Jedro

Z načelnim pravnim mnenjem iz leta 2002 je Vrhovno sodišče jasno sporočilo, da ni pravilno stališče, da dolžnik pride v zamudo z denarno obveznostjo šele, ko sodišče odmeri denarno odškodnino. Po tem stališču namreč trenutek, ko začnejo teči obresti, ni odvisen od ravnanja strank temveč od nekoga tretjega – sodišča, dan izdaje sodbe pa je tako odvisen od številnih okoliščin, ki vplivajo na krajši ali daljši postopek. Zamuda dolžnika in odmera odškodnine med seboj ne moreta biti povezana. To povezavo je umetno ustvarila sodna praksa, bila pa je nujna zaradi nenormalnih gospodarskih razmer. Trenutek, ko pride dolžnik v zamudo je lahko in mora biti odvisen le od ravnanja strank. Ugovor toženca, da je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, je tako neutemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo z dne 24. 12. 2003 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan plačati 869.370,00 EUR odškodnine za škodo, ki jo je povzročil z nestrokovno demontažo strojne tehnološke opreme. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in je toženi stranki naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi, ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je električne linijske zbiralnike odkupil, da se je v pogodbi zavezal, da jih bo odstranil, kar je tudi storil in da torej ni ravnal nedopustno. Meni, da enako velja glede hidrantnih omaric, požarnovarnostnega sistema, gasilskih aparatov in sistema prezračevanja. Poudarja, da nižji sodišči nedopustnosti njegovega ravnanja nista ugotavljali in da zato sodbi sodišč prve in druge stopnje o tem tudi nimata razlogov. Meni, da tožeči stranki škoda ni nastala, saj je nepremičnine kupila brez strojne in tehnološke opreme. Poudarja, da bi bila tožeča stranka upravičena kvečjemu do povračila škode v višini dejanskega oškodovanja, ne pa do vrednosti nove stvari. Meni, da je napačna tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožeča stranka dokazala obstoj tako imenovane ekološke škode. Toženec navaja, da bi imela tožeča stranka lahko pravico do zamudnih obresti le od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje, nikakor pa ne od vložitve tožbe dalje. Poudarja, da tožeča stranka ni podala navedb o stanju premoženja pred in po nastanku škode, da pa je sodišče prve stopnje kljub temu postavilo izvedenca in nato preko ugotovitev izvedenca pridobilo manjkajoče trditve. Opozarja, da je že med postopkom izpostavil, da izvedenec M. B. ne bi smel uporabiti dokazov, ki jih tožeča stranka ni predlagala - gre za tehnično dokumentacijo oziroma projekt elektrostrojnih instalacij. Navaja tudi, da je že med postopkom izpostavil, da izvedenec M. Ž. ne bi smel uporabiti dodatno pridobljenih fotografij, ki jih je pridobil mimo tožene stranke in sodišča. Meni, da sta bili obe izvedenski mnenji izdelani na podlagi nedovoljenih dokazov (šesti odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), da jih sodišči zato ne bi smeli upoštevati in bi morali odločiti, da tožeča stranka ni dokazala obstoja in višine škode.

3. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Nasprotuje navedbam v reviziji in utemeljuje, zakaj je odločitev sodišč prve in druge stopnje pravilna. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Ni utemeljen revizijski ugovor, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali nedopustnosti toženčevega ravnanja. Ugotovili sta, da je toženec ravnal nedopustno, ker je strojno tehnološko opremo nestrokovno demontiral tako, da je neupravičeno odstranil del električne instalacije, vsebino hidrantnih omaric, nekaterih sanitarnih predmetov in del iztočnih armatur.

6. Toženec v reviziji navaja, da je odstranil le tisto, kar je kupil. Revizijsko sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi obeh prodajnih pogodb in na podlagi izvedenskih mnenj ugotovilo, da so električni kabli za napajanje strojev in linijske zbiralke predstavljale nedeljiv del objekta, prav tako hidrantne omarice in sanitarije. Pravilnost teh ugotovitev je obrazloženo potrdilo tudi sodišče druge stopnje (6. točka obrazložitve). Toženec z ugovori, da te ugotovitve obeh sodišč ne držijo, izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno. Tudi s trditvami, da je napačen zaključek nižjih sodišč, da je sanacija zatrjevane škode možna le z vgraditvijo nove opreme in materiala in z navedbo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja ekološke škode, toženec uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ne more biti revizijski razlog.

7. Sodišče druge stopnje je pravilno odgovorilo na ugovor toženca, da tožeča stranka v zvezi z stanjem nepremičnine pred in po poškodbi ni podala dovolj trditev. Opozorilo je, da je toženec v pritožbi povzel le del trditev iz tožbe, pravilno pa je pojasnilo tudi, da poročilo o stanju nepremičnine, ki ga je po naročilu tožeče stranke pred pravdo izdelala družba P. d.d. in je bil priložen tožbi, predstavlja del tožničinih navedb(1).

8. Toženec tudi nima prav, ko navaja, da je sodišče pri izvajanju dokazov z izvedencema zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izvedenec M. B. je med izdelavo mnenja ugotovil, da se navedbe v predloženih listinah o količini demontiranih linijskih zbiralk, energetskih kablov in porazdelilcev razlikujejo in da lahko točno količino ugotovi le na podlagi projekta elektro in strojnih instalacij, ki je del gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka je po odobritvi sodišča prve stopnje izvedencu predložila gradbeno dovoljenje. Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbo drugega odstavka 252. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da se je izvedenec M. Ž. pri izdelavi izvedenskega mnenja oprl na fotografije, ki so v spisu, da je sicer nekaj fotografij dobil na vpogled tudi od bivšega delavca iz T., da pa je dodatno pojasnil, da je enako stanje izhajalo tudi iz projektne dokumentacije in da so dodatne fotografije, ki jih je videl, izkazovale le to, da so bile instalacije izvedene v skladu s projektno dokumentacijo (list. št. 268) . Sodišče prve stopnje je ocenilo, da izvedensko mnenje, tudi če bi bilo oprto le na projektno dokumentacijo, ne bi bilo popolnoma nič drugačno in je zato zavrnilo ugovore toženca in je izvedensko mnenje uporabilo. Toženec je v pritožbi navedel le to, kar je prepisal tudi v revizijo, da se je izvedenec M. Ž. pri izdelavi izvedenskega mnenja oprl na fotografije, ki jih tožena stranka in sodišče nista nikoli videli in da je sodišče kršilo določbo šestega odstavka 286. člena ZPP. Zatrjuje torej relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovno sodišče poudarja, da bi - zlasti glede na obrazložitev sodišča prve stopnje - moral že v pritožbi, prav tako pa v reviziji, utemeljiti zakaj ni pravilna ocena sodišča prve stopnje, da to ni vplivalo na vsebino izvedenskega mnenja s tem pa tudi ne na zakonitost in pravilnost odločitve. Ker tega ni storil, s tem ugovorom v reviziji ne more uspeti.

10. Vrhovno sodišče je na občni seji dne 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje(2) , da z amudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko

škodo pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (01. januar 2002), če zamuda

ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR) in da enako velja tudi za denarne odškodnine za povrnitev premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ oziroma drugi odstavek 189. člena ZOR). S tem načelnim pravnim mnenjem je VS RS spremenilo dotedanjo sodno prakso, ki je temeljila na načelnem stališču skupne seje Zveznega vrhovnega sodišča ter Vrhovnih sodišč republik in pokrajin z dne 29. maja 1987 v Bugojnu. Po tem stališču so sodišča priznavala zamudne obresti od denarne odškodnine za povrnitev nedenarne premoženjske škode, odmerjene v denarju po cenah na dan sodne odločbe, od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Z načelnim pravnim mnenjem iz leta 2002 je Vrhovno sodišče jasno sporočilo, da ni pravilno stališče, da dolžnik pride v zamudo z denarno obveznostjo šele, ko sodišče odmeri denarno odškodnino. Po tem stališču namreč trenutek, ko začnejo teči obresti, ni odvisen od ravnanja strank temveč od nekoga tretjega – sodišča, dan izdaje sodbe pa je tako odvisen od številnih okoliščin, ki vplivajo na krajši ali daljši postopek. Zamuda dolžnika in odmera odškodnine med seboj ne moreta biti povezana. To povezavo je umetno ustvarila sodna praksa, bila pa je nujna zaradi nenormalnih gospodarskih razmer. Trenutek, ko pride dolžnik v zamudo je lahko in mora biti odvisen le od ravnanja strank. Ugovor toženca, da je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, je tako neutemeljen.

11. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženec tožeči strani povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1680,00 EUR (3000 točk po 0,46 EUR, 20 EUR za mat. stroške, od vsega pa še 20 % DDV). Glede na prehodno določbo 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003).

Op. št. (1): Tako je že ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča RS, glej na primer odločbo II Ips 381/2009. Op. št. (2): Pravna mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. 1/02 str.11.