Jedro

Gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče), in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je treba upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku na podlagi 74. in 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) odmerila komunalni prispevek v višini 810,46 EUR zaradi priklopa tožnikove enostanovanjske stavbe, ki se nahaja na parceli št. 3100/3 k.o. ..., na novozgrajeno kanalizacijsko omrežje.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je toženka zaradi izgradnje kanalizacijskega omrežja po uradni dolžnosti odmerila komunalni prispevek. Izračun je opravila na podlagi podatkov, razvidnih iz uradnih evidenc Geodetske uprave RS. Kot površino parcele je v skladu s 5. členom Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik) upoštevala površino stavbišča objekta, ki izhaja iz uradne evidence GURS, pomnoženo z 1,5. Prav tako je iz uradne evidence GURS povzela podatek o neto tlorisni površini objekta in sicer 273 m2. 3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Glede dajatev, ki so bile tožniku zaračunane v skladu z Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje zaradi odvajanja odpadnih voda (v nadaljevanju Uredba) navaja, da se zaračunavajo in uporabljajo v skladu z Uredbo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim opozarja, na napake, ki so se zgodile pred drugostopenjskim organom. Na njegovo pritožbo je odgovoril šele po letu dni, poleg bi bilo primerneje, da bi pritožbo reševal drug organ, in ne izdajatelj odločbe. Pojasnjuje, da iz lokacijske dokumentacije z dne 30. 5. 1996, na podlagi katere je bila legalizirana črna gradnja, izhaja, da obsega obstoječi objekt 12,52 m x 11,11 m, hkrati pa je v točki 9. navedena tudi velikost gradbene parcele, ki znaša 247 m2. Meni, da je iz podatkov GURS podatek o neto tlorisni površini objekta 273 m2 res razviden, vendar ni v skladu z lokacijsko odločbo. Poleg tega meni, da je bil zato, ker je za izgradnjo kanalizacije plačeval že v obliki okoljske dajatve, obremenjen dvakrat. Pojasnjeno mu je bilo namreč, da je namen zbiranja navedenih sredstev izgradnja kanalizacije, zato je ta prispevek tudi redno plačeval. Želi, da se poda ocena, koliko je v desetih letih znašal njegov prispevek za kanalizacijo in se ga upošteva pri odmeri komunalnega prispevka. Meni, da je višina komunalnega prispevka zaradi napačnih podatkov, napačno določena, glede teh podatkov pa ga toženka ni pozvala na zaslišanje ali pozvala, da poda morebitne druge dokaze in ni predložila izračuna o že plačanem prispevku skozi mesečne stroškovnike za odvajanje odpadnih voda, ki je bil od leta 2005 obračunan kot prispevek za kanalizacijo.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbenim navedbam in predlaga zavrnitev tožbe ter povrnitev stroškov postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna višina obračunanega komunalnega prispevka zaradi priklopa tožnikovega objekta na novozgrajeno kanalizacijsko omrežje.

8. V skladu s prvim odstavkom 82. člena ZPNačrt se pri odmeri komunalnega prispevka upoštevajo površina in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo, neto tlorisna površina objekta in njegova namembnost. 9. V zadevi sta sporni tako ugotovitev površine stavbnega zemljišča kot neto tlorisna površina tožnikovega objekta.

10. Po 24. točki prvega odstavka 2. člena ZPNačrt je stavbno zemljišče zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih je zgrajen objekt, oziroma zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Enako določa Pravilnik v 2. členu, po katerem je parcela zemljiška parcela ali njen del, na kateri je možno zgraditi objekt ali je objekt že zgrajen (prvi odstavek), oz. se za parcelo po tem pravilniku šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov (drugi odstavek). Glede na navedeno se kot površina stavbnega zemljišča v skladu z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika pri izračunu komunalnega prispevka upošteva velikost parcele, če parcela objekta ni določena, pa stavbišče, pomnoženo s faktorjem 1,5. Določba torej govori o t. i. parceli objekta, ki jo sestavlja površina, na kateri stoji objekt in določena površina ob njem.

11. Iz navedenih opredelitev je razvidno, da so pojmi stavbno zemljišče oz. parcela in gradbena parcela po Pravilniku primerljivi pojmi. Po določbi 5. odstavka 127. člena ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07) je namreč gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oz. na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo oz. je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu. To pomeni, da gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče), in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je treba upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka.

12. Glede na navedeno je po mnenju sodišča toženka v izpodbijani odločbi kot površine parcele za izračun (Ap) pravilno upoštevala površino, ki je v uradnih evidencah GURS navedeno kot stavbišče (149 m2), kar navaja tudi tožnik v tožbi, pomnoženo s faktorjem 1,5 (223,5 m2), saj z drugo dokumentacijo, iz katere bi izhajala velikost gradbene parcele, ni razpolagala. Tožnik sicer tožbi prilaga lokacijsko dovoljenje, ki pa je nedovoljena tožbena novota, ki je sodišče ne sme upoštevati, saj tožnik ni pojasnil, zakaj tega dokaza ni priložil že pritožbi zoper izpodbijano odločbo (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ne glede na to pa sodišče pripominja, da iz lokacijskega dovoljenja izhaja, da je velikost predmetne gradbene parcele še večja, in sicer 247 m2, kar pomeni, da bi organ tožniku lahko zaračunal še višji komunalni prispevek, če bi s tem podatkom razpolagal že prej, in sicer bi lahko kot površino stavbnega zemljišča namesto 223,5 m2 upošteval 247 m2, kar bi za tožnika pomenilo višji komunalni prispevek.

13. Prav tako je toženka v izpodbijani odločbi kot neto tlorisno površino objekta pravilno upoštevala podatek, ki je naveden v uradnih evidencah GURS, saj z drugimi podatki ni razpolagala. Tožnik pa niti pritožbi, niti tožbi, ni priložil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da ta podatek ne ustreza dejanskemu. V tožbi temu podatku oporeka zgolj z navedbo, da ni skladen z lokacijsko dokumentacijo, česar pa konkretneje ne pojasni, zato sodišče tega tožbenega ugovora ne more preizkusiti. Omenja tudi podatek o uporabni površini objekta, vendar pa sodišče opozarja, da se pojma uporabna površina objekta in neto tlorisna površina objekta razlikujeta. Po standardu SIST ISO 9836 je neto tlorisna površina površina med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor (5.1.5.1.) in se deli v uporabno površino, tehnično površino in komunikacijsko površino (5.1.5.5.), uporabna površina pa je tisti del neto tlorisne površine, ki ustreza namenu in uporabi stavbe (5.1.7.1.).

14. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da ni bilo upoštevano, da je tožnik s tem, ko je plačeval okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja na podlagi Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda, prispeval za izgradnjo kanalizacije. Iz navedene uredbe (četrti odstavek 11. člena) izhaja, da so zbrana sredstva namenjena izvajalcu obvezne občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in odpadne vode, ki je določen za izvajanje obveznih storitev odvajanja komunalne odpadne vode in prevzema komunalne odpadne vode iz nepretočnih greznic ali blata iz obstoječih pretočnih greznic in malih komunalnih čistilnih naprav. Navedeno pomeni, da ta dajatev ni namenjena izgradnji komunalne infrastrukture, ne glede na drugačne navedbe v Obvestilu uporabnikom o pričetku obračunavanja okoljske dajatve, na katerega se v tožbi sklicuje tožnik.

15. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), kar je pojasnjeno v obrazložitvi.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.