Jedro

1. Za ugotovitev ali predstavlja odločba o tožbenem zahtevku v odnosu do tožbenega zahtevka, vtoževanega v drugi pravdi, razsojeno stvar, je bistvenega pomena subjektivna in objektivna identiteta obeh tožbenih zahtevkov. Med istimi strankami o tožbenem zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, zaradi učinkov pravnomočnosti ni dopustno ponovno sojenje. O dveh identitičnih tožbenih zahtevkih govorimo, če je v obeh pravdah podan enak tožbeni predlog ob upoštevanju istega materialnopravnega razmerja in se s tem zahtevkom zahteva izdaja enake sodne odločbe.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti separatne stroške postopka, o ostalih priglašenih stroških pa sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni odločilo. Ker le izrek sodbe postane pravnomočen in izvršljiv, je pritožbeno sodišče štelo pritožbi obeh strank zoper odločitev o stroških postopka kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu: a) v 1. točki izreka v zvezi s sklepom z dne 5.8.1991 razveljavi in v tem delu tožba zavrže b) v 1. točki izreka v zvezi s sklepom z dne 26.4.1995 spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 26.4.1995 zavrne c) v 1. odst. 2. točke izreka o tem, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot da bi tožeča stranka delala v času od 31.7.1991 do 26.4.1995 razveljavi in se v tem delu tožba zavrže d) v 1. odst. 2. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za izplačilo vtoževanih zneskov iz naslova neto plače, odvoda davkov in prispevkov in iz naslova bruto regresa za letni dopust po odbitju akontacije dohodnine, vse z zamudnimi obrestmi, zavrne.

2. Pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (2. odst. 2. točke izreka, 3. točka izreka) se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Pritožbi tožeče in tožene stranke v zvezi s stroški postopka se štejeta kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

4. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo sklepa tožene stranke z dne 5.8.1991 in 26.4.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, tako da je tožniku delovno razmerje prenehalo 26.4.1995, zavrnilo pa je zahtevek za razveljavitev teh sklepov. Poleg tega je naložilo toženi stranki, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja od 31.7.1991 do 26.4.1995, kot da bi delal, mu za navedeno obdobje izplača neto razlike plače z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih prisojenih neto zneskov plače v plačilo do plačila, mu obračuna in izplača prispevke za socialno varnost ter akontacijo dohodnine in mu izplača regres za letni dopust za obdobje od leta 1992 do 1995 z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih prisojenih neto zneskov regresa v plačilo do plačila po predhodnem odvodu davkov. Prvostopenjsko sodišče pa je zavrnilo višji zahtevek iz tega naslova in tožbeni zahtevek tožnika, glaseč se na poziv tožnika nazaj na delo k toženi stranki in na ustrezno razporeditev, poleg tega pa je naložilo toženi stranki, da tožniku povrne separatne stroške postopka v višini 170.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2000 v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del sodbe, zoper del sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo zamudne obresti od prisojenih neto zneskov plače in zaradi tožniku nepriznanih stroškov postopka pred prvostopenjskim sodiščem se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti in mu prizna njegove pravdne stroške, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je določene okoliščine očitno razlagalo v škodo tožnika, kar vse je pripeljalo do zmotnega sklepa, da je tožnik od 30.7.1991 do 5.8.1991 neupravičeno izostal z dela. Sodišče prve stopnje bi tako moralo upoštevati, da sta bila sklepa o suspenzu tožnika razveljavljena šele s sodbo in sklepom opr.št. Pd 101/94 z dne 17.3.1995. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo, zakaj je verjelo le izpovedbi v.d. direktorja tožene stranke (ta dokaz je bil izveden posredno - s prečitanjem izpovedb v.d. direktorja tožene stranke) ne pa tudi izpovedbi priče M.. Bistveno za prenehanje delovnega razmerja po 5. oz. 6. točki 1. odst. 100. člena ZDR je, da se delavec zaveda, da ni upravičen do izostanka z dela, pa z dela kljub temu izostane. Ker sodišče ni z gotovostjo ugotovilo, da je tožnik z dela izostal neupravičeno, je sklepanje, da je šlo za neupravičeni izostanek z dela, napačno. Ker niso bili podani niti dejanski razlogi niti pravna podlaga za izdajo sklepov z dne 5.8.1991 in 26.4.1995, bi jih moralo sodišče prve stopnje razveljaviti, posledično pa ugoditi tudi preostalemu delu tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje tožniku tudi ni prisodilo vtoževanih zakonitih zamudnih obresti (prisodilo je le zamudne obresti), čeprav za tako odločitev ni imelo pravne podlage, nepravilno pa je odločilo tudi o stroških postopka.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo opr.št. Pd 101/94 z dne 17.3.1995, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 12. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, saj ni mogoče verjeti tožniku, da se je nameraval vrniti na delo, ko se je po štirih letih spomnil in se oglasil pri toženi stranki. Bistveno je, da se tožnik do prvega odločanja o njegovem ugovoru, to je do 30.8.1991, ni vrnil na delo. Prvostopenjsko sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj določba 5. oz. 6. točke 100. člena ZDR ne veže datuma prenehanja delovnega razmerja na vprašanje, ali se je tožnik vrnil na delo pred dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ampak določa, da delavcu, ki neupravičeno izostane z dela 5 zaporednih delovnih dni in se vrne na delo, preneha delovno razmerje na dan dokončnosti sklepa. Po pritožbenih navedbah tožene stranke bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da je tožena stranka uspela po temelju in po višini z bistveno več kot z eno polovico zahtevka odločiti o stroških postopka v sorazmerju z doseženim uspehom, pri čemer se pritožba zoper sklep o stroških ne nanaša na separatne stroške.

