Jedro

Pri odločanju o tožničini prijavi na javni razpis za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem ni mogoče uporabiti določb 1. alinee točke 2.5 razpisa ter tožnice na tej podlagi šteti za osebo, ki ne more sodelovati na razpisu. Pri tej določbi gre za razpisni pogoj in to izločitveni, kar pomeni, da širitev pogoja na situacije, ki z določbo niso zajete, ni dopustna. Po besedilu določbe se pogoj imetništva stanovanjske pravice izrecno nanaša samo na osebo, ki sodeluje na razpisu, in s tem na prosilca, to pa je v konkretnem primeru tožnica. Zato je upošteven le njen položaj in ne tudi položaj njenega moža, čeprav je bil ta imetnik stanovanjske pravice. Z določbo tudi ni predvidena situacija, ko gre za odkup stanovanja in sodno razvezo prodajne pogodbe in na katero se, prav tako samo z razlago in zato nedopustno, še dodatno širi uporaba omenjene določbe. Drugačen namen razpisa, če ta ni zajet v razpisnih pogojih, za širšo razlago od zapisane ne zadošča.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana št. 3631-1634-301/09 z dne 13. 7. 2009 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana je v postopku 13. javnega razpisa za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem kot prvostopni organ z izpodbijano odločbo izrekel: 1. da tožeča stranka ni upravičena do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, ker ji je bilo v času do uveljavitve stanovanjskega zakona v letu 1991 že dodeljeno družbeno stanovanje in je po sklepu sodišča stanovanjsko pravico izgubila in 2. da zaradi neizpolnjevanja pogojev tožnica ni uvrščena na prednostno listo upravičencev za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem.

Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da se je tožnica v roku prijavila na omenjeni javni razpis, ki v točki 2.5 določa, da se razpisa ne morejo udeležiti prosilci, ki jim je bilo v času do uveljavitve stanovanjskega zakona v letu 1991 že dodeljeno družbeno stanovanje in so po sklepu sodišča stanovanjsko pravico izgubili. Iz sodbe opr. št. IV P 2725/2002 Okrajnega sodišča v Ljubljani je razvidno, da je prosilkina družina uporabljala stanovanje št. ... v stavbi na naslovu ... v Ljubljani. Stanovanje je bilo predmet prodajne pogodbe, sklenjene po določbah Stanovanjskega zakona s tožničinim možem kot imetnikom stanovanjske pravice. Prodajna pogodba je bila z navedeno sodbo razvezana zaradi neplačevanja obrokov kupnine ter družini naložena izselitev. Ker predstavlja prodajna pogodba upravičenje, ki izhaja iz stanovanjske pravice na stanovanju, dodeljenem pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona, je iz navedenega po presoji organa prve stopnje razvidno, da so bila upravičenja, izhajajoča iz stanovanjske pravice, sodno izgubljena. Zato tožnica ni upravičena do dodelitve neprofitnega stanovanja na podlagi citirane določbe javnega razpisa.

Župan Mestne občine je kot drugostopni organ pritožbo tožnice zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da se zgoraj omenjena točka razpisa na tožnico ne nanaša, ugotavlja, da v razpisu res ni izrecno navedeno, da se točka 2.5 nanaša tudi na družinske člane prosilca, da pa to izhaja že iz samega namena razpisa, saj se pri odločanju upošteva dohodkovne, socialne in zdravstvene razmere vseh članov družine. Tudi pogoj lastništva, drugo premoženje in vsi ostali izločitveni pogoji se preverjajo za vse družinske člane. Enako velja v obravnavanem primeru. Pri dodelitvi stanovanja imetnikom stanovanjske pravice je bilo upoštevano število družinskih članov ter z ozirom na družinske razmere dodeljena stanovanjska površina. Razen tega je imela tožnica v skladu s 117. členom Stanovanjskega zakona iz leta 1991 kot družinski član poleg imetnika stanovanjske pravice pravico do odkupa stanovanja po ugodnih pogojih. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da se v izpodbijani odločbi neupravičeno enači (izgubljeno) lastništvo stanovanja z (izgubljenim) upravičenjem iz stanovanjske pravice, pa drugostopni organ pojasni, da je tudi v tem pogledu točka 2.5 širša, kot jo razlaga tožnica ter da zajema tudi primere, ko je šlo za odkup stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona in v katerih je prišlo do razveze kupoprodajne pogodbe. Prejšnji imetniki stanovanjske pravice so namreč imeli možnost skleniti najemno pogodbo ali pa odkupiti stanovanje. Tožničina družina se je odločila za nakup in s tem je bilo njihovo stanovanjsko vprašanje rešeno. Če bi se za odkup pritožničina družina ne odločila, bi bila z njo sklenjena najemna pogodba, ki pa bi bila podobno, kot se je zgodilo s kupoprodajno pogodbo, odpovedana iz krivdnega razloga.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, Javnemu skladu pa naloži, da tožnici dodeli ustrezno neprofitno stanovanje v najem in ji povrne stroške postopka. V tožbi navaja, da pravno in dejansko stanje zadeve narekuje drugačno odločitev. Tako v dejanskem pogledu poudari, da se je postopka pred sodiščem v zvezi z razvezo kupoprodajne pogodbe za stanovanje na naslovu ... udeleževal le A.A., ki je bil kupec stanovanja. O postopku pred sodiščem tožnica ni vedela ničesar. Poleg tega je bilo stanovanje dodeljeno v najem A.A. in z njim sklenjena kupoprodajna pogodba, po kateri pa je plačal le del obrokov ter nato prenehal s plačevanjem. Dejstvo je, da tožnici ni bilo nikoli dodeljeno družbeno stanovanje in da po sklepu sodišča ni nikoli izgubila stanovanjske pravice, ker je tudi ni imela. Zato je razlog iz točke 2.5 obravnavanega razpisa ne zadeva. Tožena stranka citirano določbo napačno uporabi, ko enači (izgubljeno) lastništvo stanovanja z (izgubljenim) upravičenjem iz stanovanjske pravice. To je v nasprotju z besedilom razpisa, saj se omenjena točka nanaša le na izgubljeno stanovanjsko pravico in ne govori o izgubljeni lastnini fizične osebe na stanovanju. Nanaša se torej le na tiste, ki so izgubili najemno pravico in s tem pravico do neprofitne najemnine, saj je znano, da so to pravico imeli le najemniki stanovanj na podlagi stanovanjske pravice. Tožena stranka ne more širiti ali ožiti pomena določb iz razpisa. Vendar pa v tem primeru prav to počne, zato gre za nedovoljeno arbitrarnost. Izpodbijana odločba je zato v nasprotju s pogoji javnega razpisa, s predpisi in z ustavno pravico do pridobitve stanovanja pod enakimi in nediskriminatornimi pogoji.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Razen tega navaja še, da je tožba nepopolna, ker ne vsebuje stalnega prebivališča tožeče stranke in ugovarja pasivno legitimacijo Javnega stanovanjskega sklada kot prve tožene stranke ter predlaga, da sodišče v tem delu tožbo zavrže. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka.

Tožba je utemeljena.

Glede prebivališča tožeče stranke, ki v tožbi ni navedeno, tožena stranka sama pove, da gre za pomanjkljivost tožbe, ki jo je mogoče popraviti. Še zlasti pa pomanjkljivost tožbe v tem pogledu ni bistvena, ko ima tožeča stranka pooblaščenca, kot ga ima v konkretnem primeru. Sodišče zato očitek tožene stranke v tem pogledu zavrača kot nebistven za odločitev. Kot nebistveno za odločitev pa sodišče šteje tudi, sicer napačno, opredelitev Javnega stanovanjskega sklada kot tožene stranke v uvodnem delu tožbe. Naveden je namreč le poleg (pravilno) pasivno legitimirane Mestne občine, in to očitno le glede na tožbeni predlog, ki se sicer pravilno nanaša na odpravo prvostopne upravne odločbe.

Sodišče pa tudi ne more slediti vsebinskim razlogom tožene stranke v odgovoru na tožbo in v izdanih odločbah. Iz izpodbijane odločbe in iz podatkov, ki so v upravnih spisih, namreč kot nesporno izhaja, da tožnica v času do uveljavitve Stanovanjskega zakona v letu 1991 ni bila imetnica stanovanjske pravice in da posledično te pravice tudi ni in ni mogla izgubiti. To pa po presoji sodišča pomeni, da v konkretnem primeru pri odločanju o tožničini vlogi ni mogoče uporabiti določb prve alinee točke 2.5 razpisa ter na tej podlagi tožnico šteti za osebo, ki ne more sodelovati na razpisu. Pri citirani določbi gre namreč za razpisni pogoj in to izločitveni, kar pomeni, da širitev pogoja na situacije, ki z določbo niso zajete, ni dopustna. Določba kot taka je dovolj jasna. Po besedilu, kakršno je zapisano, pa se pogoj imetništva stanovanjske pravice izrecno nanaša samo na osebo, ki sodeluje na razpisu in s tem na prosilca, ki je v konkretnem primeru tožeča stranka. Upošteven je torej le njen položaj in ne tudi položaj njenega moža, pa čeprav je bil le-ta imetnik stanovanjske pravice. Z določbo tudi ni predvidena situacija, ko gre za odkup stanovanja in sodno razvezo prodajne pogodbe in na katero se, prav tako samo z razlago in zato nedopustno, še dodatno širi uporaba citirane določbe. Drugačen namen razpisa, če ta ni zajet v razpisnih pogojih, za širšo razlago od zapisane po presoji sodišča ne zadošča. Sicer pa je to, da morajo biti (in tudi so) posamezni pogoji v razpisu jasno določeni, nenazadnje razvidno iz drugih razpisnih pogojev, na katere se sklicuje drugostopni organ in pri katerih je, kot npr. pri dohodkovnih razmerah, izrecno zapisano, da se, poleg prosilčevega, upoštevajo tudi dohodki družinskih članov. Enako določni so tudi (drugi) izločitveni pogoji, saj je npr. pri premoženjskih razmerah, mesečnih dohodkih in pri obstoječi stanovanjski situaciji, in torej tam, kjer se to zahteva, izrecno zapisano, da se pri njihovem ugotavljanju upoštevajo tudi okoliščine na strani ostalih članov gospodinjstva.

Izpodbijana odločitev je torej v nasprotju s pogoji razpisa. Sodišče je zato na podlagi 4. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje, ki ga je zavzelo sodišče. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki, ki je s tožbo uspela, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.