Jedro

Stopnjo tožnikove invalidnosti po tabeli Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb lahko sodišče določi le na podlagi ocene izvedenca medicinske stroke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožniku na podlagi nezgodnega zavarovanja plačati

3.156.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi ter mu povrniti

259.427,00 SIT pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnjen.

Tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbija zavrnilni izrek sodbe, in sicer za znesek 2.000.000,00 SIT neprisojene zavarovalnine za delež invalidnosti ter za nepriznani del stroškov.

Zaključek o umestitvi podane invalidnosti glede na ugotovljene poškodbe je namreč v domeni sodne presoje in ne izvedenčeve. Sodišče pa se je naslonilo zgolj na izvedensko mnenje, kar je nezakonito.

Uporabiti bi moralo normo - tabelo invalidnosti ter okvalificirati poškodbe kot difuzne poškodbe možganov s klinično evidentiranimi posledicami psihoorganskega sindroma - po slo. medicinskem slovarju l. 2002 - razpršene, neostro omejene, enakomerno razdeljene psihične spremembe s spremembami inteligence in karakterja (točka 5 - lažje do 40%, srednje do 50 %, ali težje stopnje do 60 %), ne pa zgolj kot kontuzijsko poškodbo možganov s postkontuzijskim sindromom - po 9. točki I. poglavja tabele. Ker je sestavljalec splošnih pogojev zavarovalnica, je potrebno v dvomu podati razlago v korist zavarovanca, torej poškodbe in posledice razlagati kot difuzne (razpršene) poškodbe možganov. Kontuzija pomeni zgolj posamezno udarnino ali zmečkanino, ne pa poškodbe možganov na več mestih, ki so podane pri tožniku. Ker pa gre za več poškodb na različnih mestih možganov, je takšna razlaga preozka. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bile tožnikove poškodbe uvrščene v 5. točko tabele in bi skupna njegova invalidnost znašala 50 %, invalidnina pa 5.000.000,00 SIT, glede na to, da je po polici za invalidnost zavarovan za

10.000.000,00 SIT. Sodba naj se v tem smislu spremeni tako, da se mu prizna zahtevana zavarovalnina z obrestmi in stroški.

Pritožba ni utemeljena.

Tabela invalidnosti (priloga A5) v I. poglavju med poškodbami glave pod točko 5. opredeljuje poškodbe možganov s klinično evidentiranimi posledicami psihoorganskega sindroma lažje, srednje in težje stopnje, v točki 9. pa kontuzijske poškodbe možganov kot postkontuzionalni sindrom z objektivnimi nevrološkimi patološkimi spremembami po kontuziji možganov ugotovljen s sodobnimi diagnostičnimi metodami (računalniška tomografija, magnetna resonanca), ali kot operirani intracelebralni hematom brez nevroloških izpadov. Pod točko 10. je med poškodbe glave uvrščeno stanje po trepanaciji lobanje in/ali zlomu lobanjskega dna ali lobanje rentgenološko ugotovljeno.

Navedeni povzetek vsebine in formulacije določb tabele, ki za posamezne naštete vrste poškodb določajo tudi stopnjo oz. procent invalidnosti, sam po sebi kaže, da teh določb za okvalificiranje ugotovljenih konkretnih tožnikovih poškodb sodišče ne more samo uporabiti brez sodelovanja medicinskega strokovnjaka. Gre namreč za kombinacijo več pojmov oz. standardov izključno medicinskega značaja, ki jih očitno ni možno vsebinsko razložiti zgolj na podlagi interpretacije po medicinskem slovarju, kot sicer meni pritožnik. V obravnavani specifični situaciji torej (pravna) opredelitev tožnikovih poškodb in njihovih posledic v smislu s tabelo določene stpnje invalidnosti ni možna brez sodelovanja izvedenca. Prvo sodišče je zato svojo odločitev v tej smeri pravilno oprlo na strokovno oceno izvedenca medicinske stroke. Če se tožnik z njegovimi zaključki po navedenih točkah Tabele ne strinja, bi moral že v postopku na prvi stopnji zahtevati dodatna pojasnila z zaslišanjem izvedenca in je tako možnost vsekakor imel. Glede na določilo 1. odstavka 253. člena ZPP sicer izvedenec da svoj izvid in mnenje predvsem ustno na obravnavi, vendar neupoštevanje tega pravila pomeni le relativno procesno kršitev (1. odst. 339. člena ZPP), ki pa je pritožnik ne uveljavlja, saj zavrnilni del sodbe izpodbija izključno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ta pritožbeni razlog pa, kot sledi iz povedanega, po presoji sodišča druge stopnje ni podan. Ker tudi ne najde kršitev, na katere to sodišče pazi po uradni dolžnosti, je prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (čl. 353 ZPP).