Jedro

Toženka je podaljšanje subsidiarne zaščite in posledično vrnitev tožnika v izvorno državo presojala le v luči varnostne situacije v Afganistanu, ne pa tudi z vidika specifičnih okoliščin tožnika. Za odločitev v zadevi je pomembna okoliščina, ki jo je tožnik izpostavil že ob zaslišanju, da svoje domovine ne pozna, ne ve, katero mesto je ob odhodu iz države zapustil, ne ve za svoje sorodnike, prav tako ne za običaje in navade svoje domovine. Vse to bi toženka morala presoditi tudi v luči 28. člena ZMZ. Zato zgolj to, da je pridobila informacije o izvorni državi tožnika, za odločitev v zadevi ne zadostuje. Toženka pa bo morala v ponovljenem postopku oceniti tudi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ, še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje, in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb ter kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev človeka vredno življenje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-289/2011/38 (1312-09) z dne 16. 9. 2013 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji. Po mnenju tožene stranke sta za odločitev v zadevi bistveni okoliščini, zaradi katerih je bila tožniku tudi priznana subsidiarna zaščita, tožnikova starost in varnostna situacija v njegovi izvorni državi. Svoje istovetnosti ni nesporno izkazal. Kot nesporno ugotavlja, da je v času bivanja v Republiki Sloveniji postal polnoleten. Zato je presojala le splošno varnostno situacijo v njegovi izvorni državi. Tožena stranka je pridobila informacije v zvezi z razmerami v Kabulu (stran 3 do stran 8) ter na podlagi navedenega zaključila, da je varnostna situacija v Kabulu precej dobra in tako omogoča vlagatelju, da bo lahko bival v tem mestu. Meni, da čeprav nekateri viri poudarjajo nevarnost samomorilskih bombnih napadov, pa je glede na njihovo število prebivalcev (v 5 do 8 milijonskem mestu) to majhna številka, pri tem izpostavlja, da gre v primeru bombnih napadov za ciljna napade, ki so uperjeni na vladne stavbe, vojaške konvoje, policijske postaje, sedeže veleposlaništev, mednarodne organizacije in podobno. Sklicuje se na sodbo sodišča Evropske unije št. C-465/07 Meki Elgafaji in Noor Elgafaji proti Staatssecrataris van Justitie z dne 17. 2. 2009. Meni tudi, da starost 18 let ni ustrezna meja za popolnoma vse osebe, ta meja določena tudi v Konvenciji o otrokovih pravicah in jo spoštuje v postopkih priznanja mednarodne zaščite tudi tožena stranka. Meni tudi, da afganistanski otroci postanejo zreli in so sposobni skrbeti sami zase že veliko pred 18 letom. Tako je tudi v konkretnem primeru, saj je tožnik sam zapustil Grčijo in pripotoval v Slovenijo. Tudi glede na dejstvo, da je tožnik z bratrancem živel od drugega leta starosti, in je pri 8 letih začel delati zanj, tožena stranka sklepa, da ni mogoče sprejeti odločitve, da bi ga bratranec izkoriščal, temveč nasprotno, da je zanj skrbel in mu omogočil, kar je potreboval in želel. Zato na podlagi preučenih informacij ter ob upoštevanju osebnih okoliščin tožnika meni, da tožnik lahko živi v Kabulu. To utemeljuje tudi s tem, da je tožnik mlad, zdrav, samski moški, kar mu glede na preučene informacije zagotavlja prednost pri iskanju zaposlitve, prav tako tudi pri nastanitvi in vzpostavljanju socialnih mrež. Pri tem sam vlagatelj nikoli ni imel težav.

