Jedro

Revidentka pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavila na zahtevani način, zato uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazala. S pavšalnimi navedbami, ki jih ni z ničemer konkretizirala, revidentka ni izkazala nastanka zelo hudih posledic, ki jih zanjo ima izpodbijana odločba.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica (revidentka) po odvetnici dne 30. 4. 2010 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo inšpektorja za železniški promet Prometnega inšpektorata RS, Inšpekcije za železniški promet, žičniške naprave in smučišča z dne 30. 6. 2008, s katero je bilo revidentki kot izvajalki in investitorki del naloženo, da mora pridobiti soglasje za poseg v varovalnem progovnem pasu tira številka 1 glavne pristaniške postaje (GPP) K. (1. točka izreka odločbe), v nasprotnem primeru mora na terenu vzpostaviti prejšnje stanje. Tožena stranka je z odločbo z dne 18. 9. 2008, revidentkino pritožbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več zadevah, na primer v sklepu Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu, določbo 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, ter glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revidentka pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavila na zahtevani način, saj zatrjuje le, da je na podlagi Zakona o varnosti v železniškem prometu sporno, kdo ima status inšpekcijskega zavezanca. Ker tudi ne zatrjuje, da bi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja niti, da v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo, uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije glede na navedeno ni izkazala.

7. Nadalje revidentka uveljavlja obstoj pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Navaja, da lahko odločitev upravnega organa bistveno vpliva na njeno nadaljnje poslovanje, saj je ekonomski pomen velik, revidentki bo z izpolnitvijo obveznosti nastala velika škoda, ker bodo stroški znatni. S takšnimi pavšalnimi navedbami, ki jih ni z ničemer konkretizirala, pa ni izkazala nastanka zelo hudih posledic, ki jih zanjo ima izpodbijana odločba, zlasti ob upoštevanju navedbe v reviziji, da je bilo zahtevano soglasje upravljalca (kasneje) izdano. Revidentka tako tudi ni izkazala obstoja pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

9. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).