Jedro

Ker je tudi ustno sklenjeni dogovor o višini plače veljaven in ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku tako dogovorjeno plačo plačala, je njegov tožbeni zahtevek za plačilo med prejeto in dogovorjeno plačo utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavi v 1. alinei 1. točke izreka v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da tožniku plača neto plačo nad zneskom 525,79 EUR ter delno spremeni v:

1. alinei 1. točke in 4. točki izreka, tako da se zavrne tožbeni zahtevek za obračun in odvod davkov in prispevkov od dosojenih neto zneskov.

v 2.a točki izreka, tako da se navedena točka izreka glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku pod pogoji potrjene prisilne poravnave opr. št. St 262/2004 z dne 5. 7. 2005 plačati iz naslova dodatka za opravljene ure preko polnega delovnega časa: neto znesek 4,51 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 2. 2002 do 22. 11. 2004; neto znesek 14,28 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 3. 2002 do 22. 11. 2004; neto znesek 15,02 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 4. 2002 do 22. 11. 2004; neto znesek 15,02 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 5. 2002 do 22. 11. 2004; neto znesek 15,02 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 6. 2002 do 22. 11. 2004; neto znesek 0,76 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 7. 2002 do 22. 11. 2004; neto znesek 15,02 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 9. 2002 do 22. 11. 2004; neto znesek 15,02 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 11. 2002 do 22. 11. 2004; neto znesek 15,02 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 12. 2002 do 22. 11. 2004; neto znesek 15,02 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 4. 2003 do 22. 11. 2004; neto znesek 15,02 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 6. 2003 do 22. 11. 2004; neto znesek 15,02 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 7. 2003 do 22. 11. 2004; neto znesek 16,27 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 8. 2003 do 22. 11. 2004; neto znesek 16,27 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 10. 2003 do 22. 11. 2004; neto znesek 16.27 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 11. 2003 do 22. 11. 2004; neto znesek 16,27 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 12. 2003 do 22. 11. 2004; neto znesek 17,53 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 3. 2004 do 22. 11. 2004; neto znesek 17,53 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 4. 2004 do 22. 11. 2004; neto znesek 17,53 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 5. 2004 do 22. 11. 2004; neto znesek 17,53 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 6. 2004 do 22. 11. 2004; neto znesek 17,53 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 7. 2004 do 22. 11. 2004; neto znesek 17,53 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 8. 2004 do 22. 11. 2004; neto znesek 17,53 EUR in na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 9. 2004 do 22. 11. 2004; vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek iz naslova dodatka za opravljene ure dela preko polnega delovnega časa se zavrne.“ v 5. točki izreka, tako da se tožniku prisojeni znesek stroškov postopka zniža na 1.063,13 EUR, znesek sodnih taks, ki jih je dolžna plačati tožena stranka na račun sodišča, pa se zniža na 133,00 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 37,73 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova terjatev, ki se poplačajo kot stroški postopka, plača neto plačo za oktober 2004 v znesku 686,04 EUR (prej 164.402,00 SIT), na ta znesek obračuna in odvede davke in prispevke ter tožniku izplača zakonske zamudne obresti od neto zneska od 15. 11. 2004 do 22. 11. 2004, od 22. 11. 2004 dalje do plačila pa pod pogoji potrjene prisilne poravnave, opr. št. St 626/2004 z dne 5. 7. 2005 ter za tožnika obračuna ter odvede davke in prispevke na neto znesek 10.232,82 EUR (prej 2.452.293,60 SIT) (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku pod pogoji potrjene prisilne poravnave plača iz naslova dodatka za opravljene ure preko polnega delovnega časa v izreku navedene neto zneske, na te zneske obračuna in plača davke in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih datumov zapadlosti (točka 2/a izreka), iz naslova nadomestila za koriščenje letnega dopusta v izreku navedene neto zneske z obveznostjo obračuna in plačila davkov in prispevkov ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov (točka 2/b izreka), iz naslova dodatka za opravljene ure dela na praznične dni v izreku navedene neto zneske z obveznostjo obračuna in plačila davkov in prispevkov ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov (točka 2/c izreka) ter iz naslova neplačanih regresov za letni dopust obračuna v izreku navedene bruto zneske, obračuna davke in prispevke ter tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do 22. 11. 2004 ter zamudne obresti od 22. 11. 