Jedro

Cesta sama po sebi ni nevarna stvar. Vprašanje pa je, ali je cesta, na kateri je razlit oljni madež, postala nevarna stvar. Oljni madež na cesti je nastal zaradi nepravilne uporabe ceste in vzrok škode v tem primeru ni cesta, ampak oljni madež, ki je nastal zaradi nepravilne uporabe ceste. Za nevarno stvar ne gre v primeru, ko stvar v načelu ni nevarna, ta pa postane šele z nepravilno uporabo, ki ni v skladu z namenom in uporabo.

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Drugotožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki škodo v višini 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 332.795,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila" zavrne.

Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 192.500,00 SIT v 15-tih dneh.

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, po katerem sta prvotožena in drugotožena stranki solidarno dolžni plačati tožeči stranki škodo v znesku 4.000.000,00 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje ter ji povrniti pravdne stroške. Tožečo stranko je obvezalo, da mora prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 193.913,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2004 do plačila. Ugodilo pa je podrejenemu zahtevku, da je drugotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki škodo v višini 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2004 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 332.795,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2004 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Sodišče prve stopnje je primarni toženi zahtevek zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da tožena stranka za škodo tožniku ni odgovorna, ugodilo pa je podrejenemu zahtevku in sicer zoper drugotoženo stranko, ker je ugotovilo, da ta tožniku odgovarja za škodo po načelu vzročnosti. Oljni madež na cesti predstavlja nevarno stvar in za škodo, nastalo v zvezi z nevarno snovjo se šteje, da izvira iz te stvari. Drugotožena stranka kot imetnica nevarne stvari odgovarja tožniku za škodo, drugotožena stranka pa ekskulpacijskih razlogov ni dokazala.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka in sicer v delu, v kolikor je sodišče prve stopnje zavrnilo del zahtevka iz naslova nematerialne škode zoper drugotoženo stranko. V pritožbi navaja, da je zahteval plačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 4.000.000,00 SIT zaradi poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči z dne 5.8.2000. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 200. čl. ZOR, kajti prisojena odškodnina glede na ugotovljene telesne poškodbe, nevšečnosti med zdravljenjem in pretrpljen primarni in sekundarni strah, kakor tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je odločno prenizka. Če bi sodišče pravilno uporabilo zakonsko določbo, bi morala biti prisojena odškodnina znatno višja. Ob primerjavi aktualne sodne prakse na tem področju in konkretnega primera, se ugotovi, da je prisojena odškodnina vsaj 3,5-krat nižja, kot to izhaja iz podobnih judikatov za podobne poškodbe. Očitno je, da je sodišče v konkretnem primeru materialno pravo napačno uporabilo.

Drugotožena stranka se zoper sodbo pritožuje iz pritožbenih razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je sodna praksa že večkrat sprejela stališča, da sama cesta oz. vozišče ni nevarna stvar, saj sama po sebi ne ogroža nikogar in da odgovarja upravljalec oz. vzdrževalec krivdno z obrnjenim dokaznim bremenom. Na podlagi aneksa štev. 8 k pogodbi med Direkcijo Republike Slovenije za ceste kot naročnikom in Cestnim podjetjem K. kot izvajalcem, je naročnik na izvajalca prenesel izvedbo del rednega vzdrževanja na glavnih in regionalnih cestah na območju Cestnega podjetja K. Ceste so javno dobro in jih lahko v skladu z zakonom uporablja vsak udeleženec cestnega prometa, vendar na način in pod pogoji določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Udeleženci v cestnem prometu morajo ravnati tako, da ne ovirajo ali ogrožajo drugih udeležencev v prometu in jim ne povzročajo škode (20. člena Zakona o varnosti cestnega prometa in Zakon o javnih cestah). Cesta ni nevarna, zato je sodišče napačno uporabilo načelo objektivne odgovornosti Republike Slovenije. V skladu z določbo 173. čl. takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) upravljalec ceste ne more odgovarjati objektivno za škodo po načelu vzročnosti, če postane cesta nevarna zaradi uporabe, ki ni v skladu z njenim namenom. Mastni madež v konkretni zadevi izhaja iz ravnanja tretjega, t.j. neznanega uporabnika motornega vozila. Pritožnica tudi meni, da je sodišče prve stopnje glede na telesne poškodbe tožnika slednjemu priznalo previsoko odškodnino. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, je poškodba pri tožniku pustila le lažje posledice, predvsem zaradi njegove močne konstrukcije, zato pritožnica meni, da je tožnik čutil manjše bolečine od običajnih poškodovancev ter bi morala biti v celoti primerna odškodnina temu zmanjšana od običajnih, ki jih priznava sodna praksa.

Pritožba drugotožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku ugotovilo, da je drugotožena stranka tožniku za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 5.8.2000 objektivno odgovorna. Elementi objektivne odgovornosti so določeni v 173. čl. ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo se šteje, da izvira te nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti, če pri tem ni nasprotnega dokaza, da ta ni bila vzrok nastanka škode, kar pa mora dokazati imetnik nevarne stvari oz. tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Kaj je nevarna stvar, iz katere naj bi izvirala povečana nevarnost nastanka škode in zato objektivna odgovornost njenega imetnika ZOR ne določa. Pojem nevarne stvari je pravni standard, ki ga izpolnjuje sodna praksa v vsakem posameznem konkretnem primeru. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da cesta sama po sebi ni nevarna stvar. Stvar je nevarna, če zaradi svojih lastnostni, položaja,načina in mesta uporabe pomeni nevarnost za nastanek škode. Cesta nima takšnih lastnosti, da bi pomenila nevarnost za nastanek škode, enako tudi ne položaja, načina in mesta uporabe. Vprašanje pa je, ki je v tem postopku še vedno sporno, ali je cesta, na kateri je razlit oljni madež postala nevarna stvar, tako kot je to opredelilo sodišče prve stopnje. Po mnenju pritožbenega sodišča je takšna opredelitev sodišča prve stopnje ni pravilna, kajti oljni madež na cesti je nastal zaradi nepravilne uporabe ceste in vzrok škode v tem primeru ni cesta, ampak oljni madež, ki je nastal zaradi nepravilne uporabe ceste. Za nevarno stvar torej ne gre v primeru, ko stvar v načelu ni nevarna, ta pa postane šele z nepravilno uporabo, ki ni v skladu z namenom in uporabo. Mastni oljni madež na cesti je nastal zaradi nepravilne uporabe ceste, zato tožena stranka ne more odgovarjati za škodo po načelu vzročnosti. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče moralo pritožbi drugotožene stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je podrejeni tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo. Zavrniti pa je moralo tudi pritožbo tožeče stranke, ki se pritožuje glede višine škode.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo sodišča prve stopnje, je moralo na novo odločiti o stroških pravdnega postopka. Te stroške mora tožeča stranka povrniti drugotoženi stranki in sicer v znesku 192.500,00 SIT, kar predstavlja stroške za zastopanje drugotožene stranke. Ti stroški pa so odmerjeni skladno z veljavno odvetniško tarifo in opravljenimi procesnimi dejanji drugotožene stranke. Izrek o stroških pritožbenega postopka pa je odpadel, ker jih drugotožena stranka ni zahtevala.