Jedro

Direktiva št. 2005/85/EC, ki jo mora Slovenija implementirati do 1. 12. 2007, določa le minimalne standarde, ki jim Slovenija ni zavezana, zato mora pri implementaciji Direktive št. 2005/85/EC upoštevati tudi ustavno-pravne standarde. Na ta način se zagotavlja skladno razmerje med evropskimi predpisi in ustavnimi določbami. Zadržanje upravne odločbe do pravnomočne sodne odločitve pomeni, da tožnikom ni poseženo v njihovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in zato v konkretni zadevi ni bilo treba prekiniti postopka po 156. členu Ustave, kajti če ni posega v ustavno pravico, tudi ne more biti njene kršitve.

Izrek

1. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se do izdaje pravnomočne sodne odločbe zadrži izvršitev sklepa tožene stranke št. ... z dne .... 2. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožniki so dne ... poleg tožbe zoper sklep tožene stranke št. ... z dne ..., s katerim je tožena stranka na podlagi 41. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003, 85/2005 - odločba US) zavrgla ponovne prošnje tožnikov, zahtevali tudi izdajo začasne odredbe po določilu 30. in 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Sodišče je s sklepom z dne 20. 3. 2006 (U 675/2006) zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožniki niso izkazali procesne predpostavke iz določila 1. odstavka 69. člena ZUS, kajti v času vložitve zahteve za izdajo začasne odredbe tožena stranka še ni zavrnila zahteve za začasno zadržanje izvršitve izpodbijanega akta oziroma sodišče v času odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe še ni prejelo dokaza, da je tožena stranka zavrnila izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 30. člena ZUS.

Dne 24. 3. 2006 je sodišče prejelo novo zahtevo za izdajo začasne odredbe po 69. členu ZUS, v kateri tožniki pravijo, da so prejeli negativno odločbo tožene stranke z dne 21. 3. 2006 na podlagi 2. odstavka 30. člena ZUS. V obrazložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe tožniki pravijo, da je negativna odločba tožene stranke z dne 21. 3. 2006 neobrazložena, zato se sklicujejo na iste razloge za izdajo začasne odredbe kot v prvi zahtevi. Predlagajo, da sodišče zadrži izvršitev sklepa z dne 17. 2. 2006, dokler sodišče ne odloči o tožbi zoper navedeni sklep. Zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljujejo skupaj z utemeljevanjem tožbe z naslednjimi argumenti: Zavrženje ponovne prošnje za azil je protiustavno zakonsko pooblastilo, ker ta institut jemlje možnost, da bi bila njihova ponovna prošnja vsebinsko obravnavana in da bi stranka imela učinkovito pravno sredstvo v zvezi z eksistenčno pomembnimi pravicami. Tožba zoper sklep o zavrženju pa ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta. Zloraba procesnega odločanja po 41. členu ZAzil je podana, ker tožena stranka v izpodbijanem aktu pravi, da prosilci niso navedli nobenih novih razlogov, kar pa ne drži. Tožniki v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe navajajo štiri citate, ki kažejo na bistveno spremenjene okoliščine in sicer izjavo matere tožnika, da se vsak teden oglašajo ljudje pri njih doma in iščejo tožnika, dva citata o poslabšanju zdravstvenega stanja otrok in predlog zastopnika za podelitev humanitarnega azila. Težko popravljivo škodo utemeljujejo z dejstvom napotitve majhnih, bolnih otrok v zanje neprimerne razmere pripora v Centru za tujce in kasnejšim izgonom, brez da bi sodišče prej preverilo zakonitost izpodbijane odločbe. Tožniki so poleg sklepa z dne 21. 3. 2006 zahtevi za izdajo začasne odredbe predložili tudi mnenje specialista pedontologa z dne 16. 3. 2006 o zdravstvenih težavah tožnice AA.