2004 do plačila (točka 2/č izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval drugače in več iz naslova teka zakonskih zamudnih obresti (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za december 2004, januar 2005 in februar 2005 izplača neto plačo v višini, navedeni v izreku, na te zneske obračuna in plača davke in prispevke in od datuma zapadlosti plača zakonske zamudne obresti (4. točka izreka) ter mu povrne stroške postopka v višini 1.320,27 EUR na račun sodišča, kamor je dolžna plačati tudi znesek sodnih taks v višini 147,78 EUR (5. točka izreka).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče odpravilo očitne pisne napake v 1. in 5. točki izreka izpodbijane sodbe.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (1., 2., 4. in 5. točka izreka) se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je sodišče prve stopnje s 1. alineo 1. točke izreka izpodbijane sodbe toženi stranki neutemeljeno naložilo, da mora na znesek neto plače za mesec oktober 2004 obračunati in odvesti davke in prispevke, saj so bili poravnani. Poleg tega ni jasno, za kakšno obveznost gre pri seštevku zneska v 2. alinei 1. točke izreka, ki naj bi ga tožnik prejel na roke, saj je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti ugodilo, ne da bi navedlo dejstva, na podlagi katerih naj bi bil zahtevek utemeljen, ter ni pravilno upoštevalo sklepa o prisilni poravnavi, česar glede na pomanjkljivo obrazložitev niti ni mogoče preizkusiti. Podano je nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe, saj je v izreku toženi stranki naloženo, da za oktober 2004 plača neto plačo v znesku 686,04 EUR, v obrazložitvi pa je naveden znesek 525,79 EUR. Tožnikova pogodba o zaposlitvi ni bila fiktivna, za vsak mesec, razen za oktober 2004 in december 2004, je prejel plačo, kakršna je bila določena v pogodbi o zaposlitvi. Višji znesek, ki ga je prejel v gotovini, pa je bil izplačan na podlagi ustnega dogovora in je vseboval dodatek za delo preko polnega delovnega časa, regres za letni dopust in nadomestilo plače za čas letnega dopusta. Takšen dogovor je bil sklenjen zaradi finančnih težav tožene stranke. Zaradi blokiranega računa tožene stranke pa je navedene pravice delavcem, vključno s tožnikom, izplačeval direktor iz svojih sredstev. Sodišče prve stopnje je neupravičeno vse ure, ki so bile opravljene preko polnega delovnega časa, štelo za nadure, saj je šlo za prerazporeditev delovnih ur. Delo v gradbeništvu je sezonsko in se v mesecih, primernih za delo, opravlja preko polnega delovnega časa, v zimskih mesecih pa se dela manj ali celo nič. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, upoštevalo je le mesece, ko je tožnik delal preko polnega delovnega časa, ne pa mesecev, ko ni izpolnil vseh delovnih ur. V letu 2002 je znašal delovna obveznost 2104 ure, dejansko je bilo opravljenih 2403 ur, kar upoštevaje 48 manjkajočih ur pomeni, da znaša število nadur le 299. V letu 2003 je redna delovna obveznost znašala 2098 ur, opravljenih je bilo 2389 ur, manjkajočih pa 141 ur, torej je bilo število nadur 236 ter v letu 2004 277. Povišanje v višini 30 % bi moralo sodišče prve stopnje obračunati od pogodbeno dogovorjene urne postavke. Glede nadomestila plače za praznične dni pa ni upoštevalo, da sta priči H.O. in I.K. povedali, da dela na te dneve niso opravljali. Nadalje je tožniku za mesec december 2004 nepravilno dosodilo neto plačo v višini 525,79 EUR, za mesec januar 2005 neto plačo v znesku 223,25 EUR in za mesec februar 2005 neto plačo v znesku 40,04 EUR ter na vse te zneske obračun in odvod davkov in prispevkov, kar je v nasprotju z listinsko dokumentacijo, iz katerih je razvidno, da je tožnik za navedene mesece prejel zneska 72.499,90 SIT in 13.893,00 SIT ter da so bili davki in prispevke od vseh vtoževanih zneskov poravnani, kot je razvidno iz evidence Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Poleg tega pri izračunu ni upoštevalo bolniškega staleža v obdobju od 30. 11. 2004 do 10. 12. 2004 ter od 27. 12. 2004 do 4. 2. 2005 ter je nepravilno odločilo o povrnitvi stroškov postopka, saj tožnik ni bil oproščen le plačila sodnih taks, ampak mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, kar pomeni, da je stroške za zastopanje krila Republika Slovenija.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje delno prekoračilo tožbeni zahtevek, sicer pa ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in je na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialno pravno utemeljeno in zakonito odločitev.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki v 1. alieni 1. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo plačilo neto plače za mesec oktober 2004 v znesku 686,04 EUR, na ta znesek obračun in odvod davkov in prispevkov ter izplačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska. Ker je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 18. 5. 2006, s katero je spremenil tožbo, s tožbenim zahtevkom uveljavljal navedeno terjatev le v neto znesku 525,79 EUR z obračunom in odvodom davkov in prispevkov ter zakonskimi zamudnimi obrestmi, prisojeni znesek pa je višji, je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 2. člena ZPP. Tako je prekoračilo tožbeni zahtevek (in ne zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno navaja pritožba, češ da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega pritožbi delno ugodilo in po določbi 357. člena ZPP v navedenem obsegu razveljavilo izpodbijani del sodbe.