Tožnik se z izpodbijano odločbo tožene stranke ne strinja in predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj tožnika zasliši, njegovi prošnji ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Meni, da tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava, in sicer prvega odstavka 106. člena ZMZ. Poudarja, da je bil tožnik od njegovega drugega leta v odnosu, ki po njegovem mnenju kaže na mnoge karakteristike sužnjelastništva. Pri dveh letih je zapustil svojo izvorno državo z osebo, ki se mu je naslednja leta predstavljala kot njegov bratranec. O svoji družni ne ve ničesar, ve le tisto, kar mu je o tem povedal domnevni bratranec. Svoje starše bi rad poiskal in spoznal, vendar ne ve kje so, niti tega ne, ali so še živi. Ves zasluženi denar je izročil svojemu bratrancu. Tožnik je to v postopku izpostavil, vendar tožena stranka temu ni posvečala nikakršne pozornosti. Bratranec mu na vprašanje o domovini, starših in o drugih podrobnostih ni želel odgovoriti. Vse okoliščine kažejo, da je tožnik ranljiva oseba. Tožnik se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 498/2013 z dne 25. 9. 2013 ter sodbo Vrhovnega sodišča I Up 309/2013. Prav tako tudi na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 550/2013 z dne 19. 12. 2012. Opozarja tudi na sodbo sodišča Evropske unije Salahadin Abdulla in drugi proti Nemčiji, C-175/08, C-176/08, C-178/08 in C-179/08 z dne 2. 3. 2013. Predlaga zaslišanje tožnikove zastopnice A.A. Nadalje opozarja, da v kolikor bo vrnjen v Kabul, bo prepuščen samemu sebi, brez kakršnihkoli socialnih mrež in družine, ranljiv in izjemno vodljiv. V kratkem času bo lahko ponovno žrtev trgovine z ljudmi. Vse to pa prestavlja resno škodo, kot jo opredeljuje 2. točka 28. člena ZMZ. Nadalje tudi opozarja, da je nepravilen zaključek tožene stranke, da je varnostna situacija v Kabulu precej dobra in tako omogoča vlagatelju, da bo lahko živel v njem. Informacije namreč kažejo nasprotno, 1000 civilistov še nadalje trpijo kot tarče načrtovanih in diskriminatornih napadov s strani oboroženih opozicijskih skupin, od začetka leta 2013 pa do 15. 2. 2013 je bilo v Afganistanu 6 % več incidentov kot v istem obdobju kot prej, od 16. 2. 2013 pa do 15. 5. 2013 so zabeležili 4.267 varnostnih incidentov, kar je 10 % več kot v istem obdobju kot v letu poprej. Od januarja do junija 2013 je bilo zabeleženih 1.319 smrti med civilisti, 2.533 ranjenih, kar je 14 % porast smrti, 28 % porast ranjenih in 23 % skupnih žrtev v primerjavi z istim obdobjem lani. Zato ni pravilna ocena tožene stranke, da se varnostna situacija v Afganistanu ne le umirja, pač pa da je primerna za vrnitev tožnika in njegovo preživetje. Vse kaže, da je bilo ugotovljeno bistveno poslabšanje situacije v letu 2013. Enako izhaja tudi iz smernic UNHCR z dne 6. 8. 2013, iz katerih izhaja, da se varnostna situacija v Afganistanu od začetka leta 2013 izrazito poslabšuje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, povzema razloge za svojo odločitev in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine v spisu in zaslišalo tožnika kot stranko v postopku.

Uvodoma je odločalo o predlogu tožnika, naj se kot pričo zasliši svetovalka za begunce A.A. Na naroku za glavno obravnavo dne 31. 1. 2014 je namreč pooblaščenka tožnika B.B. predlagala, naj tožnika zastopa tudi pooblaščenka za begunce A.A. Glede na predlog, naj se jo zasliši kot pričo, je senat najprej odločal o predlogu z zaslišanjem navedene priče. Senat je sprejel sklep, da se dokazni predlog z zaslišanjem priče A.A. kot nepotreben zavrne. Po sprejetju sklepa je A.A. v spis vložila pooblastilo za zastopanje tožniku.

