Jedro

Za odškodninsko odgovornost tožene stranke za nezakonito odpoved bi morale biti kumulativno podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ. Ker v zvezi s samo podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2014 tožena stranka ni ravnala protipravno, na tej podlagi tožnik ni upravičen do odškodnine.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, katere nezakonitost se je pravnomočno ugotovila v prejšnjem sodnem postopku, ni mogla predstavljati ravnanja v nizu ravnanj trpinčenja na delovnem mestu, zato v zvezi z njo ni dokazana protipravnost ravnanja tožene stranke kot predpostavka za njeno odškodninsko odgovornost zaradi podane odpovedi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani ugodilni del sodbe spremeni tako: - da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "I. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati znesek 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2017 do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati sledeče neto zneske: - 86,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2015, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2016, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2016, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2016, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2016, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2016, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2016, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2016, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2016, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2016, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2016, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2016, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2017, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2017, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2017, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2017, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2017, - 370,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2017. IV. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna za tožečo stranko obračunati bruto znesek: - sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2015 v višini 712,06 EUR ter tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015, - regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 790,73 EUR ter tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016, - regresa za letni dopust za leto 2017 v višini 804,96 EUR ter tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2017. VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačevati mesečno rento v znesku 370,82 EUR mesečno, vse od 1. 6. 2017 naprej, na TRR tožnika, vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec, kasneje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