Tožena stranka je v sklepu z dne 21. 3. 2006, s katerim ni odložila izvršitve sklepa z dne 13. 3. 2006, navedla, da je o tretji prošnji tožnikov odločila z odločbo z dne 17. 2. 2006. Sklicuje se na določilo 1. odstavka 30. člena ZUS. Pravi, da tožnikom z izvršitvijo sklepa ne bi bila povzročena težko popravljiva škoda, ker je Vrhovno sodišče RS s sklepom z dne 19. 10. 2005 v zadevi I Up 1192/2005 zavrnilo pritožbo tožnikov zoper sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 24. 8. 2005, s katero je bila potrjena odločba tožene stranke z dne 4. 8. 2005 o drugi prošnji tožnikov za azil. Ker tožniki v tretji prošnji za azil niso navedli novih dejstev in bi se morali vrniti v izvorno državo že po pravnomočno končanem drugem azilnem postopku, ni zadržkov, da se tožniki ne bi vrnili v izvorno državo.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

Po določilu 29. člena ZAzil-D (Uradni list RS, št. 17/2006) se azilni postopki, ki so bili začeti do uveljavitve tega zakona, nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona. Tožniki so tretjo prošnjo za azil vložili 15. 2. 2006, ZAzil-D pa je stopil v veljavo 15. dan po objavi v Uradnem listu RS, objava pa je bila na dan 17. 2. 2006. To pomeni, da je sodišče moralo v konkretnem primeru že upoštevati določbe ZAzil-D. Za obravnavani spor relevantna sprememba, ki je nastopila z ZAzil-D, glede na prejšnjo ureditev v ZAzil, je v določilu 15. člena ZAzil-D, ki je v drugem stavku 2. odstavka določil, da tožba ne zadrži izvršitve sklepa. Da tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve upravnega akta, je sicer splošno pravilo v ZUS (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) iz določila 1. odstavka 30. člena. Vendar pa je ZAzil pred uveljavitvijo ZAzil-D v 40. členu določal, da se prosilca za azil, ki mu je bila prošnja za azil zavrnjena s pravnomočno odločbo in ki ne zapusti ozemlja Slovenije v določenem roku, iz države prisilno odstrani v skladu z zakonom o tujcih (1. odstavek). Po prejšnji ureditvi se odstranitve po 1. odstavku ne sme izvršiti, dokler postopek ni pravnomočno končan (2. odstavek), tri alineje v 2. odstavku pa določajo, kdaj je postopek pravnomočno končan. To določilo je (bilo) treba po mnenju sodišča uporabiti tudi, ko gre za zavrženje ponovne prošnje za azil po 41. členu ZAzil, četudi se določilo 1. odstavka 40. člena ZAzil nanaša na prisilno odstranitev, prosilca za azil, ki mu je bila prošnja za azil v azilnem postopku "zavrnjena s pravnomočno odločbo", ne pa "zavržena". Kajti sodišče ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-221/00 z dne 6. 11. 2000 v besedilu 1. odstavka 40. člena ZAzil nima zadostne pravne podlage za interpretacijo, da edino v primeru po 41. členu ZAzil pravno sredstvo po prejšnji zakonodaji ni bilo suspenzivno in da je edino v tem primeru zakonodajalec predvidel poseg v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Takšno razlago podpira tudi dejstvo, da je zakonodajalec v ZAzil-D (2. odstavek 15. člena) določil, da tožba ne zadrži izvršitve sklepa, česar ne bi storil, če bi to veljalo že po prejšnji zakonodaji, poleg tega pa je z ZAzil-D zakonodajalec azilni postopek glede suspenzivnosti pravnega sredstva v več primerih in sistematično spremenil - glede na usmeritve iz Direktive št. 2005/85/EC z dne 1. 12. 2005 o minimalnih procesnih standardih v državah članicah za odločanje o statusu begunca (OJ, L 326/13, 13. 12. 2005, v nadaljevanju: Direktiva št. 2005/85/EC).

