Jedro

Priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičnini, ki je bila družbena lastnina.

Zato pa pritožbeno novi predlagani dokazi predstavljajo nedopustne dokaze po prvem odstavku 337. člena ZPP, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Na takšno opredelitev teh dokaznih predlogov pa dejstvo, ali bi njihova izvedba lahko zavlekla reševanje spora, ne vpliva.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (odločitvi pod točko II in III izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dne 16. 9. 2022 izdano sodbo razsodilo: - pod točko I izreka ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika dela stavbe ... kot gospodujoče nepremičnine, obstojijo: za potrebe dostopa v stanovanje stvarna služnost uporabe obstoječega betonskega skeleta stopnic, ki stojijo na služeči nepremičnini 7/13 za potrebe dostopa do pripadajoče kleti, ki se nahaja v prvi etaži stavbe 296, stvarna služnost poti po služeči nepremičnini 7/12 v dolžini 12 metrov in širini 1 metra; stvarna služnost vgradnje greznice na obstoječem mestu in sicer 3,5 metra južno od stavbe 296 in 4 metre zahodno od stavbe 1066 in občasnega dostopa do nje za potrebe izpraznitve in vzdrževanja, na služeči nepremičnini 920 7/11; vse v breme vsakokratnega lastnika služečih nepremičnin, - pod točko II izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica), s katerim je ta zahtevala: - ugotovitev, da v korist vsakokratnega lastnika dela stavbe 296-4, kot gospodujoče nepremičnine, obstoji stvarna služnost dovoza in odvoza od parcele 668/5 v širini 2,8 metra in parkiranja na obstoječem parkirnem mestu, ki se nahaja 5 metrov južno od stavbe 296 in en meter zahodno od stavbe 1066, v tlorisu parkirnega mesta dolžine 4,30 metra in širine 2,8 metra, na služeči nepremičnin 7/11 in v breme vsakokratnega lastnika te služeče nepremičnine; - ugotovitev, da v korist tožnice in do njene smrti za potrebe dostopa do dela stavbe 296-4 obstoji neprava stvarna služnost uporabe obstoječega betonskega skeleta stopnic, ki stojijo na služeči nepremičnini 7/11 in v breme vsakokratnega lastnika te služeče nepremičnine; - ugotovitev, da v korist tožnice in do njene smrti obstoji neprava stvarna služnost poti za potrebe dostopa do pripadajoče kleti v prvi etaži stavbe številka 296 po služeči nepremičnini 7/12, v breme vsakokratnega lastnika te služeče nepremičnine; - ugotovitev, da v korist tožnice in do njene smrti obstoji neprava stvarna služnost vgradnje greznice na obstoječem mestu in občasnega dostopa do nje za potrebe izpraznitve in vzdrževanja, na služeči nepremičnini 7/12, v breme vsakokratnega lastnika te služeče nepremičnine; - ugotovitev, da v korist tožnice in do njene smrti obstoji stvarna služnost dovoza in odvoza od parcele 668/5 v širini 2,8 metra ter parkiranja na obstoječem parkirnem mestu, ki se nahaja 5 metrov južno od stavbe 296 in en meter zahodno od stavbe 1066 v tlorisu parkirnega mesta dolžine 4,3 metra in širine 2,8 metra, na služeči nepremičnini 7/11 in v breme vsakokratnega lastnika te služeče nepremičnine; - pod točko III izreka odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške tega postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica. S pritožbo je izpodbijala odločitev pod točko II (zavrnilni del sodbe) in pod točko III (odločitev o stroških) izreka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi in se toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) naložijo v plačilo vsi njeni pravdni stroški.