VII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačevati letno rento v znesku minimalne plače, določene za tisto leto, od leta 2018 naprej, zmanjšano za znesek vsakoletnega letnega dodatka, ki se v tekočem letu izplača tožniku kot upokojencu, na TRR tožnika vsakega 30. 6. v letu za tekoče koledarsko leto, kasneje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi." - da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. Pritožbi tožnika se zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, v roku 15 dni pa je toženi stranki dolžan povrniti njene stroške pritožbe v višini 2.392,18 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2017 do plačila, zavrnilo pa je razliko do višjega zahtevanega zneska v višini 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od 1. 6. 2016 do 14. 4. 2017 (I. točka izreka). Za obdobje od junija 2014 do novembra 2015 je toženi stranki naložilo obračun bruto nadomestil plače v določenih zneskih ter izplačilo pripadajočih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti nadomestil, kar pa je iz tega naslova tožnik zahteval več (višje višine bruto nadomestil za mesece junij 2014, januar in februar 2015 ter zahtevek za nadomestilo plače za mesece od marca do avgusta 2015 v višini prejetih neto denarnih nadomestil), je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku plača za obdobje od decembra 2015 do junija 2017 navedene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu. Kar je bilo iz tega naslova zahtevanega več (plačilo za mesec november 2015 v višini 284,30 EUR neto), je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj za tožnika obračuna bruto znesek sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2015 v višini 712,06 EUR, za leto 2016 v višini 790,73 EUR ter za leto 2017 v višini 804,96 EUR ter mu izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. v letu za tekoče leto. Kar je iz tega naslova tožnik zahteval več (za leto 2015 bruto znesek 78,67 EUR), je zavrnilo (IV. točka izreka). V delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov, je tožbo zavrglo (V. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku plačuje rento v znesku 370,82 EUR mesečno od 1. 6. 2017 dalje vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Dalje ji je naložilo, naj tožniku plačuje letno rento v znesku minimalne plače, določene za tisto leto, od leta 2018 naprej, zmanjšano za vsakoletni letni dodatek, ki se mu kot upokojencu izplača vsakega 30. 6. v letu za tekoče koledarsko leto, kasneje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj za tožnika na račun Delovnega sodišča v Mariboru plača pravdne stroške 338,41 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nematerialno škodo, plačilo razlike med invalidsko pokojnino in plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, rent ter regresov za letni dopust za leti 2016 in 2017, ter zoper odločitev o pravdnih stroških pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, oziroma razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot zmotnemu nasprotuje stališču, da je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi 30. 5. 2014 huje zlorabila ta institut. Sodišču prve stopnje očita nekritično povzemanje nekaterih trditev tožnika o mobingu, čeprav je v pripravljalni vlogi z dne 6. 7. 2017 izrecno utemeljeval odškodninsko odgovornost tožene stranke le z nezakonito odpovedjo. Pove, da sodišče prve stopnje ni presojalo razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Pove, da je bila ta res spoznana za nezakonito, ampak zato, ker ni bila dokazana utemeljenost predhodnega opozorila. Meni, da če bi šlo za hujšo zlorabo instituta odpovedi, ne bi bilo treba večkrat instančno odločati o njeni zakonitosti. Trdi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem pomeni sporna odpoved hudo zlorabo instituta odpovedi, niti se ni opredelilo do navedb o tožnikovih trditvah in do predloženih dokazov tožene stranke. Navaja, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi vztrajnega neupoštevanja navodil direktorja tožene stranke, glede na okoliščine zadeve pa je šlo za legitimno ukrepanje delodajalca. Meni, da sama odpoved ne more predstavljati protipravnega dejanja, ki bi imelo nujno za posledico odškodninsko odgovornost. Pove, da je tožniku ponudila delo na drugem delovnem mestu iz uvidevnosti in zaradi njegove težke situacije, zato je zmoten zaključek, da je šlo za poniževanje tožnika in podcenjevanje njegovega dela. Graja zaključek, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi del zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu, to je namreč v neskladju z listinami v obeh spisih, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da je prepričano, da je trpinčenje obstajalo ter da je rezultiralo v podani odpovedi oziroma hudi zlorabi instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da tožnik v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem ničesar ni izpovedal, sodišče prve stopnje pa je ugotovitve o obstoju trpinčenja, podcenjevanju, poniževanju in maltretiranju utemeljilo le s tožbenimi trditvami, ni pa se opredelilo do nasprotnih trditev tožene stranke. Meni, da dejstvo, da je tehnični direktor zahteval izdajo pisnega opozorila, še ne pomeni, da je javno blatil tožnika. Nasprotuje ugotovitvam glede tožnikovega predčasnega zapuščanja delovnega mesta, kvalitete tožnikovega dela, pisne odreditve dopusta ter tožnikove nesposobnosti sprejemanja kritike. S sklicevanjem na sodno prakso (odločitve št. Pdp 1088/2013, Pdp 628/2013, VIII Ips 31/2014 in VIII Ips 263/2012) vztraja, da tožnik ni upravičen do odškodnine za škodo, ki jo vtožuje zaradi invalidske upokojitve. Nasprotuje ugotovitvam o obstoju vzročne zveze med škodo in protipravnim ravnanjem, ker naj bi se zdravstvene težave tožnika začele zaradi trenj v službi oziroma zaradi podane odpovedi. Opozarja na pravna stališča glede deljene vzročnosti. Meni, da mnenje invalidske komisije in psihiatrični izvidi izkazujejo obstoj okoliščin, ki so bile bistvene za takojšnjo upokojitev, ter da je tožnik zavračal hospitalizacijo in zdravljenje. Navaja, da sodišče samo ni usposobljeno, da bi presojalo, kako bi zdravljenje vplivalo na tožnika, zato ugotovitev pravno relevantne vzročnosti brez postavitve izvedenca psihiatrične stroke ni mogoča. Zanika obstoj vzročne zveze med odpovedjo in duševnimi težavami ter upokojitvijo tožnika. Sklicuje se na tožnikovo izpoved, da sedaj zdravstvenih težav tako rekoč nima več. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo ter zatrjuje, da bi lahko o nevšečnostih med zdravljenjem in posledicah jemanja zdravil mnenje podal le sodni izvedenec psihiater, saj sodišče za tovrstno oceno ni usposobljeno. Trdi, da je odločitev v nasprotju s sodno prakso. Meni, da tožnikove življenjske aktivnosti niso trajno zmanjšane. Kot previsoki nasprotuje prisojeni odškodnini za strah. Meni, da je zmoten zaključek, da tožnik ni prispeval k nastanku zatrjevane škode. Nasprotuje tudi prisojeni odškodnini za materialno škodo, saj ni podan element protipravnosti niti ni vzročne zveze med zatrjevano škodo in njenim ravnanjem. Meni, da ne more odgovarjati za manjši dohodek tožnika zaradi upokojitve. Dalje navaja, da bi se v primeru, če bi tožniku pripadal regres za letni dopust za leta po upokojitvi, moralo upoštevati prejeti letni dodatek upokojenca. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga, da jo sodišče prve stopnje zavrne kot neutemeljeno. Vztraja, da mu je škoda nastala, ker je nezakonito dobil odpoved, zaradi česar je odgovornost tožene stranke deliktna, škoda pa mu je bila povzročena v zvezi z delom. Trdi, da je izkazal škodni dogodek, ki je odpoved delovnega razmerja, nastanek škode, ki se izkazuje v invalidnosti I. kategorije, ter vzročno zvezo, saj ne bi bil invalidsko upokojen, če škodnega dogodka ne bi bilo. Protipravnost utemeljuje na pravnomočni sodni odločbi, ki je dokazala, da je bila odpoved nezakonita. Vztraja, da je upravičen do nepremoženjske in premoženjske škode.

4. Zoper zavrnilni del v I. točki izreka in posledično zoper VIII. točko izreka vlaga pritožbo po pooblaščencu tožnik. Navaja, da mu je zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje namesto vtoževanih 32.000,00 EUR prisodilo le 20.000,00 EUR. Meni, da je prisojena odškodnina prenizka in odstopa od primerljive sodne prakse ter ponavlja, v čem vse je prikrajšan. Nasprotuje tudi višini odškodnine za strah, saj mu je sodišče prve stopnje prisodilo 2.000,00 EUR, namesto vtoževanih 4.000,00 EUR. Ponavlja, v čem je trpel strah, in dodaja, da je zaradi finančne stiske pristal v izvršbah in celo osebnem stečaju, da je bil odvisen od drugih, skrbelo pa ga je hčerkino šolanje. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se mu prisodi še dodatno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 14.000,00 EUR s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

5. Zoper sodbo (njen zavrnilni del) vlaga pritožbo tudi sam tožnik. Navaja, da primer predstavlja specifično odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, povzročeno z nezakonito odpovedjo delovnega razmerja, pri kateri je bil huje zlorabljen institut odpovedi. Trdi, da je šlo za zavestno ravnanje tožene stranke v nasprotju s predpisi ter da mora biti v skladu z načelom popolne odškodnine njegov premoženjski položaj takšen, kot če bi delal. Sodbo in sklep izpodbija v točki I glede nepremoženjske škode, v točki VI glede mesečne rente ter v točki VIII glede stroškov postopka. V zvezi z nepremoženjsko škodo vztraja, da bi mu morala biti prisojena v zahtevani višini 44.000,00 EUR. Zahteva enkratno izplačano rento v višini 84.361,00 EUR. V nadaljevanju se s sklicevanjem na različne predložene listine opredeljuje do trditev tožene stranke v postopku. V zvezi z odmero odškodnine se sklicuje na 14. in 22. člen Ustave RS. Opisuje svoje delo pri toženi stranki. Sklicuje se na ustavne pravice do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti ter njegove zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena URS. Navaja, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in njegovo invalidsko upokojitvijo. Krivdo tožene stranke utemeljuje s pravnomočno sodno odločbo, iz katere izhaja, da mu je nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Nasprotuje pobotu stroškov in njihovemu plačilu na račun delovnega sodišča. Opisuje sodna postopka ter se sklicuje na predložene vloge in dokumentacijo. Predlaga, da se njegovi pritožbi ter tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo odškodnine in stroškov postopka.

6. Pritožbi pooblaščenca tožnika in tožnika samega sta bili vročeni toženi stranki, ki nanju odgovarja in zatrjuje, da so pritožbene trditve pooblaščenca glede višine prisojene odškodnine v večini nedopustne pritožbene novote ter da nimajo podlage v trditvah tožnika oziroma so z njimi celo v nasprotju. Glede tožnikove laične pritožbe navaja, da ta povzema njegovo videnje postopka na prvi stopnji, povzemanje njegovih navedb in dodajanje novih ter njegova pravna naziranja. Kot brezpredmetnim nasprotuje trditvam o kapitalizirani renti, saj je sodišče prve stopnje skoraj v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, kot je bil postavljen v vlogi z dne 6. 7. 2017. Predlaga zavrnitev obeh pritožb in naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbi.

7. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožbi tožnika pa ne.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

9. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o reparaciji po pravnomočno ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi1 ter o odškodninski odgovornosti tožene stranke na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) ter 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ). Zavzelo je stališče, da je tožena stranka huje zlorabila institut odpovedi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V zvezi z zatrjevanim trpinčenjem na delovnem mestu je štelo, da je trpinčenje obstajalo ter da je na koncu rezultiralo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2014. 10. Pritožbeno sodišče je v zadevi enkrat že odločalo, in sicer je s sklepom št. Pdp 636/2020 z dne 5. 2. 2021 pritožbam ugodilo, izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavilo ter zadevo v tem delu (v točki I, ugodilnem delu točke III, točki IV glede regresa za letni dopust za leti 2016 in 2017 ter točkah VI, VII in VIII) vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridržalo. Vrhovno sodišče je s sklepom št. Dsp 6/2021 z dne 8. 6. 2021 pritožbi tožnika zoper razveljavitveni sklep ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje, odločitev o stroških je pridržalo. Pritožbenemu sodišču je naložilo, naj samo izvede edini neizvedeni dokaz, ki ga je predlagala tožena stranka, tj. zaslišanje priče A.A.,2 ter ponovi dokaz z zaslišanjem tožnika. Pritožbeno sodišče je 9. 9. 2021 opravilo pritožbeno obravnavo in na njej izvedlo navedena dokaza skladno z navodili Vrhovnega sodišča, nato pa po seji senata sprejelo odločitev, kot je razvidna iz izreka.

11. Tožnik je v predmetni zadevi zatrjeval odškodninsko odgovornost tožene stranke predvsem zaradi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 30. 5. 2014. V tem postopku pod opr. št. Pd 110/2014 je sodišče prve stopnje 21. 10. 2014 tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je nato s sklepom Pdp 23/2015 z dne 5. 11. 2015 pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani del sodbe pa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nato je sodišče prve stopnje v novem sojenju (Pd 170/2015) 31. 5. 2015 tožbeni zahtevek zavrnilo. Na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče s sodbo Pdp 791/2016 z dne 2. 3. 2017 izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Reviziji tožene stranke zoper to odločitev je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 229/2017 z dne 20. 2. 2018 ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, v katerem je s sodbo Pdp 203/2018 pritožbeno sodišče ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2014. Revizijo tožene stranke zoper to sodbo je Vrhovno sodišče s sodbo VIII Ips 10/2019 z dne 10. 9. 2019 zavrnilo.

12. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presodilo, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, ker je bila v navedenem sodnem postopku ugotovljena nezakonitost sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da zgolj dejstvo, da je sodišče ugotovilo nezakonitost podane redne odpovedi iz krivdnega razloga, ne pomeni hujše zlorabe instituta odpovedi s strani tožene stranke in s tem njenega protipravnega ravnanja. Iz ugotovitev sodišč v postopku glede zakonitosti odpovedi ne izhaja, da bi tožena stranka podala odpoved očitno brez podlage in z očitnim namenom škodovanja tožniku. Vrhovno in pritožbeno sodišče sta v več zadevah (denimo VIII Ips 180/2007, VIII Ips 263/2012, Pdp 861/2014 in Pdp 211/2017) šteli, da napake v postopku, pri presoji dokazov ali pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopkih s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Za protipravnost ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti tako ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi, ampak je to pripisano le hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženka je napačno presodila ravnanja tožnika v konfliktu z njegovo nadrejeno kot take kršitve delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki utemeljujejo predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1. Sama zase taka napaka ne zadostuje za ugotovitev protipravnosti ravnanja tožene stranke kot predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti. Ob tem ni nepomembno, da je v zadevi prišlo do večkratnega instančnega odločanja, kar izključuje očitno oziroma prima facie nezakonito ravnanje tožene stranke, zaradi česar o hujši zlorabi instituta sploh ni mogoče govoriti.

13. Za odškodninsko odgovornost tožene stranke za nezakonito odpoved bi morale biti kumulativno podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ. Ker v zvezi s samo podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2014 tožena stranka ni ravnala protipravno, na tej podlagi tožnik ni upravičen do odškodnine. Glede na to je bilo treba ugotoviti, ali je tožnik dokazal podredno zatrjevano pravno podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke, tj. zatrjevano trpinčenje, ki naj bi kulminiralo v sporni odpovedi. Tožnik je podal zadostno trditveno podlago za zatrjevano trpinčenje na delovnem mestu v prilogah k tožbi (A 5-A 13)3 ter v svoji 4. pripravljalni vlogi z dne 6. 1. 2020.4 V četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 je določeno, da je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, to pa je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče presojalo dogodke, ki jih je navajal tožnik, v okviru te določbe najprej vsakega posebej, nato pa še kot skupek ravnanj.

14. Tožnik je glede dogodkov 18. in 19. 2. 2013 (priloga A 5) zatrjeval, da je bil 18. 2. 2013 10 minut odsoten z delovnega mesta zaradi zdravstvenih težav (krvavitev zaradi kolonoskopije) in da mu je vodja A.A. začel groziti, kakšna je njegova organizacija dela, naslednjega dne (19. 2. 2013) pa je na izrednem sestanku poslušal blatenje njegovega imena o dosegu plana in organizaciji. Tožnik je prepričan, da se je šlo za izkazovanje moči vodilnega ter je tedaj prišlo tudi do nesoglasij med vodjo in drugim delavcem. Kot stranka zaslišani tožnik je v zvezi s temi dogodki izpovedal, da je prišel 18. 2. 2013 v službo, čeprav bi lahko še ostal v bolniškem staležu, ter da iz dnevnih poročil izhaja, da je bil plan v celoti narejen. Izpovedal je še, da po njegovem mnenju ni bil problem plan, temveč privatne zadeve, naslednji dan 19. 2. 2013 na sestanku mojstrov pa ga je A.A. oblatil oziroma osramotil in mu kršil čast in dobro ime, ko je z lažmi obrazložil, kaj naj bi bilo prejšnji dan nenarejenega oziroma mu očital, da ni sposoben in mu dejal, da ga bo zamenjal, nepristojna nadrejena delavka pa mu je izdala opomin. Tožena stranka je v zvezi s tem nasprotovala tožnikovim trditvam, da bi tehnični direktor A.A. v razmerju do tožnika ravnal nedopustno, zaslišan kot priča pa je izpovedal, da se je v okviru svoje funkcije posvečal odpravljanju problemov in ne iskanju krivcev, da je imel s tožnikom v redu odnos, saj se mu je tožnik včasih tudi osebno izpovedal, da se je do vseh delavcev obnašal spoštljivo ter da ga tožnik nikoli ni opomnil na napačno komunikacijo ali se v zvezi s tem pritožil. Glede konkretnega dogodka je izpovedal, da se zaradi časovne oddaljenosti spominja le problematike, šlo je za zastoj v proizvodnji, ter da je šlo za sestanek mojstrov, ne za javni sestanek, na katerem je skušal izboljšati situacijo, saj je vsaka napaka pri organizaciji pomenila možnost nekvalitete, zato jim je hotel dopovedati, za kaj je treba skrbeti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na navedena dneva prišlo do zastoja v proizvodnji, tehnični direktor A.A. pa je v okviru svojih pristojnosti presojal in grajal kakovost in količino opravljenega dela. Dokazni postopek ni pokazal, da bi z izražanjem kritike tožnikovega dela prekoračil dopustno mero oziroma da bi bila kritika izražena nespoštljivo oziroma na način, ki bi krnil tožnikovo dostojanstvo.