ZMZ v 106. členu določa oziroma ureja postopek za podaljšanje subsidiarne zaščite. V skladu s prvim odstavkom 106. člena ZMZ glede podaljšanja subsidiarne zaščite je določeno, da v postopku opravi pristojni organ osebni razgovor z osebo, za katero se v skladu s šestim odstavkom 105. člena ZMZ ugotovi, da je v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, ter se preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere je že bila priznana subsidiarna zaščita. Na podlagi tretjega odstavka 106. člena ZMZ pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje, za kar gre torej v obravnavani sporni zadevi. Iz določbe prvega odstavka 106. člena ZMZ izhaja, da so relevantni vsi razlogi, ki jih je prosilec že uveljavljal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je bila subsidiarna zaščita tudi priznana. Torej so pomembni vsi razlogi iz prošnje, ne zgolj tisti, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite.

Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da se bivanja v svoji izvorni državi ne spominja, saj je izvorno državo zapustil, ko je bi star dve leti. Vse kar mu je poznano, tako o domovini, kakor tudi o njegovih osebnih podatkih, so le informacije, katere mu je posredoval bratranec. Tudi to, ali je oseba, ki ga je odpeljala iz izvorne države, res njegov bratranec. Razmer v Afganistanu ne pozna, ne pozna navad in običajev, tako ne zna brati in pisati v jeziku farsi. V vsem času odsotnosti (od starosti 2. leta do prihoda v Republiko Slovenijo) šole ni obiskoval, šolo je pričel obiskovati šele ob prihodu v Republiko Slovenijo. V svoji domnevni domovini ne pozna nikogar, ne ve, kje je njegovo izvorno bivališče, prav tako ne, kdo so člani njegove družine, kje bivajo in ali še živijo.

Tožena stranka je podaljšanje subsidiarne zaščite in posledično vrnitev v izvorno državo presojala le v luči varnostne situacije v Afganistanu, ne pa tudi z vidika specifičnih okoliščin tožnika. Za odločitev v zadevi pa so po presoji sodišča pomembne predvsem okoliščine, ki jih je tožnik v upravnem postopku in na zaslišanju pred sodiščem verodostojno izpovedal. Za odločitev v zadevi je po presoji sodišča pomembna okoliščina, da tožnik v izvorni državi praktično ni nikoli prebival, ne pozna navad in običajev, ki so v izvorni državi običajne. Tožena stranka se do teh, za odločitev v zadevi ključnih dejstev, ni opredelila. Tožena stranka je sicer menila, da bi tožnik lahko živel v Kabulu, ni pa se opredelila do okoliščine, kam bi bil ob prihodu v državo nastanjen, ali v zbirnem centru, in če v zbirni center, kakšne so razmere v centru, kamor bi bil morda nastanjen. Za odločitev v zadevi je po presoji sodišča predvsem pomembna okoliščina, ki je tožena stranka ni ocenila, tožnik pa je to okoliščino izpostavil že ob zaslišanju, da svoje domovine ne pozna, ne ve, katero mesto je ob odhodu iz države zapustil, ne ve za svoje sorodnike, prav tako ne za običaje in navade svoje domovine. Vse navedeno bi po presoji sodišča morala tožena stranka presojati tudi v luči 28. člena ZMZ. Zato zgolj le dejstvo, da je tožena stranka pridobila informacije o izvorni državi tožnika za odločitev v zadevi ne zadostuje.

Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku tudi oceniti, ali tožnik, glede že na navedeno, izpolnjuje tudi pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb in kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev človeka vredno življenje (take smernice je dalo Upravno sodišče RS tudi v sodbi opr. št. I U 1327/2013 z dne 29. 1. 2014). Upoštevati bo morala tudi stališča iz sodbe Sodišča Evropske unije in navodilo ustavnega sodišča, da je potrebno sprejeti oceno o tem, ali posameznika grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj.

Iz navedenih razlogov je sodišče moralo tožbi ugoditi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).