Za obravnavani spor je bistvena posledica določila 2. odstavka 15. člena ZAzil-D z vidika izvršbe in vprašanja (ne)učinkovitega pravnega sredstva zoper upravno odločbo o prošnji za azil v tem, da tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve prisilne odstranitve iz Slovenije. Takšna ureditev kaže na to, da sta določba 2. odstavka 15. člena ZAzil-D in določilo 40. člena ZAzil (Uradni list RS, št. 134/2003, 85/2005 - odločba US) med seboj v nasprotju, kar pomeni, da mora sodišče zaradi varovanja ustavnega načela pravne države (pravne varnosti) prek uveljavljenih metod razlage pravnih predpisov poskušati zakon interpretirati tako, da bo skladen z omenjenim ustavnim načelom. Če takšne interpretacije sodišče na podlagi uveljavljenih metod razlage pravnih predpisov ne more dati in če mora za rešitev upravnega spora uporabiti predmetno zakonsko določbo in ob tem meni, da je ta zakonska določba protiustavna, mora prekiniti postopek po 156. členu Ustave. Po presoji sodišča spremenjena ureditev po ZAzil-D - ne samo 2. odstavek 15. člena Zazil-D, ampak tudi spremenjeno besedilo 1. odstavka 40. člena ZAzil (13. člen ZAzil-D) - nedvomno kažejo na voljo zakonodajalca, da odvzame suspenzivni učinek tožbi v upravnem sporu, ko gre za upravno odločitev po 41. členu ZAzil. Določilo 2. odstavka 15. člena ZAzil-D je tudi kasnejše določilo glede na določilo 1. odstavka 40. člena ZAzil. Učinkovitost pravnega sredstva v upravnem sporu zoper odločitev po 41. členu ZAzil zahteva tudi Direktiva št. 2005/85/EC (1. odstavek 39. člena), vendar pa po tem evropskem predpisu učinkovitost pravnega sredstva na vključuje tudi pravice, da prosilec za azil ostane na ozemlju države članice tekom postopka, ampak določilo člena (3)(a)(b) 39. člena Direktive št. 2005/85/EC pravi, da morajo države članice, če je to potrebno zaradi obveznosti po mednarodnih pogodbah, določiti pravila, ki zadevajo vprašanje, ali vloženo pravno sredstvo po 1. odstavku 39. člena Direktive št. 2005/85/EC učinkuje tako, da prosilec za azil lahko ostane na ozemlju države članice dokler postopek teče. Ob upoštevanju usmeritev Direktive št. 2005/85/EC, ki jo mora Slovenija prenesti v notranji pravni red do 1. 12. 2007, pa tudi brez tega, je treba ob reševanju tega vprašanja upoštevati tudi standarde učinkovitega pravnega sredstva, ki jih je v zvezi z določilom 25. člena Ustave, postavilo Ustavno sodišče RS. Direktiva št. 2005/85/EC, ki jo mora Slovenija implementirati do 1. 12. 2007, namreč določa le minimalne standarde, ki jim Slovenija ni zavezana, zato mora pri implementaciji Direktive št. 2005/85/EC upoštevati tudi ustavno-pravne standarde. Na ta način se zagotavlja skladno razmerje med evropskimi predpisi in ustavnimi določbami. Razlog, da sodišče v konkretni zadevi ni uporabilo 156. člena Ustave, je v tem, da so tožniki po mnenju sodišča izkazali obstoj težko popravljive škode, ki bi jo povzročila prisilna odstranitev tožnikov, ki so pripadniki romske skupnosti, na Kosovo, tudi ob upoštevanju starosti obeh otrok in zdravstvenega stanja, ki sta ga tožnika zatrjevala že v upravnem postopku. Na drugi strani pa tožena stranka v zavrnitvi zahteve za začasno zadržanje izpodbijanega akta neutemeljeno navaja razloge za negativno odločbo o začasni odredbi, saj je sodišče s sodbo z dne 22. 3. 2006 (U 675/2005) izpodbijani sklep zaradi nezakonitosti odpravilo. Izvrševanje nezakonite odločbe bi po mnenju sodišča povzročilo večjo škodo, kot če bi v morebitnem pritožbenem postopku Vrhovno sodišče potrdilo zakonitost upravne odločbe.

Sodišče je zato zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, tako da je s sklepom v prvi točki izreka do izdaje pravnomočne sodne odločbe zadržalo izvršitev sklepa tožene stranke št. 236-137/2005 (1352-11) z dne 17. 2. 2006. Zadržanje upravne odločbe do pravnomočne sodne odločitve je predvideno v besedilu 2. odstavka 30. člena ZUS, zato sodišče ni zadržalo izpodbijanega akta do izdaje sodne odločbe, kot so to zahtevali tožniki. Zaradi takšne odločitve sodišča tožnikom ni poseženo v njihovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in zato v konkretni zadevi ni bilo treba prekiniti postopka po 156. členu Ustave, kajti če ni posega v ustavno pravico, tudi ne more biti njene kršitve. Dejstvo, da je sodišče v tem primeru presojalo utemeljenost zahteve za izdajo začasne odredbe in da tožniki niso ex lege imeli suspenzivnega učinka na podlagi vložene tožbe v upravnem sporu, pa glede na odločitev sodišča v tej zadevi tudi ne pomeni posega v pravico tožnikov iz 25. člena Ustave.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožnikom plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživljajo, tožnike oprostilo plačila sodnih taks.