15. Glede dogodka 20. 9. 2013 (A 6) je tožnik zatrjeval, da je opozarjal na napake kooperantov, da pa ga je tehnični direktor okrivil za te napake, ga maltretiral in prepričeval, da nima prav, kasneje pa se je izkazalo, da ima tožnik prav in je bila izdelava konkretnega artikla prekinjena. Glede odnosa nadrejenega je toženka vseskozi zatrjevala, da je bil ta ustrezen. Tožnik v zvezi s tem dogodkom zaslišan kot stranka ni ničesar izpovedal, kot priča zaslišani tehnični direktor A.A. pa je nasprotoval trditvam, da bi s tožnikom komuniciral na neprimeren način. Na tej podlagi je treba ugotoviti, da navedenega dogodka ni mogoče šteti za dejanje trpinčenja na delovnem mestu.

16. Tožnik je kot dejanje trpinčenja opisoval tudi dogajanje 25. 9. 2013 (A 7), ko naj bi se tehnični direktor iz njega in sodelavcev norčeval, da ne vedo nič in da so čevlji neustrezne kvalitete ter da je prav on povzročil zastoj pri navlačenju zgornjih delov tako, da so naredili občutno manj od plana. Ob opozorilu, da gre za časovno oddaljeni dogodek, in vztrajanju o ustreznem odnosu nadrejenega, je toženka podala trditve, da je kvaliteta izdelkov pri njej pomembna ter da je tehnični direktor pristojen odrejati popravo napak na izdelkih. Izrecno o tem dogodku tožnik ni izpovedoval, priča A.A. pa je potrdil svojo obveznost ugotavljanja ustreznosti izdelkov in možnost odrejanja popravila čevljev neustrezne kakovosti. Tako tudi tega dogodka ni mogoče šteti za dejanje trpinčenja na delovnem mestu.

17. Dalje je tožnik zatrjeval, da je 6. 11. 2013 (A 8) tehnični direktor navajal o njem neresnična dejstva, lagal pred sodelavci in blatil njegovo ime, češ da pred 14.00 zapušča tovarniške prostore, iz evidence prisotnosti pa izhaja, da to ne drži. Tožena stranka je trditvam o trpinčenju nasprotovala z navedbami, da je tehnični direktor tožnika dobronamerno opozarjal, da se od njega kot vodje pričakuje, da med zadnjimi zapusti oddelek ter preveri, ali so ugasnjeni stroji ipd., tožnik pa se je običajno na precej oddaljeni registrirni uri evidentiral nemudoma po 14. uri. Te trditve tožene stranke je potrdil kot priča zaslišani tehnični direktor, ki je dejal, da je v zvezi z zapuščanjem delovnega mesta mnenja, da mora vodja po zaključku dela pregledati proizvodnjo (glede ugasnjenih strojev, luči …), kar mu vzame nekaj minut in tako glede na oddaljenost delovnega mesta od ure za žigosanje kot vodja ne more biti med prvimi odjavljen. Tožnik je v zvezi s tem izpovedal, da je tehnični direktor glede tega lagal njemu in še sedmim delavcem, da zapušča proizvodnjo pred 14. uro. Ob tem je izpovedal, da ni pomembno, kako sta imela organizirana oddelka sodelavca B.B. in C.C., saj je vse stvar organizacije, sam je bil odgovoren za organizacijo na svojem oddelku in ni popoldne popravljal za delavci. Pri navedenem dogodku je enako kot v zvezi z nekaterimi drugimi šlo za izvajanje direktivne oblasti delodajalca v obliki navodil oziroma izražanja kritike tožnikove organizacije dela na oddelku s strani tehničnega direktorja. Dokazni postopek tudi v zvezi s tem ni pokazal obstoja graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti tožniku.

18. Glede dogajanja na sestanku vodij 2. 12. 2013 (A 9) je tožnik trdil, da je tehnični direktor iskal krivca za poškodbo mize, ni pa se poglobil v probleme proizvodnje, tožnika pa je maltretiral, naj sprejme odgovornost. Tožena stranka je navedbam nasprotovala kot pavšalnim in nekonkretiziranim ter izpostavila tožnikov nespoštljiv odnos do tehničnega direktorja. V svoji izpovedi se tožnik ni dotaknil konkretnega dogodka, pač pa je na splošno izpovedoval o tem, kako je doživljal odnos tehničnega direktorja do sebe. Priča A.A. je, kot že opisano, v svoji izpovedi zanikal neprimerni odnos do tožnika. V zvezi s pavšalnimi trditvami o domnevnem maltretiranju s strani tehničnega direktorja ter očitki o neprimernem odnosu pritožbeno sodišče ni sledilo izpovedi tožnika, saj je priča prepričljivo izpovedoval o tem, da je imel do tožnika ustrezen odnos, ki ni bil nespoštljiv. Tožnik po drugi strani ni niti zatrjeval ne izpovedoval o tem, katerim žaljivim očitkom oziroma neprimerni komunikaciji naj bi bil izpostavljen, njegovo subjektivno negativno doživljanje kritike oziroma prizadetost ob tem, da so bile pripombe na njegovo delo, pa za opredelitev ravnanja kot dejanja trpinčenja na delovnem mestu ne zadostuje.

