Jedro

V skladu s 1. odst. 337. člena ZOR pobot ne nastane, ko stečejo pogoji zanj, torej po zakonu samem, kot neutemeljeno zatrjuje dolžnik, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti. Šele po dani izjavi o pobotu pa se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so stekli pogoji zanj (2. odst. 337. člen ZOR). V izvršilnem postopku bi zato bil lahko relevanten ugovorni razlog le trditev, da je bila s strani dolžnika dana pobotna izjava, tega pa dolžnik v ugovoru niti ne zatrjuje. V tej smeri pa tudi ni predložil nobenih dokazov, kot to določa 2. odst. 53. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Zahteva dolžnika za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika dne 12.7.1999 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Zoper ta sklep je dolžnik pravočasno vložil ugovor. Navedel je, da ima dolžnik napram upniku terjatev v višini 1.800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.5.1999 dalje do plačila, ki je predmet tožbenega zahtevka pod tč. 4 tožbe vložene pod opr. št. VII Pg 184/99 dne 3.6.1999. Ker je torej pred vložitvijo predmetnega predloga za izvršbo nastopilo pobotanje po samem zakonu, je terjatev upnika, ki je manjša od dolžnikove, po izvršilnem predlogu ugasnila.

V dokaz svojih trditev k ugovoru prilaga izvod tožbe in v ugovoru priglasil stroške ugovora.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neutemeljenega (po 2. odst. 53. člena ZIZ) in ga po 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je najprej preverilo, ali je dolžnikov ugovor obrazložen v smislu določila 2. odst. 53. čkena ZIZ. Po tej določbi mora namreč dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze. Kadar so navedena dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik, morajo biti zanje v ugovoru priloženi tudi dokazi, sicer se ugovor šteje za neobrazloženega in je kot tak neutemeljen. Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da je terjatev upnika zaradi pobotanja z dolžnikovo nasprotno terjatvijo do upnika po samem zakonu ugasnila. V skladu s 1. odst. 337. člena ZOR pobot ne nastane, ko stečejo pogoji zanj, torej po zakonu samem, kot neutemeljeno zatrjuje dolžnik, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti. Šele po dani izjavi o pobotu pa se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so stekli pogoji zanj (2. odst. 337. člena ZOR). V tem postopku bi zato bila lahko relevanten ugovorni razlog le trditev, da je bila s strani dolžnika podana pobotna izjava, tega pa dolžnik v ugovoru niti ne zatrjuje. V tej smeri pa tudi ni predložil nobenih dokazov, kot to določa 2. odst. 53. člena ZIZ. Zato dolžnikov ugovor ni obrazložen in ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega.

Tako so razlogi, ki so pri odločanju pritožbenega sodišča na podlagi 5. odst. 62. člena ZIZ pomembni, lahko le še tisti, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 15. členom ZIZ in zadnjim odst. 55. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da teh razlogov v obravnavanem primeru ni. Zato je pritožbo dolžnika z dne 22.7.1999 zavrnilo kot neutemeljeno in sklep o izvršbi na podlagi 2. točke 380. člena ZPP/77 v zvezi 15. členom ZIZ potrdilo.

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi pritožbene stroške (1. odst. 166. člena ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77 in 15. členom ZIZ).

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 29/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99).