1. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud A. A. iz Ž. ter B. B. iz Z. Z. pri Z. in C. C. z V. ter v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A., ki jih vse zastopa Č. Č., odvetnica v U., na seji dne 1. decembra 2005

sklenilo:

1.Pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti 559. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr. , 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 – ur.p.b., 43/04, 96/04 – ur.p.b. in 101/05) se zavržeta.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 15/02 z dne 7. 2. 2002 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik A. A. je bil leta 1948 obsojen zaradi dveh kaznivih dejanj po 2. točki 3. člena in po 14. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list DFJ, št. 66/45, in Uradni list FLRJ, št. 59/46 – v nadaljevanju ZKND). Sodišče mu je izreklo kazen štirih let in pol odvzema prostosti s prisilnim delom in mu odvzelo državljanske pravice za dobo enega leta. V začetku leta 2002 je zoper takšno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrglo, saj je že iztekel rok za njeno vložitev po tedaj veljavnem 559. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). ZKP je tedaj v 559. členu določal, da je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo ZKP (tj. pred 1. 1. 1995), mogoče vložiti v roku dveh let po uveljavitvi zakona.

2.Zaradi takšne odločitve Vrhovnega sodišča je pobudnik A. A. vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 559. člena ZKP. V pobudi navaja, da sodi pravica do rehabilitacije skladno s 30. členom Ustave med človekove pravice in temeljne svoboščine. Po njegovem mnenju gre krivično obsojenemu časovno neomejena pravica, da uveljavi pravico do rehabilitacije. Določba 559. člena ZKP je pravico obsojenca, da zahteva razveljavitev nezakonite sodbe, časovno omejila na dve leti. S tem naj bi bila pravica do rehabilitacije po krivici obsojenih bistveno okrnjena. Še posebej naj bi to veljalo za obsojence, ki – tako kot pobudnik – živijo daleč od domovine in v dveh letih za zakonsko možnost in zakonski rok niso izvedeli. Predlaga, naj Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti ugotovi, da je določba 559. člena ZKP, kolikor določa za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti rok dveh let, v neskladju z določbama 30. člena in 2. člena Ustave in jo v tem obsegu razveljavi.

3.Hkrati s pobudo je pobudnik A. A. vložil tudi ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča razveljavi, zahtevi za varstvo zakonitosti pa ugodi in sodbo Vrhovnega sodišča Ljudske Republike Slovenije v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani spremeni in ga oprosti obtožbe.

4.Senat Ustavnega sodišča je dne 5. 10. 2004 sklenil, da ustavno pritožbo sprejme v obravnavo. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslalo Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

5.Pobudnika B. B. in C. C. prav tako izpodbijata 559. člen ZKP in se sklicujeta na vsebinsko enake argumente kot pobudnik A. A. Ob tem še dodajata, da nista vedela za zakonsko možnost in zakonski rok iz 559. člena ZKP, sklicujeta pa se tudi na določbo četrtega odstavka 15. člena Ustave.

B.

6.Državni zbor je na seji dne 28. 10. 2005 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 101/05 – v nadaljevanju ZKP-G). Zakon je pričel veljati 26. 11. 2005. Iz prvega in drugega odstavka 20. člena ZKP-G med drugim izhaja, da bodo osebe, obsojene na podlagi ZKND, lahko vložile zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodno odločbo in zoper kazenski postopek, ki je tekel pred njo, do 31. 12. 2008. V četrtem odstavku 20. člena ZKP-G pa je določeno, da se lahko zahteve za varstvo zakonitosti, ki so bile zavržene kot prepozne, zaradi izteka roka iz 559. člena ZKP, ponovno vložijo.

7.Ker je bil predpis v izpodbijanem delu deloma spremenjen, deloma pa dopolnjen, s spremembo oziroma dopolnitvijo pa so vsi trije pobudniki dobili možnost ponovno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbi, ki ju želijo izpodbijati, ni več podan njihov pravni interes za izpodbijanje 559. člena ZKP. Ker pravni interes pobudnikov za izpodbijanje 559. člena ZKP ni več podan, je Ustavno sodišče njihovi pobudi zavrglo.

8.Pritožnik A. A. je zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti vložil ustavno pritožbo. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila zavržena, ker je pritožnik zamudil rok iz 559. člena ZKP. Predpis, na podlagi katerega je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, je bil z uveljavitvijo ZKP-G spremenjen oziroma dopolnjen tako, da bo pritožnik zahtevo za varstvo zakonitosti lahko ponovno vložil. Glede na to pritožnik nima več pravnega interesa za odločanje o ustavni pritožbi. Ustavno sodišče je zato njegovo ustavno pritožbo zavrglo.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj