Jedro

Ni podlage za denacionalizacijo v primeru, ko pravica uporabe na podržavljenih zemljiščih ni bila odvzeta z aktom državnega organa, ampak so imetniki pravice uporabe z zemljišči prosto razpolagali na podlagi sklenjenega pravnega posla in sicer s pogodbo namesto razlastitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 873/2001-18 z dne 6.6.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.4.1997. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je bila z njo zavrnjena tožničina pritožba zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 14.11.1996, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice, pravne naslednice pok. S.Š., za denacionalizacijo stavbnih zemljišč parcela, št. 7, 193 in 195, vse vl.št. 27 k.o. T.p., ker ni pogojev za denacionalizacijo. Navedena zemljišča so bila podržavljena S.Š. z ugotovitveno odločbo Občinskega ljudskega odbora L.V. z dne 16.6.1959, na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ, Uradni list FLRJ, št. 52/58). Stavba, stoječa na parceli št. 7, ni bila nacionalizirana in je ostala v lasti S.Š. do leta 1962, ko je z dedovanjem prešla lastninska pravica na stavbi in pravica uporabe na zemljišču na njegovo ženo I.Š. Ta pa je z darilno pogodbo prenesla 3/4 lastninske pravice na stavbi s pravico uporabe na zemljišču na svoje tri otroke. V letu 1986 so vsi takratni lastniki, med njimi tudi tožnica, s pogodbo, ki je nadomestila razlastitev, skupaj s hišo na K., stoječo na parceli št. 195/3, ob podržavljenju parcela št. 7, prodali Skupnosti za ceste Ljubljana tudi pripadajoče stavbno zemljišče. Sodišče prve stopnje je pri ponovni presoji izpodbijane odločbe sledilo stališču, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu, št. IUp 125/99-4 z dne 5.4.2001, po katerem v obravnavanem primeru ni podlage za denacionalizacijo nepremičnin, saj je bila za predmetna zemljišča leta 1986 sklenjena pogodba namesto razlastitve, torej v času veljavnosti Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, ki ni predpis iz 3. in 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V ZDen ni podlage, da bi uporabniki stavbnih zemljišč, ki so pravico uporabe podedovali ali jo pridobili z darilno pogodbo, uveljavljali še posebej vrnitev stavbnih zemljišč, ki so jih, čeprav le s pravico uporabe, skupaj s stavbo prodali drugemu uporabniku v letu 1986. Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve določb postopka. Meni, da stališče sodišča ni pravilno. Bistveno je, da so bila sporna zemljišča prejšnjemu lastniku podržavljena na podlagi predpisa iz 9. točke 3. člena ZDen, ne glede na to, da je imel še naprej pravico uživanja oziroma uporabe. Podlaga za denacionalizacijo je podana. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Res je sicer, kar navaja tožnica v pritožbi, da je podlaga za denacionalizacijo podana, če je bilo zemljišče podržavljeno na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen, ne glede na to, da so prejšnji lastniki na podržavljenem zemljišču obdržali pravico uporabe in ne glede na to, da so pravico uporabe prenesli na dediče, vendar le, če so bila zemljišča imetnikom pravice uporabe odvzeta na podlagi akta državnega organa. Da bi bila v obravnavanem primeru pravica uporabe na podržavljenem zemljišču odvzeta na podlagi odločbe državnega organa pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa, da je bila za zemljišča, ki so predmet denacionalizacije, sklenjena pogodba namesto razlastitve in izplačana odškodnina.

Podržavljena zemljišča torej imetnikom pravice uporabe niso bila odvzeta z aktom državnega organa, ampak so imetniki pravice uporabe z njimi prosto razpolagali na podlagi sklenjenega pravnega posla in sicer s pogodbo namesto razlastitve z dne 8.4.1986. Te dejanske ugotovitve tožnica niti ne izpodbija. S tem pa je pravica do denacionalizacije že konzumirana. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za denacionalizacijo. Takšno stališče izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, npr. odločba US, št. Up-330/01 z dne 7.11.2002. Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, sodišče pa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.