Jedro

S sodno poravnavo sta investitorja izkazala pravico graditi tudi na njima solastnem zemljišču, zaradi česar ponovno tožnikovo soglasje za gradnjo vodovodnega priključka in dostopne poti po tem zemljišču ni potrebno.

Legalizacija, ki jo je tožnik dovolil v sodni poravnavi (pridobitev lokacijskih in gradbenih dovoljenj ter vseh drugih upravnih dovoljenj), vključuje tudi komunalne naprave oziroma priključke, saj sicer legalizacija ne bi bila smiselna in bi bila ta določba poravnave brezpredmetna.

Tožnik je bil seznanjen s konkretnimi okoliščinami odvodnjavanja meteornih vod in tehničnimi rešitvami, zato je imel že v postopku na prvi stopnji možnost navajati in konkretizirati, katera pravila stroke pri tem niso bila upoštevana, česar pa ni storil. Tega ni storil niti v pritožbi, zato se na to okoliščino – tudi sicer povsem pavšalno – ne more sklicevati šele v tožbi v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva prizadetih strank A.A. in B.B. za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem dovolila investitorjema A.A. in B.B. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) legalizacijo stanovanjskega objekta na zemljiščih parc. št. 12/5, 12/7 in 12/8 k.o. ... pod tam navedenimi pogoji, med drugim z dostopom do objekta preko zasebne dovozne poti na zemljišču parc. št. 12/3 k.o. ..., preko katerega poteka tudi priklop na javno vodovodno omrežje. Iz obrazložitve je razvidno, da se zemljišče legalizacije nahaja v prostorski enoti VS 29/1, morfološka enota ..., ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Velike Lašče (v nadaljevanju PUP). V nadaljevanju upravni organ ugotavlja skladnost gradnje, kot je prikazana v predložni projektni dokumentaciji, z določbami PUP, med drugim tudi kar zadeva odmike, ki so glede na določbo 10.4. točke 5. člena PUP večji od predpisanih 4 m, medtem ko je z manjšim odmikom od zemljišča parc. št. 9/3 k.o. ... njegov lastnik pisno soglašal. Iz obrazložitve je še razvidno, da sta v postopku kot stranska udeleženca sodelovala tudi C.C. in tožnik, ki sta poleg investitorjev solastnika parc. št. 12/3 k.o. ... kot zemljišča, po katerem poteka dostop in vodovodna napeljava do objekta legalizacije. Oba stranska udeleženca sta v sodni poravnavi z dne 24. 10. 2002, sklenjeni v zvezi s pravdnima zadevama pred Okrožnim sodiščem v Ž. opr. št. II P 96/98 in P 748/2000-II, soglašala z legalizacijo obstoječega objekta. Upravni organ je zato v zaključku sprejel sklep, da sta investitorja izpolnila vse predpisane zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da sta investitorja izkazala pravico graditi, saj sta lastnika zemljišča, na katerem stoji objekt in nekatere komunalne naprave, ter solastnika zemljišča, po katerem poteka dostop in vodovod. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je pravica graditi za že izvedeni vodovod po zemljišču parc. št. 12/3 k.o. ... sporna, ker tožnik kot solastnik za napeljavo vodovoda iz obstoječe stare hiše ni dal posebnega soglasja. Iz omenjene sodne poravnave namreč nedvoumno izhaja, da investitorjema dovoljuje legalizacijo (pridobitev lokacijskih in gradbenih dovoljenj in vseh drugih upravnih dovoljenj) glede njune stanovanjske hiše na ..., stoječi delno na parc. št. 12/1 in 26 k.o. ... . Pritožbeni organ poudarja, da je bila stanovanjska hiša takrat že izvedena in v uporabi in je taka tudi predmet legalizacije, kar pomeni vključno z vsemi komunalnimi napravami oz. priključki. V nasprotnem primeru legalizacija ne bi bila smiselna, zaradi česar bi bila določba 4. točke poravnave brezpredmetna in neizvršljiva, kar pa ni bil namen sklenitve poravnave. Na to kaže tudi 5. točka poravnave, iz katere izhaja soglasje pravdnih strank brez omejitev. Glede na navedeno je treba poravnavo šteti kot dokazilo o pravici graditi iz 3. alineje 1. odstavka 56. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Upravni organ v nadaljevanju še navaja, da okoliščina, da je objekt kljub inšpekcijski odločbi ves čas od dograditve v uporabi, ni stvar tega, ampak inšpekcijskega postopka. Prvostopenjskemu upravnemu organu tudi ni bilo treba opraviti ogleda na kraju samem, saj po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ZGO-1 ni predpisan kot obvezen dokaz v postopku. Neutemeljen pa je tudi tožnikov predlog za izrek ničnosti. Izjava odvetnika, naj upravni organ odloči v zadevi, saj je potekel celo zakonski rok za izdajo odločbe, ne pomeni pritiska na organ in s tem razloga iz 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da vlaga tožbo kot lastnik prac. št. 12/3 k.o. ..., na kateri sta prizadeti stranki zgradili vodovodni priključek. Poleg tega je tudi odvodnjavanje izvedeno v nasprotju s pravili stroke, saj je ponikovalnica vgrajena v glineni sloj na pobočju, tako da se ob vsakem večjem nalivu napolni in preliva na zemljišča tožnika. Nadalje navaja, da ga upravni organ ni seznanil z večkratnimi dopolnitvami vloge investitorjev, očita pa mu tudi to, da ga je vabil kot stranko znotraj vplivnega območja in ne kot lastnika parc. št. 12/3. Upravni organ tudi ni preizkusil, ali je legalizacija objekta mogoča, ne da bi stranke pridobile upravičenja na tujem zemljišču, niti ni preizkusil, ali je gradnja v skladu s PUP, in ni navedel, ali objekt nadomešča del hleva ali celoten hlev. Poleg tega mu ni posredoval „niti vloge, niti tiste določbe iz naslova vloge kot npr. postopek v smislu opredelitve odmikov, določitve gradbene parcele, določitve vplivnega območja, določitve območja vpliva na okolje, sub ponirane meritve“. Investitorja nista izkazala, da bi za objekt pridobila služnost na parc. št. 12/3 in soglasje ob gradnji. Vse navedeno je tudi podlaga za izrek ničnosti, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa naj ugotovi, da je odločba nična.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Na tožbo sta odgovorila tudi A.A. in B.B. kot prizadeti stranki. Poudarjata, da sta tudi sama solastnika nepremičnine parc. št. 12/3 k.o. ... in ne zgolj tožnik, ki prikazuje, kot da gre za izključno njegovo nepremičnino. Poleg tega je tožnik v sodni poravnavi z dne 24. 10. 2002 investitorjema dovolil, da lahko v zvezi s potrebno legalizacijo zgrajene stanovanjske hiše storita na solastnem zemljišču vse, kar je potrebno za legalizacijo in izdajo predpisanih dovoljenj. Predlagata, da sodišče njegovo tožbo zavrne in mu naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega gradbenega dovoljenja je razvidno, da je tožnik sodeloval v upravnem postopku kot stranski udeleženec, in sicer kot solastnik zemljišča parc. št. 12/3 k.o. ..., po katerem poteka vodovodna napeljava in dostop do objekta investitorjev, obenem pa se nahaja tudi v vplivnem območju gradnje. Tožnikova udeležba v postopku torej temelji na 1. in 2. točki 2. odstavka 62. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji). Zato ne drži njegova trditev, da je v postopku sodeloval zgolj kot solastnik zemljišča v vplivnem območju gradnje, pri čemer pa sodišče na podlagi odločb obeh upravnih organov in podatkov upravnega spisa ugotavlja, da je bil v upravnem postopku na obeh stopnjah ravno njegov bistveni ugovor, da gradnja komunalnega priključka (priklopa na javno vodovodno omrežje) brez njegovega soglasja ni dopustna, torej ugovor, vezan na njegovo solastninsko pravico, izčrpno obravnavan.

V zvezi s tem ugovorom sodišče najprej ugotavlja, da je v točki 2.f izreka gradbenega dovoljenja navedeno, da bo priklop spornega objekta na javno vodovodno omrežje potekal po parc. št. 12/3 k.o. ... Že upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi gradbenega dovoljenja sprejel stališče investitorjev, da je tožnik (poleg C.C.) s sodno poravnavo opr. št. II P 96/98 in P 748/2000-II z dne 24. 10. 2002 vnaprej soglašal z legalizacijo spornega objekta, ki jo lahko dosežeta le tako, da v celoti upoštevata predpise, ki urejajo to področje. To pomeni, da je upravni organ prve stopnje štel, da sta z navedeno sodno poravnavo investitorja izkazala pravico graditi tudi na njima solastnem zemljišču parc. št. 12/3, zaradi česar ponovno tožnikovo soglasje za gradnjo vodovodnega priključka in dostopne poti po tem zemljišču ni potrebno.