V pritožbi je navajala, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da priposestvovalna doba do leta 1997 ni tekla. Sodišče prve stopnje se je ob tem zmotno sklicevalo na 29. člen ZTLR, ki se je nanašal na lastninsko pravico. Nepravilna pa bi bila tudi uporaba 55. člena ZTLR. Predmetna nepremičnina toženca, ki jo je od leta 1965 do uveljavitve Zakona o lastinjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL) imela v uporabi T., ni predstavljala družbenega sredstva v družbeni pravni osebi. 265. člena Zakona o združenem delu je takšna sredstva opredeljeval kot stvari, denarna sredstva in materialne pravice, ki so materialni pogoj za delo delavcev v družbeni pravni osebi, oziroma so materialna osnova uresničevanja funkcije v tej družbeno pravni osebi. Sporno dvorišče za poslovno stavbo T. pa takega pomena ne uresničuje, saj ni služilo ne poslovanju družbeno pravne osebe ne opravljanju dela njenih delavcev. Primerljiva s to zadevo je odločitev VSL I Cp 465/2017, ki takšno pritožbeno trditev potrjuje. Zato je priposestvovalna doba tekla že od 1. 9. 1980 dalje. Ker sodišče prve stopnje zaradi takšnega zmotnega pravnega stališča ni presojalo okoliščin pred, ampak šele od 25. 7. 1997 dalje, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Že zato je potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo odločanje. Tožnica je uveljavljala dobro vero na podlagi zakonske domneve, ki je toženec ni uspel izpodbiti. Tožnica je bila tudi v opravičljivi zmoti, zato je zmoten drugačen zaključek sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je neprepričljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo tožnici in s strani tožnice predlaganim pričam o tem, da je toženec oziroma njegova pravna prednica ograjo postavila šele leta 2018, sledilo pa je tožencu in njegovim pričam, da je bila ograja postavljena že v letu 2015. Dokazna ocena tožnice in njenih prič kot neresnicoljubnih, ker so sorodstveno ali skupnostno povezane s tožnico, ni prepričljiva. Priče A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E. so pojasnili zaradi kakšnih okoliščin so si zapomnili, kdaj se je začela omejevati raba dvorišča. Priče F. F., G. G. in D. D. s tožnico niso sorodstveno povezane in nimajo interesa za izzid postopka. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni dalo kreditibilnosti tudi fotografijam iz leta 2018, ki jih je predložila tožnica in iz katerih je jasno razvidno, da na dvorišču ni nobene ograje in da so tam parkirani osebni avtomobili. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke sprejelo zgolj na pričanjih H. H., I. I. in J. J. Ti pa so vsi povezani s pravnimi predniki toženca. Zato ni logično, da so te priče nepristranske in resnicoljubne. Nobena od teh, niti priči K. K. in L. L., katerih sodišče prve stopnje tudi ni štelo za pomembnih, pa niso potrdile trditev toženca, da naj bi stanovalce preganjali in jim prepovedovali parkiranje. Sodišče je spregledalo, da toženec ob nakupu nepremičnine ni mogel biti v dobri veri glede neobstoja pravic tretjih. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, kaj je tožnica izpostavila v zaključni besedi, sodbe ni mogoče preveriti in je ta nezakonita. Neprepričljivo pa je sodišče prve stopnje pričanje I. I. in J. J. podkrepilo s tem, da bi naj njuni izpovedbi podprli e-sporočilo iz leta 2015 in račun družbe d. d., saj iz njiju ne izhaja, da je izvajalec ograjo dejansko postavil. Sicer pa je sodišče prve stopnje napačno postopalo, ko je štelo, da je trditveno in dokazno breme, da je bila ograja postavljena leta 2015, na tožnici. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede tega, kdaj je bila ograja postavljena in posledično sprejelo napačno odločitev. Tožnica se je v pritožbi sklicevala tudi na dodatne dokaze, ki jih je uspela pridobiti po izdaji sodbe. Po navedbah pritožbe je tožnica takrat od pooblaščenke M. M., ki tega zastopa v pravdnem postopku pred istim sodiščem, naključno izvedela, da se na javnem potrtalu PISO nahajajo ortofoto posnetki, iz katerih je razvidno, da na dvorišču niti v letu 2016 niti v letu 2018 ni postavljene nobene ograje in so tam parkirana osebna vozila. Sodišče je s temi dokazi bilo seznanjeno v pravdnih zadevah po tožbah M. M. in A. A., ki ju vodi pred istim sodiščem isti sodnik. Tožnica je v tem postopku predlagala vpogled v navedena spisa (P 174/18 in P 50/21) ravno zato, da se iz teh spisov pridobi dodatne fotografije. Do tega dokaznega predloga se sodišče ni opredelilo, s čemer je storilo bistveno kršitev pravil postopka. Kot dodatne dokaze pa je tožnica pridobila tudi pisni izjavi upravnika stavbe, kjer živi tožnica. To je družba e. e., s katero je stopila v stik po izdaji sodbe in preverila, kaj o zadevi ve. Tako je pridobila pisni izjavi z dne 16. 11. 2022 od direktorja N. N. (naslovnika e maila z dne 15. 5. 2015) in upravnice stavbe O. O. V obeh izjavah ta izjavljata, da je bila ograja postavljena v letu 2018. Obravnava teh pritožbi naknadno predloženih listinskih dokazil sicer ne bi zavlekla reševanja spora. Pritožnica v zvezi s trditvami, da s temi dokazi ni bila seznanjena, predlaga lastno zaslišanje, predlaga pa tudi, da pritožbeno sodišče skladno s 337. členom ZPP na naroku izvede nove dokazne predloge. Pritožnica predlaga tudi, da se zaslišita priči N. N. in O. O. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo ogleda na kraju samem in postavilo izvedenca geodetske stroke in ni vpogledalo v predlagana pravdna spisa zaradi pridobitve dokaznega gradiva oziroma se ni opredelilo do fotografij tožnice, s katerimi je ta dokazovala, kje je parkirala svojo vozilo, dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Ker se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, sodbe v tem delu ni mogoče preveriti. Tožnica ni bila seznanjena z zaključno besedo toženca, ker jo je ta predložil po koncu glavne obravnave. Zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo tudi o stroških postopka. Tožnica je v tožbi postavila štiri primarne zahtevke, od katerih je uspela s tremi. Torej je uspela v 75 % in bi takšen uspeh tožnice moralo sodišče upoštevati tudi pri odločanju o stroških.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo navajal, da je glede na določbo 55. člena ZTLR sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za priposestvovanje mogoče upoštevati le obdobje po letu 1997. Odločba, na katero se je sklicevala v pritožbi tožnica, ni upoštevna, ker obravnava drugačno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožnica ni bila dobroverna izvrševalka služnosti in da niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 217. člena SPZ. Sodišče prve stopnje je glede ugotovitve, da je bila ograja postavljena leta 2015, uporabilo pravilen metodološki pristop (po 8. členu ZPP) in sprejelo pravilne dokazne zaključke. Pravilno pa ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, kar je tudi pravilno obrazložilo. Glede pritožbeno novo predloženih in predlaganih dokazov je toženec zatrjeval, da so ti glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP nedovoljeni, saj tožnica v pritožbi ni zadostno izkazala, da teh ni mogla pridobiti že prej brez svoje krivde. Toženec je tako predlagal zavrnitev pritožbe in priglasil pritožbene stroške ter zahteval njihovo povrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob presoji, da v času od leta 1965 do leta 1997, ko je bil uveljavljen ZLNDL, glede na dejstvo, da je nepremičnina, na kateri je tožnica uveljavljala pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem, bila družbena lastnina s pravico uporabe trgovskega podjetja ″T.″ (pravne prednice toženca) priposestvovanje ni moglo teči, navedlo sicer napačno zakonsko podlago (29. člen ZTLR). Ta se nanaša le na prepoved priposestvovanja lastninske pravice. Vendar pa je zaključek sodišča prve stopnje, da priposestvovanje v tem času ni moglo začeti teči, pravilen. Omejitev priposestvovanja stvarne služnosti je urejal 55. člen ZTLR1. Ta je določal, da se na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, stvarna služnost ne more priposestvovati. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je Trgovsko podjetje ″T.″ bilo trgovsko podjetje ter da se je za potrebe njegove poslovne stavbe, v kateri so bile tudi različne trgovine, po spornem dvorišču, ki leži poleg te poslovne stavbe, opravljala dostava blaga za te trgovine do skladišča v poslovni stavbi in da je v ta namen bila na dvorišču zgrajena tudi betonska rampa. Sodišče prve stopnje je kot nesporno tudi ugotovilo, da se je parkiranje na dvorišču za poslovno zgradbo (kakor so imenovali zatrjevano dvorišče kot zatrjevano služeče zemljišče) opravljalo le takrat, ko se tam ni opravljala dostava trgovinskega blaga v skladišče oziroma (kot je navajala sama tožnica), da so se parkirana vozila takrat, ko je prišlo do dostave blaga za potrebe poslovne stavbe, odmaknila. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izpovedbe priče H. H., takrat direktorja trgovine ″T.″, tudi ugotovilo, da je od zaposlenih v tem trgovskem podjetju zahteval, da parkirajo vozila na tem dvorišču zato, da ne bi ovirali kupcev oziroma, da bi ti imeli možnost parkiranja na drugi strani, to je pred poslovno stavbo oziroma trgovino. Iz takšnih ugotovitev izhaja, da je po pretežnem delu sicer komaj 139 m2 velikega dvorišča (kolikor znaša površina parcele 7/11) potekala dovozna pot za dostavo blaga v trgovinska skladišča, in je ta predstavljala materialni pogoj za opravljanje dela in dejavnosti pravnega prednika toženca kot družbene pravne osebe in njegovih delavcev. Zato pa v času do lastninjena te nepremičnine na njej priposestvovanje ni moglo teči2. Pritožbeni očitki tožnice o materialnopravni zmotnosti takšnega zaključka sodišča prve stopnje so tako neutemeljeni. Ob tem pa je neutemeljeno pritožbeno izpostavljanje odločitve VSL I Cp265/2017 kot primerljive konkretni zadevi. V izpostavljeni zadevi namreč ne gre za identično dejansko stanje3. 6. Posledično so tako neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin zatrjevanih izvrševanj služnosti do 25. 7. 1997, ko je začel veljati ZLNDL in ker za zatrjevane te okoliščine ni izvedlo predlaganih dokazov (vpoglede v fotografije, ki jih je predlagala in predložila tožnica).

