ZNISESČP z navedeno sodbo.

8. Tožnica v pripravljalni vlogi ponovno opozarja na 147. odstavek sodbe ESČP v zadevi Ališić. Predmetna sodba jasno določa, da je Republika Slovenija dolžna izplačati devizne vloge vsem varčevalcem Ljubljanske banke, ne glede na državljanstvo ali mesto podružnice te banke. Edini pogoj je, da takšna devizna vloga ni bila porabljena v postopku privatizacije ali plačana na neki drugi podlagi. Tožnica je s potrdilom Agencije dokazala, da znašajo neporabljena sredstva na njenm računu toliko kot znesek, ki ga navaja v zahtevi za verifikacijo. Toženka na ta dejstva in dokaze ni odgovorila. Toženka se je očitno odločila, da bo pilotsko sodbo v zadevi Ališić ignorirala s sklicevanjem na drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. Ker ZNISESČP določa način izvršitve te sodbe, pa je dolžnost vseh organov v Republiki Sloveniji, da jo spoštujejo in izvršijo. Sodba ESČP v zadevi Ališić jasno pove, da je toženka prosta svoje obveznosti le v primeru, če so bila sredstva z devizne vloge porabljena v privatizaciji ali izplačana s strani BiH. Če toženka zatrjuje, da je Agencija prevzela dolg, naj predloži pogodbo o prevzemu dolga, ki ne obstaja, saj je tožnica ni nikdar podpisala.

9. Nadalje navaja, da ni nikoli osebno izvršila prenosa svojih deviznih sredstev, ki jih je imela pri Glavni podružnici Sarajevo na JPR. Toženka ne more dokazati, da je tožnica svoja devizna sredstva prenesla na Agencijo na podlagi predpisov BiH. Na njenem JPR so se znašla na nezakonit in neustaven način. JPR je Zavod odprl po uradni dolžnosti vsem polnoletnim državljanom FBiH. Na podlagi Uputstva o evidenciji i realizaciji potraživanja građana sa jedinstvenog računa so bile banke dolžne dostaviti Zavodu podatke o deviznih vlogah varčevalcev, Zavod pa je na JPR te podatke prikazal kot terjatev. Glavna podružnica Sarajevo, ki ni bila predmet privatizacije, Zavodu ni bila dolžna dostaviti teh podatkov. Zakaj jih je dostavila in zakaj jih je Zavod izkazal na JPR ni problem tožnice. Bistveno je, da tožnica ni tista, ki bi podatke dostavila oziroma prenesla sredstva na JPR. Ker je bilo navedeno ravnanje storjeno brez pristanka varčevalca, je Ustavno sodišče FBiH dne 8. 1. 2001 sprejelo odločitev, s katero je razveljavilo relevantne določbe Uputstva o evidenciji i realizaciji potraživanja građana sa jedinstvenog računa in Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije.

10. Sodišče je o tožbi zoper izpodbijano odločbo že odločilo s sodbo I U 141/2018-10 z dne 6. 8. 2018, s katero je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) na podlagi revizije tožene stranke s sklepom X Ips 35/2020 z dne 22. 10. 2020 sodbo I U 141/2018-10 z dne 6. 8. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da odločitev Upravnega sodišča temelji na napačni uporabi materialnega prava in posledično napačni presoji pravilnosti izvedenega postopka. Sodišče zato v ponovnem postopku presoja pravilnost izpodbijane odločitve, sledeč stališču Vrhovnega sodišča v citiranem sklepu.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se določa način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić, pri čemer se, po izrecni določbi 1. člena ZNISESČP, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

13. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu tega zakona pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Glavne podružnice Sarajevo na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljevanju Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na kateri koli podlagi (prvi odstavek). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije (drugi odstavek 2. člena).

14. Iz citiranih zakonskih določb torej izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić prevzema izpolnitev tistih obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke in Banka nima obveznosti, da jo izplača. Zakon izrecno izključuje obveznosti Republike Slovenije za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

15. Med strankama ni sporno, da so bila sredstva s predmetne devizne vloge prenesena na JPR, sporna pa je pravna narava tega prenosa ter s tem povezano vprašanje pravne relevantnosti okoliščin prenosa sredstev na JPR (predvsem, ali je do prenosa prišlo na podlagi ravnanja tožnice oz. njenega pravnega prednika).

16. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 20192 odgovorilo na dopuščeno revizijsko vprašanje, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev Republika Slovenija. Zavzelo je stališče, da prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun (v konkretnem primeru na JPR) varčevalcu onemogoča od Republike Slovenije terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Ne gre namreč za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun, konkretno JPR. Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Glede na to, da so bila devizna sredstva prenesena izven sfere Banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev namreč ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do Banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti Republiki Sloveniji kot lastnici Banke.