19. V zvezi z dogajanjem 5. 12. 2013 (A 10) je tožnik zatrjeval, da je tehnični direktor neupravičeno kritiziral kvaliteto izdelkov, čemur je sam oporekal, nakar je bil poslan na prisilni dopust. Tožena stranka je v zvezi s tem trdila, da je bil tožnik do svojega dela nesamokritičen ter je negiral kritiko tehničnega direktorja v zvezi s čevlji, ki so bili popackani z lepilom, zaradi česar mu je bila odrejena izraba letnega dopusta, da bi v njegovi odsotnosti izdelke popravili, da toženki ne bi nastala škoda. V zvezi s tem je tožnik izpovedal, da ga je tega dne tehnični direktor osramotil pred delavci z opozarjanjem na napake, ki do končne kontrole sploh niso bile relevantne. Skliceval se je na svojo strokovno presojo kvalitete izdelkov in povedal, da mu je bil res odrejen izredni letni dopust, v času katerega se je izkazalo, da so bili čevlji po kontroli vsi brez popravil poslani v ZDA, kar je razvidno iz listin (dnevnih poročil). Dalje je še dejal, da bi A.A. moral vedeti, da so za fazo, ki je bila fotografirana (zapackani čevlji), sledile še druge faze, končna kontrola pa je čevlje potrdila in so bili poslani v ZDA. Nasprotno je priča A.A. izpovedal, da predložene slike kažejo, da je šlo za grobe napake, ki jih tožnik ni priznal, dejal pa je, da se da popraviti. Priča je izpovedal, da mu na misel ni prišlo nič drugega kot to, da tožnika napoti na star dopust, vmes pa se napake popravijo. Dejal je še, da je tudi laiku jasno, da če je usnje zabrušeno in zapackano z lepilom, je to praktično nemogoče očistiti, da pa so to nato očistili s posebnimi sredstvi zunaj proizvodnje. Napotitev tožnika na izrabo dopusta v konkretnem primeru glede na ugotovljena razhajanja v mnenjih glede ustreznosti kvalitete izdelkov ni protipravno ravnanje tehničnega direktorja, katerega pojasnilu o tem, zakaj je tako ravnal, je pritožbeno sodišče sledilo kot prepričljivemu in verodostojnemu. Tožnik je očitno sicer menil, da so čevlji ustrezne kvalitete, vendar pa je v pristojnosti tehničnega direktorja nadzor nad kvaliteto in presoja, da določeni izdelki ne ustrezajo standardom kot se zahtevajo ter da jih je treba popraviti. Dokazni postopek ni pokazal, da bi bili sporni čevlji brez popravkov poslani kupcu v ZDA, kar naj bi po tožnikovem mnenju kazalo na to, da mu je tehnični direktor neupravičeno očital napake pri izdelavi čevljev. Navedeno ravnanje tako tudi ni ravnanje trpinčenja na delovnem mestu.

20. Tožnik je zatrjeval, da je bil tudi 21. 1. 2014 (A 11) trpinčen s strani tehničnega direktorja, ko ga je ta maltretiral, da naj bi prejšnjega dne, ko je bil na dopustu, delavcem pokazal napačen način opravljanja dela, in je s tem svoje neznanje in slabo delo želel prevaliti na tožnika. Tožena stranka je temu nasprotovala in trdila, da so navedbe same s sabo v nasprotju ter da je bil tožnik žaljiv do tehničnega direktorja. V zvezi s tem dogodkom tožnik ni posebej izpovedoval, enako kot v zvezi s prejšnjimi pa je tehnični direktor zaslišan kot priča zanikal neustrezno komunikacijo. V zvezi s primerom z dne 17. 2. 2014 (A 12) je tožnik zatrjeval, da so po treh dneh njegove odsotnosti tega dne pri čevljih odstopale kapice zaradi napak v šivalnici, da je nastala popolna zmeda ter da ga je nadrejeni maltretiral, da naj rešuje ta problem, pri tem pa je bil dvakrat obtožen za napake, ko ga ni bilo v službi. O tem tožnik ni izpovedoval, tožena stranka pa je svoje splošno zanikanje neprimernega odnosa tehničnega direktorja do tožnika dokazala z njegovo izpovedjo o tem, da je bila njegova naloga preverjanje kakovosti čevljev, da sta imela v zvezi s tem s tožnikom občasno različne poglede ter da je kritiko izražal na ustrezen način. Dokazni postopek tudi v zvezi s tema dvema dogodkoma ni pokazal obstoja graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti tožniku, pritožbeno sodišče namreč sledi verodostojni in prepričljivi izpovedi A.A., da je s tožnikom komuniciral na ustrezen način.