7. Sodišče prve stopnje je vsebino dobre vere po prvem odstavku 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v točki 17 obrazložitve sodbe obrazložilo v skladu s sodno prakso, ki jo je tudi navedlo in teorijo4, ob tem pa tudi pravilno pojasnilo, zakaj v konkretnem primeru ne gre za takoimenovano pravo priposestvovanje služnosti, za katero prvi odstavek 217. člena SPZ (v zvezi z 269. členom SPZ) določa za pridobitev stvarne služnosti dobroverno 10 letno dejansko izvrševanje služnosti. Pritožbeni očitki o zmotnosti takšnega razlogovanja, utemeljevani z razlago dobre vere, kot ta izhaja iz splošnih določb SPZ, tako niso utemeljeni.

8. Po določilu prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Pritožnik, ki navaja pritožbene novote, tako mora ne samo zatrjevati, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti, ampak takšna zatrjevanja z navedbo konkretnih okoliščin (in dokazov) tudi izkazati.

9. Pritožnica ob pritožbenem navajanju pritožbeno novih dokazov, to je pisnih izjav upravnika stavbe, v kateri živi – izjav N. N. in O. O. ter predlaganja njunega zaslišanja, v pritožbi ni navedla, zakaj teh dokazov ni mogla pravočasno predlagati že pred sodiščem prve stopnje brez svoje krivde. Pritožbeno pojasnilo, da je z upravnikoma stopila v stik po izdaji sodbe in preverila, kaj o zadevi ve in se zato šele takrat z njimi seznanila, ne pomeni izkazanosti, da je takšno ravnanje bilo brez njene krivde oziroma zakaj tega ni mogla storiti pravočasno še v času postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno pojasnilo, da je od pooblaščenke M. M. v drugi pravdni zadevi naključno izvedela, da se na javnem portalu nahajajo orto foto posnetki, ne vsebuje zatrjevanj o njeni nekrivdi, pa tudi nobenega dokaza za izkazanost le-te ne. Pritožbene trditve, da se je razpravljajoči sodnik v tej zadevi, kot razpravljajoči sodnik v drugih P zadevah lahko seznanil z dokazi v drugih zadevah, pa so že zaradi uveljavljenega razpravnega načela (7. člen in 212. člen ZPP) neupoštevne. Sicer pa tudi ne utemeljujejo tega, zakaj tožnica teh dokazov brez svoje krivde ni mogla predlagati že pred sodiščem prve stopnje. Zaradi uveljavljenega razpravnega načela, ki strankam nalaga dokazno breme za dokazovanje svojih zatrjevanih dejstev, pa so pravno neupoštevna tudi pritožbena zatrjevanja, da je tožnica predlagala vpogleda v spisa P 50/2021 in P 174/2018, da bi se lahko iz teh spisov pridobile dodatne fotografije. Kot izhaja iz pripravljalne vloge tožnice z dne 22. 12. 2021 (list. št. 29 in 30) je tožnica sicer predlagala kot dokaz vpogleda v navedeni zadevi, da se bo lahko preverila trditvena podlaga in predloženi dokazi drugih tožnikov v teh zadevah, iz katerih bo izhajalo, da se sporne nepremičnine v preteklosti niso uporabljale izključno za potrebe poslovne stavbe toženca. Zato pa pritožbeno novi predlagani dokazi predstavljajo nedopustne dokaze po prvem odstavku 337. člena ZPP, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Na takšno opredelitev teh dokaznih predlogov pa dejstvo, ali bi njihova izvedba lahko zavlekla reševanje spora, ne vpliva.

10. Sodišče prve stopnje je ob ugotavljanju med pravdnima strankama spornega dejstva, kdaj je pravni prednik toženca na dvorišču ob njegovi poslovni stavbi (na sicer zatrjevanem služečem zemljišču) postavil kovinske stebre s plastično mrežo kot ograjo (za katero se je kot nesporno ugotovilo, da je bila kasneje nadomeščena z močnejšo ograjo z ojačanimi stebri in kovinsko mrežo), s katero je jasno izrazil nasprotovanje, da bi kdorkoli tretji parkiral na njegovem dvorišču (ali je bilo to leta 2018, kot je to zatrjevala tožnica ali leta 2015, kot je to zatrjeval toženec), dokazno ocenilo vse dokaze, ki sta jih za svoje takšne trditve predlagali pravdni stranki. Na podlagi prepričljivih in skladnih izpovedb prič I. I., ki je bil v letu 2015 zaposlen pri b. b. (to je pravni prednici toženca in tedanji lastnici poslovne stavbe in dvorišča ob njej) kot vodja vzdrževanj in investicij in je v tej vlogi maja 2015 odredil in naročil izvajalcu d. d. postavitev takšne ograje (kot je povedal zato, da bi opozoril, da je parkirišče v funkciji poslovnega objekta in zagotovil ″rešpekt″ stanovalcev do tega, pred tem pa se je o postavitvi takšne ograje tudi pogovoril z delom stanovalcev hiše in upravnikom večstanovanjske hiše, v kateri ima stanovanje tudi tožnica ter upravnika za tem elektronskim sporočilom z dne 15.5. 2015 še enkrat posebej opozoril na postavitev takšne ograje v nadaljnjih dneh) in J. J. kot lastnika izvajalca del, ki je takšno naročilo s strani I. I. in njegovo izvedbo v sredini leta 2015 tudi potrdil ter potrjenostjo njunih izpovedb z vsebino e- sporočila z dne 15. 5. 2015 in računa d. d. z dne 9. 6. 2015, je sodišče zaključilo, da je toženec dokazal svoje trditve. Glede na to, da so tožničine trditve, da je bila prva ograja postavljena šele leta 2018, potrjevale zgolj priče, ki so bodisi sorodstveno povezane s tožnico bodisi stanovalke bližnjih objektov, ki so izpovedovale tudi o lastnem parkiranju na tem dvorišču in bi zato lahko imele tudi lasten interes za izzid te pravde, s strani tožnice predložene fotografije, ki bi naj kazale izgled dvorišča februarja oziroma maja 2018 pa tudi niso v nasprotju z izpovedbami prič I. I. in J. J., pa teh dokazov ni štelo za dovolj prepričljivih, da bi lahko omajali zaključke o toženčevem dokazanju zatrjevanih dejstev, temelječih na izpovedbah prič in objektivnih dokazih. Dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi, njeno prepričljivost v zaključku, da je bila prva ograja postavljena leta 2015, pa potrjuje tudi nesporno dejstvo, da je bila b. b.kot pravna prednica toženca, katere delavec I. I. je izposloval postavitev prve ograje, lastnica teh nepremičnin le do 16. 12. 2015 (takrat je namreč nepremičnine prodala U.). Zato pa tožnica s svojo drugačno dokazno oceno prepričljivosti dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati. Ker dokaza ogleda in postavitve izvedenca geodetske stroke nista bila predlagana v dokaz tega spornega dejstva, z njuno neizvedbo dejansko stanje tudi ni bilo nepopolno ugotovljeno.