V preostalem izpodbijanem delu sodbe pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, še zlasti ne absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka je namreč podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju ter če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi listinami oziroma zapisniki. Po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana sodba opisanih nepravilnosti nima, sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, tako da je njegovo odločitev mogoče preizkusiti.

Novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) v 4. odstavku 15. člena določa, da četudi niso v pogodbi o zaposlitvi v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe (na primer določilo o plači), to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Pred tem veljavna zakonodaja – Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90; Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji) in Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji) takšne ali podobne določbe sicer ni vsebovala, vendar pa bi tudi za obdobje pred 1. 1. 2003, ko je začel veljati novi ZDR, priznali delavcu pravico do višje plače, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, če bi dokazal, da je bilo tako dogovorjeno z delodajalcem oziroma če temu delodajalec v sodnem postopku ne bi nasprotoval. V konkretnem primeru sta se tožnik in tožena stranka za obdobje do vključno meseca junija 2003 dogovorila za urno postavko v višini 600 SIT (2,50 EUR) neto, za obdobje od julija 2003 do vključno decembra 2003 v višini 650 SIT (2,71 EUR) neto in za obdobje od januarja 2004 v višini 750 SIT (2,92 EUR) neto. Kljub temu da se je dogovor nanašal le na neto plačo in ni upošteval obveznosti delodajalca, da za delavca odvede davke in prispevke oziroma da poravna tudi davke in prispevke, ga je potrebno upoštevati, pri čemer pritožbeno sodišče dodaja, da je tožena stranka na izplačane zneske neto plače dolžna poravnati davke in prispevke, saj je tako določeno v 6. in 107. člen Zakona o dohodnini (ZDoh; Ur. l. RS, št. 71/93 in nadaljnji) oziroma v 3. členu Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Ur. l. RS, št. 5/96 in nadaljnji). Iz tega razloga je pravilna odločitev v 2. alinei 1. odstavka izpodbijanega dela sodbe, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun in odvod davkov in prispevkov na neto zneske plače v višini 10.232,82 EUR, kot je bila tožniku izplačana v gotovini.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo nadomestila plače za čas letnega dopusta in praznikov, za plačilo regresa za letni dopust za leta 2003, 2004 in 2005 ter za plačilo plače za mesece oktober 2004, december 2004, januar 2005 in februar 2005, saj tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala, da bi navedene denarne obveznosti poravnala. Dokazno breme, da so prejemki iz delovnega razmerja, do katerih je delavec upravičen (plača, nadomestilo plače, regres za letni dopust) izplačani, je namreč na delodajalcu, saj mora skladno z določbo 11. člena Zakona o evidencah na področju dela (ZEPD; Ur. l. SFRJ, št. 17/90) ves čas voditi in hraniti evidenco o plačah ter ostalih prejemkih iz delovnega razmerja, pri čemer trajno hrambo knjigovodskih listin določajo tudi sprejeti računovodski standardi. Dejstvo, da je tožena stranka za sporne mesece predložila plačilne liste, ne pomeni, da je s tem dejstvo, da je tožnik plačo dejansko prejel, dokazala, kot zmotno meni v pritožbi. Dejstvo, da je tožena stranka za meseca januar in februar 2005 delno izplačala plačo, pa je tožnik upošteval, saj je s pripravljalno vlogo z dne 18. 