Tako tožnik kot tožena stranka sta podala odgovora na pritožbo, v katerih prerekata navedbe in trditve, vsebovane v pritožbi nasprotne stranke.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločanjem o delu tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 5.8.1991 in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja storilo bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. Ker je sodišče prve stopnje v zadevi opr.št. Pd 101/94 s sodbo z dne 17.3.1995 pravnomočno zavrnilo zahtevek tožnika po razveljavitvi sklepa tožene stranke z dne 5.8.1991 in po priznanju vseh pravic, ki bi tožniku šle, če bi delal, je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je poseglo v sklep tožene stranke z dne 26.4.1995, ko je ugotovilo, da mu delovno razmerje preneha 26.4.1995, ko mu je prisodilo zneske plače za čas od 31.7.1991 do vključno 26.4.1995 in vtoževani regres za letni dopust z zamudnimi obrestmi po predhodnem odvodu predpisanih dajatev.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da je sodišče prve stopnje v zadevi opr.št. Pd 101/94 z dne 17.3.1995 izdalo sodbo, v okviru katere je razveljavilo sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 6.6.1991 in 20.6.1991, ki sta se nanašala na začasno odstranitev tožnika, razveljavilo I. in II. točko sklepa v.d. direktorja tožene stranke z dne 23.7.1991, na podlagi katerih je bil tožnik kot delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi razrešen z delovnega mesta vodje finančno računovodske službe in na podlagi katerih mu je delovno razmerje prenehalo v 60 dneh po dokončnosti tega sklepa. S citirano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo tudi sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 30.8.1991, s katerim je bil zavrnjen tožnikov ugovor zoper sklep v.d. direktorja tožene stranke z dne 5.8.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožnika in ugovor tožnika vrnilo v ponovno obravnavanje in odločanje drugostopenjskemu organu tožene stranke. V navedeni sodbi je sodišče prve stopnje v preostalem tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. V 2. odst. 3. točke izreka te sodbe je tako izrecno navedeno, da se zavrne tudi zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa v.d. direktorja tožene stranke z dne 5.8.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožnika ter o priznanju in izplačilu vseh pravic, ki bi tožniku šle, če bi delal. Zoper navedeno sodbo se nista pritožila niti tožnik niti tožena stranka, tako da je 7.4.1995 postala pravnomočna. To je razvidno iz priloženega spisa opr.št. Pd 101/94. V tožbi z dne 26.5.1995, v zvezi s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr.št. Pd 134/95 in ki je bil z odredbo prvostopenjskega sodišča z dne 29.5.1995 združen v enotno obravnavanje in sojenje z zadevo opr.št. Pd 123/95, pri čemer je vodilni spis postal spis opr.št. Pd 123/95, je tožnik vtoževal razveljavitev sklepa v.d. direktorja tožene stranke z dne 5.8.1991 o prenehanju delovnega razmerja z dne 30.7.1991, razveljavitev sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 26.4.1995 (s katerim je bil zavrnjen njegov ugovor zoper sklep z dne 5.8.1991 in v katerem je bilo določeno, da tožniku delovno razmerje preneha 30.7.1991), ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki v zvezi z navedenima sklepoma ni prenehalo in da mu še traja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ga ustrezno razporediti, mu priznati in izplačati vse pravice v zvezi z delovnim razmerjem, kot da bi delal in mu povrniti pravdne stroške, vse v 15 dneh in pod izvršbo. Na podlagi izdelanega izvedenskega mnenja je tožnik v pripravljalnih vlogah specificiral denarni del vtoževanega tožbenega zahtevka.

