Jedro

Če tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS ne izkaže za verjetno, da mu bo nastala težko popravljiva škoda, niso izpolnjeni pogoji za izdajo takšne začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 597/2003-40 z dne 28.5.2003.

Obrazložitev

V upravnem sporu je izpodbijana začasna odločba tožene stranke z dne 28.2.2003, izdana na podlagi 30. člena Pravilnika o zdravstveni ustreznosti pitne vode (Uradni list RS, št. 46/97 in 52/2000), in na podlagi predloga Javnega podjetja V.-K. d.o.o. L., in to tisti del odločbe, s katerim je bila Javnemu podjetju V.-K. d.o.o., L., dovoljena uporaba pitne vode na območju Centralnega sistema oskrbe s pitno vodo v L., v kateri koncentracija atrazina, desetilatrazina in 2.6 diklorobenzamida presega predpisano mejo 0.1 mg/1 (1. točka izreka) in odločeno, da izmerjene koncentracije posameznih pesticidov in njihovih metabolitov iz 1. točke na pipah uporabnikov območnega centralnega sistema oskrbe s pitno vodo v L., ne smejo presegati 0.2 mg/1 (2. točka izreka).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo drugotožnika in tretjetožnice (v nadaljevanju tožnika) za izdajo začasne odredbe, po kateri naj se zadrži izvajanje izpodbijanih delov odločbe tožene stranke. V zahtevi sta navajala, da je v konkretnem primeru z izpodbijano odločbo prišlo do preseganja zakonsko dopustnih vrednosti pesticidov v pitni vodi. To je že samo po sebi zadosten razlog za zadržanje izvajanja odločbe. Izpodbijana odločba je v neskladju z ostalimi določbami Pravilnika o zdravstveni ustreznosti pitne vode. Tožena stranka se ni držala strokovnega mnenja Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije. Sklicevala sta se tudi na znanstvena dela in raziskave o škodljivosti pesticidov.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da so tožniki zahtevali izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena v zvezi s 30. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS). Po presoji prvostopnega sodišča pogoji za zahtevano začasno odredbo niso izpolnjeni. Tožnika nista izkazala verjetnega nastanka težko popravljivih posledic. Opozarjala sta le na potencialne nevarnosti, torej na hipotetično škodo. Splošne navedbe, ki niso podprte s konkretnimi podatki o težko popravljivi škodi, ne zadoščajo.

Tožnika v pritožbi navajata, da sta izkazala vse pogoje za izdajo začasne odredbe. Navedla in citirala sta znanstvene vire. Tožena stranka se ni držala strokovnega mnenja Inštituta za varovanje zdravja. Ponavljata ugovor, da niso bile spoštovane določbe Pravilnika o zdravstveni ustreznosti pitne vode. Toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nikakršna škoda, začasna odredba pa ne bi bila v nasprotju z javno koristjo. Smiselno predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Državni pravobranilec Republike Slovenije in Javno podjetje V. - K. d.o.o. L., na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoji, pod katerimi je mogoče v upravnem sporu zahtevati z začasno odredbo odložitev izvršitve izpodbijanega akta po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS so določeni v 2. odstavku 30. člena ZUS in so naslednji: z izvršbo izpodbijanega akta bi se tožeči stranki prizadejala težko popravljiva škoda, odločitev ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Prvi pogoj je torej (poleg procesne predpostavke, da mora tožeča stranka zahtevati odložitev izvršitve pri pristojnem organu, kar pa je izkazano), da tožnika verjetno izkažeta nastanek težko popravljive škode. Glede na razloge, s katerimi sta tožnika v zahtevi za izdajo začasne odredbe utemeljevala verjetnost nastanka takšne škode, tožnika tudi po presoji pritožbenega sodišča nista izkazala za verjetno, da jima bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Tudi po presoji pritožbenega sodišča za izkazanost navedenega pogoja ne zadošča samo zatrjevana neskladnost izpodbijane odločbe s Pravilnikom o zdravstveni ustreznosti pitne vode in tudi ne samo zatrjevano neupoštevanje strokovnega mnenja Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije. Navedeni ugovori so lahko relevantni pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe. Ne morejo pa biti okoliščine, s katerimi bi tožnika izkazovala verjeten nastanek težko popravljive škode. Ker gre za odločbo, ki konkretno dovoljuje oskrbo s pitno vodo v Ljubljani, izdala pa jo je tožena stranka, v katere delokrog sodi v prvi vrsti tudi varovanje zdravja, navedenega pogoja težko popravljive škode tožnika tudi ne moreta izkazovati zgolj s sklicevanjem na tuja teoretična in znanstvena dela in raziskave o škodljivosti pesticidov. Ker že prvi pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe ni izpolnjen, ni potrebna še presoja o izpolnjenosti ostalih pogojev. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo.

Ob upoštevanju navedenega tudi pritožbeni ugovori, v katerih tožnika izpodbijata dokazno presojo sodišča prve stopnje (ta pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilna) ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zato na podlagi 68., 69. in 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.