21. Glede dogajanja v času od 8. do 10. 4. 2014 tožnikove trditve obsegajo očitek o lažeh, blatenju in povzdigovanju glasu nad tožnikom ob dogodku, ko je v proizvodnjo prišel D.D. Tožena stranka je v zvezi s tem podala trditve o ugotovljenih nepravilnostih pri izdelavi obutve z jekleno kapico, ki jih je ugotovil direktor (oziroma solastnik) tožene stranke sam neposredno ter delovanje tehničnega direktorja v zvezi s tem dogajanjem. Tožnik je v zvezi z navedenimi dogodki izpovedal, da se je v tem času pri toženi stranki izdelovalo okoli 360 parov čevljev za francoskega kupca, na treh oddelkih. Povedal je, da mu je lastnik firme D.D., pokazal, da morajo biti kapice na čevljih mat, nato pa je A.A. dal drugačno navodilo, da se morajo svetiti, nakar je ob končni kontroli nasprotno ugotovil, da čevlji niso v redu, ker se kapice svetijo, kar so nato vsi trije oddelki popravili, poslani čevlji pa so bili ustrezni. Priča A.A. je v zvezi s tem izpovedal, da se konkretno dogodka ne spomni, dopuščal pa je možnost, da je tožnik direktno govoril z D.D. Ob tem je pripomnil, da tožnik ne govori nemško. Izpovedal je še, da je mogoče, da za njun dogovor glede izdelave ni vedel in je tako neupravičeno vztrajal pri svojem. Povedal je še, da so potem verjetno popravljali v vseh treh oddelkih, saj ne morejo iti različni čevlji istemu naročniku. Iz dopisa z dne 19. 5. 2014 (B 4) izhaja, da je D.D. 10. 4. 2014 obiskal proizvodnjo ter ugotovil, da so bili pri že dokončanih in v škatle pakiranih čevljih napake pri brušenju podplatov in kakovost celotne količine čevljev preslaba ter da je bil za to odgovoren tudi tožnik. Pritožbeno sodišče je sledilo izpovedi priče in vsebini navedenega dopisa, iz katerega izhaja tudi razlog za ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi tožniku ter redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2014. Priča A.A. je glede tega izpovedal še, da je za projekt izdelave obutve za francosko vojsko D.D. osebno izdelal vzorec, kako naj bo, ter da kvaliteta čevljev v škatlah nato ni bila ustrezna (glede na vzorec). Povedal je, da je D.D. povedal, da morajo žal popravljati, on pa je zahteval tožnikovo odstranitev. Dejal je, da je tožnika poslal popravit te čevlje, kar je odlično, strokovno tudi storil, nakar mu je hotel pomagati in mu je ponudil novo delo, obema, kontrolorju in tožniku je tedaj povedal, da ne moreta več delati svojega dela, D.D. pa je prepričal, naj se tožniku ponudi novo delo. Ker tožnik te pogodbe ni hotel podpisati, je F.F. izrecno zahteval, da se tožniku da odpoved. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ponudba drugega dela (proizvodni delavec V/11) z dne 14. 5. 2014 tožniku ni bila šikanozna, pač pa posledica zahteve tujega lastnika glede na storjene napake, kar smiselno izhaja tudi iz dopisa z dne 19. 5. 2014. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi dogodki v času od 8. do 10. 4. 2014 niso bili take narave, da bi lahko govorili o trpinčenju tožnika na delovnem mestu, enako pa velja tudi za tožnikovo smiselno zatrjevanje glede degradacije s ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delo. Pritožbeno sodišče je sledilo izpovedi priče A.A. ter listinskim dokazom, da tožnik ni bil obravnavan na objektivno negativen in žaljiv način, toženi stranki pa tako ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja.

