Jedro

Po 25.6.1991 se v Republiki Sloveniji ne uporablja več zakon o posebnem zveznem davku od prometa proizvodov in storitev za financiranje JLA v letu 1990 s tarifo (Uradni list SFRJ, št. 55/90), ker nasprotuje njenemu pravnemu redu (1. odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, Uradni list RS, št. 1/91-I).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za družbene prihodke z dne 20.3.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi uprave za družbene prihodke občine z dne 7.10.1991, s katero so bile tožniku odmerjene družbene obveznosti iz gospodarske dejavnosti svetovanje pri prodaji za leto 1990. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v napovedi za odmero obveznosti od opravljanja gospodarske dejavnosti napovedal 16.402.440,00 din prihodka obratovalnice, prometni davek v višini 64.196,00 din, celotni prihodek 16.338.24,00 din, 15.889.110,00 din materialnih stroškov in 449.134,00 din dohodka. Pri pregledu tožnikovega poslovanja za leto 1990 dne 30.8.1991 je bilo ugotovljeno, da je tožnik nepravilno seštel vknjižbe v knjigi prometa. Zaradi tega so podatki v davčni napovedi netočni. Zato je prvostopni organ pregledal knjigo prometa, upošteval vse vknjižbe v dobro in v breme in tako izračunal, da na podlagi tožnikovih vknjižb znaša prihodek obratovalnice 16.831.135,70 din, materialni stroški pa znašajo 15.147.159,60 din, kar je tudi bilo ugotovljeno na podlagi razpoložljivih podatkov. Ker je tožnik v letu 1990 pričel z opravljanjem dejavnosti, mu davek iz dejavnosti glede na določbo občinskega odloka o davkih občanov ni bil odmerjen. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik celotni prihodek ustvaril z opravljanjem posredniških storitev, zato je bil glede na tarifno številko 4 tarife posebnega zveznega davka od prometa proizvodov in storitev za financiranje JLA dolžan obračunati posebni zvezni davek od prometa storitev po stopnji 20%. Zato tožena stranka ni mogla ugoditi tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi.

Tožnik v tožbi meni, da bi tožena stranka v izpodbijani odločbi morala vsebinsko odgovoriti, zakaj kategorično povzema seštevke prvostopnega organa, če se že ni sama odločila preverjati trditev tožnika kot zavezanca, ali pa bi morala vključiti ustreznega strokovnjaka, da pravilno sešteje vse vknjižbe v dobro in v breme v poslovni knjigi. Gre namreč za temeljno računsko operacijo. Če pa bi imela tožena stranka namen osporavati kakšno posamezno postavko, bi to seveda moralo biti v izpodbijani odločbi posebej obrazloženo. Že zaradi tega je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti. Ob napačni ugotovitvi njegovega prihodka kot davčnega zavezanca in napačni ugotovitvi vrednosti surovin, ga davčna uprava bremeni za skoraj 6 x višji prometni davek od plačila storitev. Ta se, kot je v obeh odločbah pravilno navedeno, obračunava od davčne osnove, ki jo predstavlja prav razlika med prihodkom in surovinami, po stopnji 20%. Da je napadeni izračun nesmiseln in absurden, se je mogoče prepričati glede na dejanski pomen in realno vrednost tega zneska v letu 1990. Glede na obseg dejavnosti tožnika kot zavezanca je znesek še danes absolutno previsok. Skupaj z zamudnimi obrestmi na dajatve to pomeni za tožnika kot zavezanca več kot premoženje. V letu 1990 pa bi to znašalo, ob celoletnem tečaju 1 DEM v višini 7,00 din, skoraj 50.000 DEM. Seveda priznava možnost zmote, saj je celo v njegovi davčni napovedi prišlo do manjših napak. Ne more pa se sprijazniti z obema odločbama, ki sta zanj uničujoči in pomenita preizkus moči obeh upravnih organov nad njegovo očitno nemočjo kot davčnega zavezanca. Že ob pritožbi proti prvostopni odločbi je zato analiziral in natančno pregledal vso dokumentacijo s pomočjo strokovnjaka, pred vložitvijo tožbe pa ponovno in so ugotovitve enake, kot ob vložitvi pritožbe. Sodišču bi zaradi dokazovanja resničnega dejanskega stanja sicer najraje priložil vso dokumentacijo. Žal pa je tega le preveč. Zato je ponovno pripravil pregled in izpis vseh zneskov po posameznih vrstah postavk, s seštevkom, ki ga je naredil računalnik, kar izključuje možnost napake v seštevanju. Sicer pa se seštevke lahko naredi ponovno ročno, če kdo dvomi v seštevek stroja, čeprav seštevanje verjetno ni več vloga sodišča in bi ponovni pregled dokumentacije najbrž moral opraviti eden izmed upravnih organov, če nočeta priznati ponujenega seštevka. Lahko pa se v ponovnem postopku postavi tudi ustrezen finančni strokovnjak. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Bistveno v tem upravnem sporu je, da sta prvostopni organ in tožena stranka v svojih odločbah štela, da je tožnik dolžan obračunati posebni zvezni davek od prometa storitev po stopnji 20 %, ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je tožnik v letu 1990 celotni prihodek ustvaril z opravljanjem posredniških storitev, in sicer glede na tarifno številko 4 zakona o posebnem zveznem davku od prometa proizvodov in storitev za financiranje JLA v letu 1990 (Uradni list SFRJ, št. 55/90). Glede na določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) se po presoji sodišča citirani zvezni zakon po 25.6.1991 v Republiki Sloveniji ni več uporabljal, saj je nasprotoval pravnemu redu Republike Slovenije. Zato tudi prvostopni organ in tožena stranka po navedenem datumu v svojih odločbah citirane tarife nista več smela uporabiti in s tem davkom obremeniti tožnika. To pa ne vpliva na obračun in plačilo akontacije tega davka pred navedenim datumom (25.6.1991) v višini 200.918 takratnih din, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih (zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 10.10.1990 in 31.1.1991).

Tožena stranka bo morala ponovno obravnavati tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi (243. člen zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) in upoštevati navedeno glede neuporabe citiranega zveznega zakona v Republiki Sloveniji po 25.6.1991, kot tudi podrobneje odgovoriti na tožnikove pritožbene navedbe (2. odstavek 245. člena ZUP).

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče je določbe ZUP in ZUS uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona. Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).