5. 2006 za prejeta zneska zmanjšal tožbeni zahtevek oziroma je v tem delu tožbo umaknil. Pritožbene navedbe, da tožnik zaradi dogovora o višji plači, kot bi mu pripadla na podlagi kolektivne pogodbe, ni upravičen do regresa za letni dopust in nadomestila plače za praznične dni ter za čas letnega dopusta, niso utemeljene. Gre za prejemke iz delovnega razmerja, do katerih je delavec upravičen na podlagi zakona oziroma kolektivne pogodbe (68. člen ZDR/90, 131. in 137. člen ZDR, 54. člen Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti – KPGD; Ur. l. RS, št. 7/98), zaradi česar se jim tožnik niti ne bi mogel odpovedati, saj gre za minimum pravic, ki jih je z namenom varovanja delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju predpisal že zakonodajalec (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-63/03 z dne 27. 1. 2005). Četudi ne bi šlo za zakonske pravice, pa bi morala biti odpoved tožnika v zvezi z regresom za letni dopust in nadomestilom plače jasna in nedvoumna, kar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno. Prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi se o tem, da bodo vtoževane pravice poplačane v okviru višje plače, stranki dogovorili, kot neutemeljeno navaja pritožba.

Prav tako neutemeljena je pritožba v delu, v katerem se sklicuje na neenakomerno razporeditev delovnega časa. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi (neuradnih) plačilnih list, ki jih je predložil tožnik, in listine o prisotnosti na delu, ki jo je predložila tožena stranka, pravilno ugotovilo, da je tožnik mesečno opravil več ur dela, kot je znašala njegova delovna obveznost po pogodbi o zaposlitvi. Je pa v zvezi s prisojenimi zneski dodatka za nadurno delo v višini 30 % osnovne urne postavke po 5. alinei 5. odstavka 49. člena KPGD delno zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri odločanju ni upoštevalo zakonskih omejitev glede dela preko polnega delovnega časa. Skladno z določbama 2. odstavka 50. člena ZDR/90 in 3. odstavka 143. člena ZDR lahko traja delo preko polnega delovnega časa oziroma nadurno delo med drugim največ 20 ur na mesec. Skladno s dosedanjo prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča (na primer v sodbi opr. št. Pdp 241/99 z dne 15. 6. 2001 in sklepu opr. št. Pdp 2143/2001 z dne 3. 7. 2003) je mogoče v primeru, ko delavec preko polnega delovnega časa dela več, kot kot znaša zakonska omejitev, priznati nadure le v obsegu, kot to določa zakon. Za večje število ur pa mu ne pripada plačilo za nadure, ampak le plačilo za običajne ure dela brez dodatka. Na podlagi navedenega je tožnik v tistih mesecih, v katerim je opravil več kot 20 nadur, upravičen do dodatka za delo preko polnega časa v višini 30 % le za 20 ur dela, v presežku pa njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in po določbi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe v 2.a točki izreka, tako da je tožbenemu zahtevku iz naslova dodatka za opravljene ure preko polnega delovnega čas za čas do vključno meseca junija 2003 ugodilo največ v višini 15,02 EUR, za čas do vključno meseca novembra 2003 največ v višini 16,27 EUR in za čas od decembra 2003 največ v višini 17,53 EUR.