Pritožbeni organ je pravico graditi na navedenem zemljišču še dodatno utemeljil s tem, ko je navedel, da je bila v času sklenitve sodne poravnave stanovanjska hiša, ki je predmet legalizacije, že zgrajena in v uporabi, torej vključno z vsemi komunalnimi napravami in priključki. Legalizacija, ki jo je tožnik dovolil v sodni poravnavi (pridobitev lokacijskih in gradbenih dovoljenj ter vseh drugih upravnih dovoljenj) torej vključuje tudi komunalne naprave oz. priključke, saj sicer legalizacija ne bi bila smiselna in bi bila ta določba poravnave brezpredmetna.

Tožnik v tožbi navedene razlage o obsegu sodne poravnave argumentirano ne izpodbija, ampak le pavšalno vztraja pri tem, da bi morala investitorja pridobiti soglasje za gradnjo na tem zemljišču oz. izkazati, da sta na njem pridobila služnost. Ker sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb, teh pa glede vsebine sodne poravnave in njenega pomena v tožbi ni, ni mogoč nadaljnji preizkus zatrjevane kršitve, in sicer da investitorja v obravnavanem primeru nista izkazala pravice graditi na parc. št. 12/3. Sodišče se zato v celoti strinja s stališči upravnih organov obeh stopenj, da sta prizadeti stranki s sklenjeno sodno poravnavo pridobili pravico do posegov v solastno zemljišče parc. št. 12/3 k.o. ... (56. člen ZGO-1) oz. da je tožnik s tem, ko je dovolil legalizacijo stanovanjske hiše na ..., pristal na posege, ki se nanašajo tudi na navedeno zemljišče v njegovi solastnini, kolikor gre za komunalne priključke, ki potekajo po njem. Ker je bila pravica graditi kot eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja (66. člen ZGO-1) izkazana s sodno poravnavo, investitorja nista bila dolžna dokazovati še obstoja služnosti za gradnjo.

Glede gradnje ponikovalnice sodišče ugotavlja, da je tožnik v svojem odgovoru z dne 30. 1. 2009 navajal, da v situaciji komunalnih vodov ni podatkov in dimenzij ter globine ponikovalnice, ki da jo je treba zgraditi tako, da se prebije plast ilovice, sicer bo voda tekla po zemljišču investitorjev, od tam pa – ker teren visi – na njegovo zemljišče. V zvezi s tem je upravni organ prve stopnje v obrazložitvi pojasnil, da je v dopolnjeni projektni dokumentaciji z dne 27. 11. 2008 razviden potek odvajanja meteornih vod preko peskolovov v ponikovalnico na parceli investitorja, v PGD je prikazana ponikovalnica, v dopolnitvi projektne dokumentacije z dne 19. 11. 2008 pa je vpet tudi detalj ponikovalnice iz betonskih cevi z navedbo dimenzije in globino ponikovalnice, slednje pa je bilo z njegovim dopisom z dne 5. 1. 2009 predloženo tudi stranki.

Iz navedenega je razvidno, da je bil tožnik seznanjen s konkretnimi okoliščinami odvodnjavanja meteornih vod in tehničnimi rešitvami, zato je imel že v postopku na prvi stopnji možnost navajati in konkretizirati, katera pravila stroke pri tem niso bila upoštevana, česar pa ni storil. Tega ni storil niti v pritožbi, zato se na to okoliščino – tudi sicer povsem pavšalno – ne more sklicevati šele v tožbi v upravnem sporu. V skladu z določbo 3. odstavka 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Sodišče ob tožnikovem opozarjanju, da se voda ob večjih nalivih preliva (v upravnem postopku je navajal, da se bo prelivala) na njegovo zemljišče, dodaja, da lahko zahteva varstvo svoje lastninske pravice v civilnem sodnem postopku. Lastniki nepremičnin morajo zaradi sosedstva ali medsebojne povezanosti nepremičnin svojo lastninsko pravico namreč izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode (1. odstavek 73. člena Stvarno pravnega zakonika; SPZ).