S tem, ko je potekel rok za vložitev pritožbe zoper sodbo opr.št. Pd 101/94 z dne 17.3.1995, se ta ni mogla več izpodbijati s pritožbo. 1. odst. 319. člena ZPP (enako določilo je vseboval tudi 1. odst. 333. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90, ki se je do uveljavitve ZPP iz leta 1999 uporabljal kot predpis RS) določa, da postane sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, pravnomočna, v kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe. To pomeni, da postane taka sodba neizpodbojna z rednimi pravnimi sredstvi, kar se opredeljuje kot formalno pravnomočnost. Takšna sodba se lahko v primerih in na način, kot ga določa ZPP, izpodbija le z izrednimi pravnimi sredstvi. Na odločitev, vsebovano v pravnomočni sodbi, so vezane tako stranke kot sodišče, kar se odraža v njeni materialni pravnomočnosti. Poleg tega materialna pravnomočnost sodbe onemogoča ponovno sojenje v isti zadevi, kar je razvidno iz določbe 2. odst. 319. člena ZPP. Na podlagi navedenega odstavka citiranega člena mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Na pravnomočno razsojeno stvar pazi po uradni dolžnosti tudi pritožbeno sodišče (12. točka 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 350. člena ZPP). Pravnomočna sodba prične učinkovati napram strankam (v določenih primerih pa tudi napram tretjim osebam - sosporniški intervenient, statusni spori) tudi v primeru, če je izdana v nasprotju z načelom materialne resnice ali z načelom zakonitosti. Pravnomočnost kot institut, s katerim se uveljavlja načelo pravne varnosti, sanira tudi morebitne nepravilne ali nezakonite odločitve sodišča. Pri tem je potrebno poudariti, da postane pravnomočen le izrek sodbe (s katerim je odločeno o tožbenem zahtevku oz. o zahtevku iz nasprotne tožbe), ne pa tudi obrazložitev sodbe, ki vsebuje opredelitve dejanske podlage, dejanskega stanja in pravnih razlogov za izdajo sodbe.

Za ugotovitev ali predstavlja odločba o tožbenem zahtevku v odnosu do tožbenega zahtevka, vtoževanega v drugi pravdi, razsojeno stvar, je bistvenega pomena subjektivna in objektivna identiteta obeh tožbenih zahtevkov. Med istimi strankami o tožbenem zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, zaradi učinkov te pravnomočnosti namreč ni dopustno ponovno sojenje. O dveh identitičnih tožbenih zahtevkih govorimo, če je v obeh pravdah podan enak tožbeni predlog ob upoštevanju istega materialnopravnega razmerja in se s tem zahtevkom zahteva izdaja enake sodne odločbe.

Ob upoštevanju navedenega je po ugotovitvi pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče z odločanjem o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, vtoževanega v tem individualnem sporu, ki se je nanašal na razveljavitev sklepa v.d. direktorja tožene stranke z dne 5.8.1991 in na priznanje vseh pravic, ki bi mu šle, če bi delal, glede na pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje opr.št. Pd 101/94 z dne 17.3.1995 ponovno razsojalo o že pravnomočno razsojenem tožbenem zahtevku. Iz tega razloga je bilo potrebno v skladu z 2. odst. 354. člena ZPP v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in glede navedenega zavreči tožnikovo tožbo.

Ker je bil s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje opr.št. Pd 101/94 z dne 17.3.1995 zavrnjen zahtevek za razveljavitev sklepa v.d. direktorja tožene stranke z dne 5.8.1991, je tožniku z ozirom na citirani sklep delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem, navedenim v tem sklepu, to je s 30.7.1991. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo v delu, ki se je nanašala na spremembo sklepa z dne 26.4.1995, spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo del tožbenega zahtevka tožnika za razveljavitev navedenega sklepa. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 30.7.1991, tožnik po tem datumu ni upravičen do trajanja delovnega razmerja do 26.4.1995, do izplačila prisojene plače in regresa za letni dopust z zakonitimi zamudnimi obrestmi in po predhodno odvedenih predpisanih dajatvah. Vsled tega je bilo potrebno ugoditi pritožbi tožene stranke tudi glede prisojenih denarnih zneskov z zamudnimi obrestmi, ta izpodbijani del sodbe spremeniti in zahtevek tožnika glede zneskovno opredeljenega dela tožbenega zahtevka zavrniti.

Zaradi pravnomočne zavrnitve tožnikovega tožbenega zahtevka po razveljavitvi sklepa tožene stranke z dne 5.8.1991 o prenehanju delovnega razmerja z dne 30.7.1991 so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožnika glede dela sodbe, v okviru katerega je bil njegov zahtevek zavrnjen (višji zahtevek za izplačilo plače in regresa, zahtevek za poziv tožnika nazaj na delo in na ustrezno razporeditev). Z ozirom na to je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo ta del sodbe, katerega je s pritožbo napadal. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbenimi navedbami tožnika, da je sodišče prve stopnje postopalo nepravilno, ker kljub jasnemu tožnikovemu tožbenemu zahtevku za vtoževane zakonite zamudne obresti v izreku izpodbijane sodbe ni opredelilo, kakšne zamudne obresti je prisodilo tožniku od vtoževanih zneskov. Navedena nepravilnost pa ni bistvenega pomena glede na dejstvo, da je bil tožnikov zahtevek za izplačilo vtoževanih denarnih zneskov iz naslova plače in regresa za letni dopust zavrnjen.

V 4. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti separatne stroške postopka v višini 170.800,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.7.2000 v roku 8 dni pod izvršbo. V izreku izpodbijane sodbe pa ni bilo odločeno o ostalih priglašenih stroških. Ker sodišče prve stopnje o teh stroških ni odločalo v izreku sodbe (le izrek pa postane pravnomočen in izvršljiv), je pritožbeno sodišče štelo pritožbo obeh strank zoper odločitev o stroških postopka kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka. Iz pritožbenih navedb obeh strank je namreč razvidno (tožena stranka je to v pritožbi izrecno navedla), da se pritožbi ne nanašata na odločitev o separatnih stroških, o katerih je sodišče odločalo v 4. točki izreka izpodbijane sodbe, temveč na ostale priglašene pravdne stroške. Z ozirom na to bo moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o teh stroških, o katerih ni odločalo v izpodbijani sodbi. Ko bo sodišče odločalo o teh pravdnih stroških, naj odloči tudi o stroških pritožbenega postopka (3. odst. 165. člena ZPP).