Poleg tega je pritožba utemeljena v delu, v katerem se nanaša na obračun in odvod davkov in prispevkov na neto zneske plače za mesece oktober 2004, december 2004, januar 2005 in februar 2005, zaradi česar ji je pritožbeno sodišče tudi v tem delu ugodilo in po določbi 2. točke istega člena ZPP delno spremenilo 1. alineo 1. točke in 4. točko izreka izpodbijane sodbe. Za navedena obdobja je namreč na podlagi listin v spisu (izpisa iz matične evidence tožnika pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije – priloga C1) mogoče ugotoviti, da so bili davki in prispevki poravnani.

Zaradi delne spremembe izpodbijanega dela sodbe je pritožbeno sodišče glede na določbo 2. odstavka 165. člena ZPP spremenilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pri tem je s strani sodišča prve stopnje priznane stroške postopka tožnika znižalo za 100 točk (saj je bilo za pripravljalno vlogo z dne 30. 5. 2006 neutemeljeno priznanih 400 in ne 300 točk) na skupno 1.264,27 EUR, tako da so odmerjeni skladno z določbo 1. odstavka 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/03), toženi stranki pa je po isti določbi ZPP in po OT priznalo 300 in 150 točk za dve pripravljalni vlogi, dvakrat po 50 točk za dva dopisa sodišču, 400 točk za prvi narok za glavno obravnavo in trikrat po 200 točk za vse nadaljnje naroke za glavno obravnavo. Glede na vrednost odvetniške točke (0,459 EUR) znašajo stroški za zastopanje tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje 711,45 EUR, skupaj s sodno takso za odgovor na tožbo pa 747,13 EUR. Po načelu uspeha v postopku, opredeljenem v 2. odstavku 154. člena ZPP, je dolžna tožena stranka tožniku povrniti 90 % priznanih stroškov postopka (1.137,84 EUR), tožnik pa toženi stranki 10 % priznanih stroškov postopka (74,71 EUR), kar po pobotu pomeni, da je dolžna tožena stranka plačati znesek 1.063,13 EUR.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno stroške postopka plačati na račun sodišča, saj je bil tožnik z odločbo opr. št. BPP 845/2005 z dne 25. 1. 2005 upravičen do brezplačne pravne pomoči, tako da so se navedeni stroški izplačali iz sredstev sodišča. Tožena stranka, ki v postopku v pretežni meri ni uspela, jih je glede na določbo 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP; Ur. l. RS, št. 48/01 in nadaljnji) dolžna povrniti v tem obsegu, po določbi 1. odstavka 17. člena Zakona o sodnih taksah (ZST; Ur. l. SRS, št. 30/87 in nadaljnji) pa je dolžna plačati sorazmerni del sodne takse za tožbo in sodbo (znesek 133,00 EUR), saj je bil tožnik z citirano odločbo oproščen tudi plačila sodnih taks.

Ker v preostalem niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 155. člena ZPP in po OT toženi stranki priznalo 500 točk oziroma 229,50 EUR za sestavo pritožbe in 147,78 EUR za sodno takso, skupaj 377,28 EUR. Ker je s pritožbo uspela glede 10 % vrednosti izpodbijanega dela sodbe, ji je tožnik dolžan po določbi 2. odstavka 154. člena ZPP povrniti znesek 37,73 EUR.

Ker posamezni tožbeni zahtevki tožnika ne dosegajo revizijskega minimuma iz 2. odstavka 367. člena ZPP, je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) in določbo 32. člena ZDSS-1 v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/08) odločati o tem, ali se revizija dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Ker v obravnavanem sporu ne gre za nobenega izmed naštetih primerov, je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.