11. Na podlagi zaključka, da v času od leta 1997, ko je šele lahko začelo teči priposestvovanje in do leta 2015, ko je pravni prednik toženca kot takratni lastnik s postavitvijo ograje na dvorišču jasno izkazal svoje nasprotovanje parkiranju oziroma uporabi tega dvorišča tretjim (med njimi tudi tožnici) in je zato vsako nadaljnje parkiranje na njem pomenilo izvrševanje parkiranja na silo proti volji lastnika (zato pa po določbi tretjega odstavka 217. člena SPZ po tem času stvarne služnosti ni bilo mogoče priposestvovati) še ni preteklo 20 let, je sodišče prve stopnje pravilno (glede na drugi odstavek 217. člena SPZ) zaključilo, da tožnica stvarne služnosti parkiranja oziroma dovoza in odvoza na tej premičnini ni mogla priposestvovati. Zato je njen takšen tožbeni zahtevek tudi pravilno zavrnilo.

12. Sodišče prve stopnje je v točki 21 obrazložitve prepričljivo in pravilno pojasnilo, zakaj dokaza z ogledom in postavitvijo izvedenca geodetske stroke ni izvedlo. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče o njih ni izjasnilo in s temi razlogi utemeljevana podanost absolutne bistvene kršitve. Ob zgoraj že pojasnjenem v zvezi s podanimi dokaznimi predlogi za vpogled v druge spise oziroma fotografije pa so neutemeljeni tudi takšni pritožbeni očitki v zvezi z navedenimi. Vpogled in pridobitev fotografij iz spisa P 174/2018, ki bi naj prikazovale tudi rabo dvorišča z parkiranjem tožničinega vozila po letu 1990, glede na to, da tožničina raba dvorišča za parkiranje po letu 1990 ni bila sporna, ni bila potrebna. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno teh tudi ni pridobivalo. Sicer pa vpogled v drug pravdni spis ne pomeni niti določnega, glede na zgoraj že povzeto tožničino utemeljitev tega dokaznega predloga, pa tudi ne substanciranega dokaznega predloga. Zato pritožbeni očitki o podanosti sicer nekonkretizirane bistvene kršitve v zvezi z navedenim niso utemeljeni.

13. ZPP v prvem odstavku 291. člena daje strankam možnost zaključne besede le do takrat, ko predsednik senata oziroma sodnik naznani, da je glavna obravnava končana. Zato pa s tem, ko tožnici ni bila vročena zaključna beseda toženca, ki jo je ta podal pisno po zaključku glavne obravnave, ne pomeni kršitve njene pravice do izjave. Zato so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti bistvene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Kot je razvidno že iz samega izreka izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje od tožbeno uveljavljenih primarnih in njim podrednih ugotovitvenih zahtevkov glede obstoja različnih stvarnih in osebnih služnosti, ni ugodilo primarnima zahtevkoma za ugotovitev obstoja stvarne služnosti dovoza in odvoza ter stvarne služnosti parkiranja, v zvezi s slednjima pa tudi ne podrednim zahtevkom na ugotovitev tožničine osebne služnosti. Zato pa ocena uspeha, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, da sta pravdni stranki uspeli približno do polovice, ni v nasprotju z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbene drugačne trditve tožnice tako niso utemeljene.

15. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške, tožencu pa je dolžna povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbene stroške toženca predstavljajo stroški vloženega odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR. Te sestavljajo stroški sestave odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT 375 točk oziroma (1 točka je 0,6 EUR) 225,00 EUR, materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT v znesku 4,5 EUR in 22 % DDV v znesku 50,49 EUR.

1 ki je sicer urejal stvarnopravna razmerja od leta 1980 dalje. 2 Primerjaj ob tem odločbo VSL I Cp 2326/2012. 3 V navedeni zadevi je šlo za opravljanje dejavnosti izdelave čevljev, na opravljanje katere pa vožnje upravičencev zgolj po spornem obrobnem delu služečega zemljišča, ni vplivalo. 4 Tako M. Juhart v Stvarnopravnem zakoniku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 902 in 903, enako M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani in Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2016, na strani 1051 in 1052.