22. Pritožbeno sodišče kot prepričljivo in verodostojno sprejema izpoved priče A.A. glede posameznih zatrjevanih dogodkov, za katere tožnik trdi, da predstavljajo dejanja trpinčenja na delovnem mestu. Glede na to je sledilo njegovi izpovedi, ki je potrdila trditve tožene stranke o njegovem ustreznem odnosu do tožnika. Tožnik je sicer izpovedoval drugače, da se je namreč počutil osramočenega zaradi očitkov o nesposobnosti in nedoseganju norme, vendar pa presoja izvedenih dokazov skladno z 8. členom ZPP tega ni potrdila. Trpinčenje na delovnem mestu je skladno s četrtim odstavkom 7. člena ZDR-1 vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dokazala, da s strani tožnika zatrjevani dogodki ne predstavljajo graje vrednih ali očitno negativnih in žaljivih ravnanj ali vedenj. Tehnični direktor A.A. je bil pristojen za organizacijo dela, v tem okviru tudi za nadzor, opozarjanje in opominjanje, da je proizvodnja lahko tekla uspešno naprej. Ni mogoče govoriti o trpinčenju na delovnem mestu, če je v okviru svoje vodstvene funkcije izrazil kritiko kvalitete ali kvantitete s strani tožnika opravljenega dela. Skladno z ustaljeno sodno prakso očitki oziroma kritika, ki se nanaša na opravljanje dela, četudi ostra, ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu, kot tudi ne opozarjanje delavcev, da morajo opravljati svoje obveznosti (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 85/2019). V dokaznem postopku pa se ni izkazalo, da bi kritika tožnikovega dela s strani tehničnega direktorja presegla meje dopustnega in ali prešla na osebno raven, postala ponavljajoča se ali sistematična, graje vredna, očitno negativna in žaljiva oziroma bi pomenila zlorabo izvajanja vodstvenih pravic. Pritožbeno sodišče verjame tožniku, da je svoj odnos s tehničnim direktorjem doživljal kot konflikten ter da se je subjektivno lahko počutil osramočenega zaradi kritike opravljenega dela, vendar pa je pogoj za to, da se dejanja lahko štejejo za trpinčenje na delovnem mestu, da so objektivno graje vredna, očitno negativna in žaljiva, to pa se v predmetnem postopku ni izkazalo. Tako redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, katere nezakonitost se je pravnomočno ugotovila v prejšnjem sodnem postopku, ni mogla predstavljati ravnanja v nizu ravnanj trpinčenja na delovnem mestu, zato v zvezi z njo ni dokazana protipravnost ravnanja tožene stranke kot predpostavka za njeno odškodninsko odgovornost zaradi podane odpovedi. Glede na to je bilo treba zavrniti tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi ter zahtevke za plačilo regresov za letni dopust in rent. 23. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo tudi obstoj vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke (podaja odpovedi) in nastankom škode tožniku (invalidska upokojitev). Dokazno breme, da vzročna zveza obstaja, je bilo na tožniku, ki pa tega pravno pomembnega dejstva ni dokazal s svojo izpovedjo in predloženimi listinami (izvidom psihiatra ter listinami iz postopka ugotovitve invalidnosti). Ker gre za dejansko vprašanje, za razjasnitev katerega je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, bi bilo treba v zvezi z njegovo ugotovitvijo postaviti izvedenca ustrezne stroke (243. člen ZPP), stranki pa sta predlog za izvedbo tega dokaza umaknili. Zgolj to, da je tožnik izpovedoval, da pred odpovedjo ni imel psihičnih težav ter da so te nastopile neposredno po njej, ne dokazuje, da je izključni vzrok za tožnikove zdravstvene težave podana odpoved. V predmetni zadevi tako nista podani ne protipravnost ravnanja tožene stranke ne vzročna zveza med njenim ravnanjem oziroma ravnanjem njenega tehničnega direktorja in nastalo škodo, zaradi česar odškodninski tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen.

24. Glede na navedeno je bilo treba ugoditi pritožbi tožene stranke in izpodbijani ugodilni del sodbe spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi v višini 30.000,00 EUR, razlik med invalidsko pokojnino, ki jo prejema tožnik, in plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, če bi bil še zaposlen, oziroma mesečne rente v višini 370,82 EUR ter regresa za letni dopust za leti 2016 in 2017 oziroma letne rente v višini minimalne plače za tekoče leto zavrne (1. in 5. alineja 358. člena ZPP).

25. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbi tožnik. Ker je bilo ugodeno pritožbi tožene stranke in je bil njegov zahtevek zavrnjen že po temelju, niso pa podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba zavrniti tožnikovi pritožbi, s katerima nasprotuje odločitvi glede višine prisojene odškodnine (353. člen ZPP).

26. Zaradi spremenjenega uspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Ker je tožnik deloma zmagal v tem individualnem delovnem sporu (glede odločitve o obračunu in plačilu nadomestil plač za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), je pritožbeno sodišče skladno s pooblastilom iz drugega odstavka 154. člena ZPP glede na doseženi uspeh in okoliščine primera odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.5

27. Tožena stranka je s pritožbo uspela, tožnik pa s pritožbama ni uspel, zato ji mora skladno s 154. členom ZPP povrniti stroške pritožbenega postopka po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/15 – OT) , in sicer: nagrado za pritožbo 1.500 točk, nagrado za narok pred pritožbenim sodiščem 1.500 točk, materialne stroške 40 točk, skupaj 3.040 točk oziroma (glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR) 1.824,00 EUR, čemur je treba prišteti še kilometrino za relacijo Murska Sobota- Ljubljana - Murska Sobota v višini 136,80 EUR in 22-odstotni DDV v višini 431,38 EUR. Tožnik je tako toženki dolžan povrniti stroške v skupni višini 2.392,18 EUR, v primeru zamude ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbi, saj ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Odločitev o prisojenih nadomestilih plače za čas od prenehanja delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2014 do tožnikove upokojitve 24. 11. 2015 je postala pravnomočna. 2 Njegovo zaslišanje v zvezi z zatrjevanimi primeri trpinčenja na delovnem mestu je tožena stranka predlagala že v odgovoru na tožbo 5. 6. 2017. 3 Njegove zapiske, ki jih je sodišču posredoval kot priloge k laični tožbi, je treba šteti kot del njegove trditvene podlage. 4 Prvi narok za glavno obravnavo v zadevi je potekal 4. 2. 2020. 5 Prim. N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2010, str. 32 in 33.