Neutemeljena je tudi trditev, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Po podatkih iz predloženih upravnih spisov, kot tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik sodeloval na ustni obravnavi 4. 6. 2008, na kateri je predložil tudi svoje pisne pripombe, da je bil z dopisom z dne 5. 1. 2009 obveščen o zaprosilu upravnega organa investitorjema za dodatna pojasnila in dopolnitev projektne dokumentacije, pri čemer je bil tožnik s tem dopisom obveščen tudi o prejemu dopolnjene projektne dokumentacije z dne 19. 11. 2008 in 27. 11. 2008. Kot ugotavlja sodišče, je iz navedenega dopisa še razvidno, da so mu bile poslane tudi tam naštete priloge – tekstualna obrazložitev dopolnitve z dne 19. 11. 2008, situacija komunalnih vodov – list 4B, skica lovilca olj, detajl ponikovalnice, skica greznice in geodetski načrt z vrisano parcelo 12/6 k.o. ..., pri čemer je bil še povabljen, da si dopolnjeno projektno dokumentacijo ogleda v času uradnih ur, a se na to ni odzval. Na vse navedeno je tožnik odgovoril 30. 1. 2009. Na podlagi naštetih okoliščin sodišče meni, da so neutemeljene tudi njegove trditve, da ga upravni organ ni seznanil z dopolnitvami vloge. S katero konkretno dopolnitvijo ni bil seznanjen, pa v tožbi tožnik ne navaja.

Iz obrazložitve na 5. in 6. strani izpodbijanega gradbenega dovoljenja je razvidno, da je organ preizkusil skladnost gradnje z določbami PUP (Uradni list SRS, št. 6/86 in naslednji ter Uradno glasilo Občine Velike Lašče, št. 2/05). Drugačna tožbena trditev je zato očitno neutemeljena.

V skladu z določbo 199. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) se ogled opravi zaradi ugotovitve kakega pravno pomembnega dejstva ali za razjasnitev bistvenih okoliščin. Prav tako kot upravni organ druge stopnje tudi sodišče meni, da v obravnavanem primeru izvedba ogleda kot enega od dokazov, na podlagi katerih se ugotovijo dejstva, ki so podlaga za izdajo odločbe (164. člen ZUP), ni bil potreben. V tožbi pa tožnik ne pojasni, katero za odločitev pomembno dejstvo naj bi upravni organ ugotovil na ogledu glede na to, da je eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja skladnost projekta z izvedbenim prostorskim aktom (1. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1), torej skladnost predložene listinske dokumentacije z materialnim predpisom. Sodišče se zato do tega ugovora ne more dodatno opredeliti in le pojasnjuje, da je okoliščina, če je objekt zgrajen drugače, kot je to določeno v izdanem gradbenem dovoljenju in v projektni dokumentaciji, ki je sestavni del njegovega izreka, predmet inšpekcijskega postopka zaradi neskladne gradnje (153. člen ZGO-1).

V zadevi niso podani niti ničnostni razlogi iz 279. člena ZUP, na katere se sklicuje tožnik, in sicer iz 2. točke 1. odstavka (odločba bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu), iz 3. točke (odločbe sploh ni mogoče izvršiti) in iz 6. točke (v odločbi je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost). Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da tudi v primeru, če v zadevi ne bi bili izkazani pogoji za legalizacijo - ki pa po predhodno navedenem so -, sam po sebi še ne bi bil podan noben izmed navedenih ničnostnih razlogov. Ne v upravnih spisih niti v sami tožbi pa ni podatkov o tem, kako naj bi izvršitev izpodbijanega gradbenega dovoljenja povzročila kaznivo dejanje (katero), zakaj naj gradbenega dovoljenja objektivno ne bi bilo mogoče izvršiti, niti katera nepravilnost v odločbi je po kakšni posebni zakonski določbi (torej po katerem od drugih zakonov) določena kot razlog za ničnost. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, saj razlaga upravnih organov o vsebini sodne poravnave z dne 24. 10. 2002, na kateri temelji sklep o izkazani pravici graditi na zemljišču parc. št. 12/3 k.o. ..., v tožbi ni izpodbijana (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na navedeno je sodišče zavrnilo stroškovni zahtevek prizadetih strank.