17. V primeru prenosa sredstev in posledično saldacije hranilne knjižice je prenehal dolg Banke do bivšega imetnika vloge. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre v obravnavanem primeru za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Zakonske podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožnice zato ni.

18. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 je za pravilno rešitev spora po ZNISESČP pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke in s tem obstoječo obveznost do Banke. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino namreč upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Kot je v zgoraj omenjeni sodbi že ugotovilo Vrhovno sodišče, tudi ESČP v zadevi Ališić ni postavilo zahteve, da bi moralo do plačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z deviznih vlog na JPR zato za odločitev v primeru izkazanega prenosa ni pravno relevantno, zato je toženka s tem, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožnice oz. njenega pravnega prednika pri prenosu sredstev na JPR, ravnala pravilno.

19. Tudi tožbene navedbe o tem, da tožnica deviznih sredstev ni uporabila, za odločitev v tem sporu niso relevantne. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, za odločitev o tem, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi predpisa FBiH prenesena na JPR, šteje za neizplačano devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, ni pomembno, ali je stranka prenesena kasneje uspela unovčiti ali ne. Sodišče zato presoja, da tožnica z ugovorom neporabljenih sredstev v tem sporu ne more uspeti, saj Republika Slovenija ne more odgovarjati za morebitne opustitve nekdanjih varčevalcev ali celo kršitve, storjene s strani druge države (če varčevalci sredstev na JPR dejansko niso uspeli oziroma mogli unovčiti).

20. Sodišče se prav tako ne strinja s tožbenimi navedbami, da je FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun le pristopila k dolgu v smislu 432. čl. OZ in da je zato toženka še vedno zavezana k plačilu svoje obveznosti. Pogodba o pristopu k dolgu (ali o prevzemu dolga) je sklenjena med dvema osebama, od katerih je ena dolžnik, vendar pa takšna pogodba v obravnavani zadevi ni bila sklenjena. Tožnica pri tem tudi prezre, da obveznost toženke poplačati varčevalce Banke ne izvira iz pogodbenega razmerja med Banko in varčevalci, saj Republika Slovenija ni bila stranka teh pogodb, temveč je odgovornost Republike Slovenije za poplačilo uvedena z zakonom, t. j. z ZNISESČP. Pravna podlaga za izpolnitev obveznosti Banke je zato podana le tedaj, kadar so izpolnjeni pogoji po ZNISESČP. 21. Sodišče tudi pojasnjuje, da neposredne podlage za odločanje ne predstavlja niti sodba ESČP v zadevi Ališić, oziroma njen 147. odstavek. Republiki Sloveniji je bila v zadevi Ališić naložena obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane „stare devizne vloge“ pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Republika Slovenija je to obveznost izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Republika Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe, in s tem spoštovala sodbo ESČP v zadevi Ališić v smislu 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

22. Republika Slovenija je bila dolžna pri sprejemu ukrepov enako kot pritožnike v sodbi ESČP v zadevi Ališić obravnavati (le) tiste vlagatelje, ki so v enakem položaju kot sta bila onadva. Položaj pritožnikov v zadevi Ališić3 pa se v bistvenem razlikuje od položaja tožnice v obravnavani zadevi. Pritožniki v zadevi Ališić so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženja - certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). To izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi, na čem sploh temelji odgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke v 125. odstavku ESČP zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: in ne Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela v tej vlogi na delovanje Banke. Prav tako je po presoji ESČP kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek).

23. ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH. Sodišče sodi, da je Republika Slovenija v sodbi ESČP v zadevi Ališić spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožnice, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, toženka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za protiustavnega. Sodišče zato razloge sodbe ESČP v zadevi Ališić, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“, razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov namreč niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi ESČP v zadevi Ališić ugotovilo ESČP. 24. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

25. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (to je, da so bila sredstva s predmetne devizne vloge prenesena na JPR), ni sporno, je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 sodišče odločilo brez glavne obravnave. Tožnica namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje (to je, da so bila sredstva prenesena brez pooblastila oziroma vednosti in volje), resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalni vlogi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku4. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.5 Tak je tudi obravnavani primer.

26. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Sl. novine FBiH, št. 27/97, 8/99, 45/00, 54700, 32/01, 27/02, 57/03, 44/04, 79/07, 65/09, 48/11 in 111/12. 2 Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v obravnavani zadevi, v sklepu X Ips 35/2020 z dne 22. 10. 2020 3 Položaj je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka. 4 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 5 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge