Jedro

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z (ne)upoštevanjem teorije o adekvatni vzročnosti je neutemeljen, saj je sodišče vse tožnikove težave in posledice pripisalo prav obravnavanemu škodnemu dogodku.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ob delni ugoditvi tožnikovi pritožbi sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku M. J. znesek 9015,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: – 37,55 EUR od 23.10.2003 do plačila, – 190,78 EUR od 14.7.2004 do plačila, – 154,11 EUR od 1.7.2004 do plačila, – 531,48 EUR od 15.8.2003 do 6.10.2003, – 8633,45 EUR od 3.10.2003 do plačila vse pa v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti na znesek 1020,93 EUR odmerjene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2006 do plačila, v 15 dneh." Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v višini 140,46 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve sodbe z dne 28.3.2007 toženi stranki.

II. V ostalem se revizija zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 171,95 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve te sodbe dalje.

Obrazložitev

Tožnik se je telesno poškodoval kot kolesar v prometni nesreči dne 29.5.2003, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. V škodnem dogodku je utrpel zlom leve ključnice in 9. rebra, udarnine in odrgnine na levem komolcu in desnem kolenu ter raztrganje prednje križne vezi, zaradi česar je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožniku plačati denarno odškodnino v skupnem znesku 1.441.650 SIT. Prisojen znesek predstavlja denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.050.000 SIT (700.000 SIT za telesne bolečine, 250.000 SIT za strah in 1.100.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), zmanjšano za že plačan znesek denarne odškodnine v višini 827.364 SIT, in denarno odškodnino za premoženjsko škodo v skupnem znesku 219.014 SIT. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo se sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morala biti po njegovem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Revizija med drugim poudarja, da je utrpel tri hude poškodbe in več malo lažjih poškodb, trajanje in intenzivnost bolečinskega obdobja, neugodnosti, ki jih je moral prestajati v času zdravljenja, trajanje bolniškega staleža, intenzivnost utrpljenega strahu, težave, ki jih ima sedaj zaradi poškodovanega desnega kolena in starosti tožnika v času škodnega dogodka. Meni, da sodišči nista uporabili teorije o adekvatni vzročnosti in pri odmeri odškodnine upoštevali, da vse tožnikove težave izvirajo neposredno iz škodnega dogodka. Revizija še obrazlaga, da sta sodišči neutemeljeno zavrnili zahtevek za plačilo odškodnine zaradi skaženosti. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je v smeri ugoditve zahtevku za plačilo odškodnine v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje. Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). V zvezi z načelom pravičnosti je tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnik utrpel zlom leve ključnice in 9. rebra, udarnine in odrgnine na levem komolcu in desnem kolenu ter raztrganje prednje križne vezi. Izvedenec medicinske stroke je v svojem mnenju ugotovil, da 50% tožnikovih težav in bolečin glede desnega kolena izvira iz težav po poškodbi desnega kolena ob nesreči, ki jo je utrpel na smučanju leta 2000. Ne glede na to pa izvedenec ni mogel potrditi, da je imel tožnik ob smučarski poškodbi kakorkoli poškodovano vez. Sodišče prve stopnje je v tretjem odstavku na strani 3 svoje sodbe zaključilo, da so vse, s strani tožnika zatrjevane težave, posledica obravnavanega škodnega dogodka in jih ni moč pripisati poškodbi iz leta 2000. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z (ne)upoštevanjem teorije o adekvatni vzročnosti je zatorej neutemeljen, saj je sodišče vse tožnikove težave in posledice pripisalo prav obravnavanemu škodnemu dogodku.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik po nesreči imel 10 dni trajajoče hude bolečine, zatem še 14 dni stalne srednje hude bolečine, v nadaljevanju zdravljenja, v obdobju 4 tednov pa je imel še vedno stalne lahke bolečine, ki so bile v krajših obdobjih, predvsem pa med fizikalno terapijo in ob pričetku večje fizične aktivnosti tudi srednje hude. Po zaključku zdravljenja je imel v obdobju 3 mesecev še občasne lažje bolečine. Tožnik je bil večkrat pregledan pri kirurgu, 33 dni je nosil oprt za imobilizacijo zlomljene ključnice, mnogokrat je bil podvržen rentgenskemu slikanju, fizikalni terapiji ter številnim zdravniškim pregledom. Hudo nevšečnost pa je predstavljal tudi artroskopski pregled kolenskega sklepa. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih je bilo ob pravilni uporabi 179. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06, 29/07 in 40/07; v nadaljevanju OZ) treba reviziji delno ugoditi in odškodnino za telesne bolečine zvišati za 1000,00 EUR, v presežku pa revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Primerna odškodnina iz tega naslova tako v celoti znaša 3921,05 EUR.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajoče denarne odškodnine za strah ni utemeljen, saj so bila vsa pravno relevantna dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja in obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), upoštevana že v pravnomočni sodbi.

Sodišči sta materialno pravo pravilno uporabili tudi v zvezi z odločitvijo glede tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi skaženosti. Odškodnino iz tega naslova sodišče prisodi le, če je podan tako subjektivni kot objektivni kriterij za obstoj skaženosti kot pravno priznane oblike nepremoženjske škode. Iz mnenja izvedenca izhaja, da je zlom ključnice popolnoma kostno prerasel ter da je na mestu zloma zadebelitev, vendar pa sodišče prve stopnje ob pregledu tožnika, ko je bil zaslišan, na mestu zloma ključnice, zloma reber ter kolenu ni ugotovilo zunanje opaznih znakov.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju. Glede odškodnine iz tega naslova je sodišče prve stopnje povzelo ugotovitve iz izvedenskega mnenja dr. E. S., da ima tožnik po poškodbi leve ključnice bolečine pri spremembah vremena in pri opravljanju težkega dela z levo roko, sposoben je za težja fizična dela, ki pa jih opravlja z večjo težavo kot pred poškodbo. Zaradi zloma 9. rebra tožnik nima posebnih težav. Tudi glede poškodbe komolca objektivno ni videti posledic. Najhujše težave pa tožniku povzroča poškodba desnega kolena, zaradi česar je kolenski sklep nestabilen, povzroča bolečine in težave pri daljši hoji, predvsem po neravnem terenu in stopnicah. Tožnik opravlja delo rudniškega nadzornika in veliko hodi po neravnem terenu, pri čemer ima bolečine v kolenskem sklepu. Zaslišan kot stranka je izpovedal, da se je prej redno ukvarjal s športom, veliko je hodil v hribe, sedaj pa je moral športno aktivnost opustiti. Ne more klečati in čepeti, domačega vrta ne more več obdelovati. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih je bilo treba ob pravilni uporabi 179. in 182. člena OZ reviziji delno ugoditi in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišati za 2000,00 EUR, v presežku pa revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Primerna odškodnina iz tega naslova tako v celoti znaša 6590,22 EUR.

Revizija se sklicuje tudi na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ni konkretizira, zato revizijsko sodišče v tem delu revizije ni moglo preizkusiti (371. člen ZPP).

V odločitev o pravdnih stroških je revizijsko sodišče poseglo samo toliko, kolikor je zaradi spremembe sodb in zvišane odškodnine za telesne bolečine ter odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti spremenjen uspeh v pravdi (drugi odstavek 165. člen ZPP). Izreka o pravdnih stroških sodišča prve stopnje, ki temelji na določilu drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP, revizijsko sodišče ni spremenilo, ker zvišanje odškodnine za 3.000 EUR na odmero stroškov postopka ne vpliva. Pač pa mora tožena stranka tožniku povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka. Eni in drugi so odmerjeni od zneska, s katerim je tožnik uspel s pritožbo in revizijo (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer prvi znašajo 140,46 EUR (predstavljajo pa nagrado odvetniku za sestavo pritožbe, poročilo odvetnika stranki in davek na dodano vrednost), drugi pa 171,95 (z isto strukturo ter materialnimi stroški). Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu.