Jedro

Tožnik v tožbi priznava nepravočasno plačilo obveznosti operaterju, da je bil zaradi tega opominjan ter da je dolg poravnaval z delnimi plačili. Trdi pa, da bi zaradi neporavnanih obveznosti mogel biti s strani operaterja sankcioniran le z omejitvijo dostopa do interneta, saj tudi Splošni pogoji določajo kot sankcijo "omejitev uporabe storitev", kar pomeni, da bi mu operater mogel zgolj zmanjšati hitrost internetne povezave, ne pa odklopiti internetne povezave v celoti. Vendar se sodišče z njim ne strinja. Pritrjuje prepričljivi in logični razlagi A. v odgovoru na tožbo, da "omejitev uporabe storitev" pomeni (začasno) prenehanje zagotavljanja storitev, v konkretnem primeru (začasno) prenehanje zagotavljanje storitev interneta, kot posledico tožnikovega neizpolnjevanja pogodbene obveznosti. Pri tem je naročniško razmerje ostalo aktivno; odklop, kot ga očita tožnik, pa sledi odpovedi naročniškega razmerja

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka, tudi agencija) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnika, naj mu družba A. (v nadaljevanju tudi operater) na računu št. TS1-2-21031428789 z dne 3. 4. 2021 odpiše:

-sorazmerni del mesečne naročnine za čas, ko mu ni zagotavljala storitev, in

-postavko "Ponovni vklop po poplačilu - BB paket".

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da v zvezi z morebitnimi neplačili Splošni pogoji predvidevajo, da lahko operater naročniku (po tem, ko ga predhodno ustrezno opomni in pozove k plačilu) storitve omeji (točka 6.32 Splošnih pogojev). Toženka zato ni mogla slediti tožniku, da, ker mu A. v obdobju od 1. 3. 2021 do 9. 3. 2021 ni zagotavljal storitev, mu jih tudi ni upravičen zaračunati in je zato upravičen le do plačila sorazmernega dela mesečne naročnine. Skladno s točko 11.9 Splošnih pogojev je naročnik upravičen do zmanjšanja mesečne naročnine le v primeru nedelovanja ali slabšega delovanja storitev, ko iz razlogov na strani operaterja ni mogel uporabljati storitev oziroma ko je bila iz razlogov na strani operaterja dostopnost do storitev prekinjena ali zmanjšana, in ko je bilo to nedelovanje oziroma slabše delovanje storitev prijavljeno v skladu z določbami Splošnih pogojev ter evidentirano in potrjeno v sistemu spremljanja napak. Po mnenju toženke tovrstna ureditev predstavlja razumno zaščito operaterja pred neplačniki in kot taka ne nasprotuje temeljnim načelom pogodbenega prava. Pogoji za izvedbo omejitve storitev dne 28. 2. 2021 so bili izpolnjeni ter skladni z 8.3 točko Splošnih pogojev, zaračunana postavka pa je tudi navedena v veljavnem ceniku. Glede na navedeno je torej A. imel pravno podlago za zaračunavanje postavke "Ponovni vklop po poplačilu - BB paket" v višini 10,95 EUR z DDV na računu z dne 3. 8. 2019.

2.Tožnik v tožbi navaja, da je toženka odločila napačno, ker ni upoštevala vseh dokazov ter je tako nepopolno oziroma zmotno ugotovila dejansko stanje. Navaja, da nekatera dejstva niso sporna, npr. račun, opomin, plačila. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje pa se nanaša na ugotovitve toženke glede ... ravnanja, ko je ta tožniku z dne 28. 2. 2021 odklopil internetne storitve v celoti, tako da tožnik ni imel več kakršnekoli internetne povezave preko obstoječe programske in strojne opreme, ne pa omejil dostopa. Omejitev dostopa pomeni zgolj zmanjšanje hitrosti internetne povezave, vendar pa je kljub vsemu še mogoč dostop do internetnih vsebin. V konkretnem primeru bi A. omejil hitrosti prenosa podatkov iz pogodbenih 10/2 MBit/s na manjšo hitrost npr. 2/1 ali 1/0,5 MBit/s, nikakor pa ne popolnoma odklopil storitev, torej na hitrost 0/0 MBit/s. A. torej ni ravnal tako, kot ugotavlja toženka, torej v skladu s Splošnimi pogoji iz točke 6.32 in 8.3. Poleg tega pa je tožnik v postopku tudi zatrjeval, da je v konkretnem primeru dosegel ustni dogovor o obročnem odplačevanju terjatve. Zaradi narave ustnega telefonskega razgovora s A. tožnik ni mogle predložiti ali pisno dokazovati obstoja dogovora. Po drugi strani pa tožnikove navedbe potrjuje ravnanje A., ki tožniku takoj po izteku roka za plačilo ni omejil pogodbenih storitev v skladu s Splošnimi pogoji. Tožnik je zato ravnal v dobri veri v skladu z doseženim dogovorom o plačilu po obrokih. Tretji, zadnji obrok, naj bi tožnik poravnal do najkasneje 21. 3. 2021. Vendar mu je A. kljub temu 28. 2. 2021 izklopil storitev dostopa do interneta v celoti.

Tožnik poudarja, da toženka ne razlikuje med odklopom storitve in omejitvijo storitve v skladu s Splošnimi pogoji A., ter zahtevo za plačilo "Ponovnega vklopa" storitve. Tožnik meni, da je A. lahko upravičen do omejitev storitve na podlagi Splošnih pogojev, vendar slednje izključuje zahtevo plačila "Ponovnega vklopa", saj v tem primeru do izklopa ne pride. Po drugi strani pa je tožnik mnenja, da je v primeru izklopa storitev in posledično zahteve za plačilo ponovnega vklopa upravičen do sorazmernega znižanja plačila pogodbenih storitev v skladu z Obligacijskim zakonikom (v nadaljevanju OZ), saj ena od strank ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti in zato prihaja do nesorazmernosti med pogodbenimi obveznostmi. Kot kompenzacija za zamudo plačila so v skladu z OZ določene zamudne obresti, ki jih je tožnik tudi poravnal. Vsakršna drugačna oblika kompenzacije neplačila pa mora biti izrecno določena v pogodbi in sorazmerna. Glede na to so zaključki toženke, da je A. kljub izklopu storitve in nedelovanju interneta upravičen do polne naročnine, povsem protipravna. Točka 11.9 Splošnih pogojev daje naročniku upravičen razlog za zahtevo po zmanjšanju mesečne naročnine v primeru nedelovanja oziroma slabšega delovanja storitev, ko je iz razlogov na strani operaterja dostopnost do storitev prekinjena ali zmanjšana. To pa popoln izklop interneta kot storitve, ki ga enostransko izvede operater, tudi dejansko je.

Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu, oziroma podrejeno, naj v okviru svoje pristojnosti samo razsodi v predmetnem sporu.

3.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je A. tožniku 28. 2. 2021 omejil uporabo storitev na način, da ga je (začasno) odklopil iz omrežja. Razlog za to je bilo neplačilo računa z dne 3. 8. 2019 za mesec julij 2019 v višini 32,99 EUR z rokom plačila 20. 8. 2019. V opominu z dne 20. 1. 2021 je operater tožniku postavil dodatni rok za plačilo. Kljub temu tožnik računa ni poravnal v celoti, temveč le delno. Glede na to je A. tožniku 28. 2. 2021 začasno omejil dostop do storitev. To je bilo skoraj eno leto in pol po poteku prvotnega roka za plačilo računa. Storitve so bile ponovno omogočene 9. 3. 2021, ko je tožnik račun poravnal v celoti. A. je posledično na računu z dne 3. 4. 2021 za mesec marec 2021, ki je predmet tega spora, tožniku zaračunal celotno naročnino za mesec marec 2021 in strošek ponovnega vklopa. Kot je ugotovila toženka, je A. vseskozi postopal v skladu s Splošnimi pogoji. Toženka dodaja, da podatki spisa ne potrjujejo ustnega dogovora o obročnem odplačilu dolga. Da dogovora o obročnem plačevanju storitev ni bilo, kaže ravnanje A., ki je tožniku pisni opomin za plačilo celotnega dolgovanega zneska izstavil z dodatnim rokom do 4. 2. 2021, da mu je 28. 2. 2021 omejil storitve in da mu je 3. 3. 2021 zaradi še vedno ne v celoti plačanega računa poslal tudi opomin pred tožbo. V zvezi z navedbami tožnika, da v primeru omejitve storitev ne gre za izklop v celoti, temveč le za zmanjšanje hitrosti prenosa podatkov, toženka odgovarja, da je v Splošnih pogojih operaterja v točki 6.30 določeno, da lahko operater naročniku, če ta ne poravna zapadlih obveznosti po izteku dodatnega roka za izpolnitev, preneha zagotavljati storitve. V točki 6.32 pa je navedeno, da lahko operater začasno, do prejema plačila, omeji uporabo nekaterih ali vseh storitev, če naročnik ne izpolni ali zavrne zahtevo po plačilu. Navedeno pa ne pomeni, da se v tem primeru zgolj zmanjša hitrost, ki še vedno omogoča dostop do storitev, kot to napačno razlaga tožnik, temveč se storitve začasno, to je do poplačila, prenehajo zagotavljati. Toženka dodaja, da v primeru, da do omejitev storitev pride iz razlogov, ki so na strani uporabnika, znižanje naročnine v času omejitve storitev v Splošnih pogojih ni predvideno. V konkretnem primeru gre za tak primer, saj je operater tožniku storitve omejil zaradi kršitve pogodbene obveznosti s strani tožnika, to je zaradi neplačila računa. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na določila 11.9 točke Splošnih pogojev, saj na njihovi podlagi ni upravičen do zmanjšanja plačila naročnine. Iz njih namreč jasno izhaja, da to velja le za primere nedelovanja oziroma slabšega delovanja storitev, ko je iz razlogov na strani operaterja dostopnost do storitev prekinjena ali zmanjšana, kar pa ni konkretni primer. Tožnik se nerelevantno sklicuje tudi na zamudne obresti in na to, da morajo biti kompenzacije neplačila izrecno določene v medsebojni pogodbi. V konkretnem primeru operater tožniku ni zaračunal zamudnih penalov ali česarkoli, kar v naročniški pogodbi in Splošnih pogojih, ki so njen sestavni del, ne bi bilo določeno. Zaračunal je namreč mesečno naročnino in stroške ponovnega vklopa, do česar pa je tudi dejansko prišlo.

4.A. v odgovoru na tožbo prav tako prereka tožbene navedbe, navedeno argumentira ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Izpostavlja, da tožnik napačno navaja, da mu je A. 28. 2. 2021 odklopil internetne storitve v celoti. Tožniku je bil zgolj začasno omejen dostop do storitev, kar se imenuje tudi začasen izklop. Začasna omejitev dostopa do storitve pomeni, da se naročnik ne more povezati na internet, naročniško razmerje pa je še vedno aktivno. Torej začasna omejitev ne pomeni zgolj zmanjšanje hitrosti interneta, kot to navaja tožnik. V času začasne omejitve A. zaračuna polno mesečno naročnino, saj je naročniško razmerje sklenjeno in je aktivno. A. dalje navaja, da ne posluje na način, da bi se z naročniki ustno dogovarjal o obročnem odplačevanju dolga. V kolikor naročnik delno poravna obveznosti, se mu dolg s tem manjša, vendar ima A. pravico, da postopa v skladu s Splošnimi pogoj (opomini, delna omejitev, odklop). To, da A. ni takoj, ko se je iztekel rok za plačilo po opominu, začasno omejil delovanja storitev, še ne pomeni, da je pristal na dogovor o obročnem odplačevanju. A. še navaja, da je upravičen zaračunati ponovni vklop po začasni omejitvi storitve zaradi naročnikovega neplačevanja obveznosti. Podlaga je v ceniku - splošne storitve, ki je sestavni del naročniške pogodbe. Prav tako je upravičen zaračunati zamudne obresti. Tako je določeno v Splošnih pogojih, v točki 6.23.

Odločanje po sodnici posameznici

5.V zadevi je odločeno po sodnici posameznici na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranke sestavi sodišča niso nasprotovale.

Dokazni postopek

6.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v naslednje listine: izpodbijano odločbo (A1), cenik A. (C11), poziv k plačilu računa z dne 20. 1. 2021 (C12), račun A. z dne 20. 8. 2019 (C13), račun A. z dne 3. 4. 2021 (C14) in preostale listine upravnega spisa.

7.Tožba ni utemeljena.

8.Predmet sodne presoje je odločitev toženke, sprejeta v postopku reševanja spora končnega uporabnika po 218. člena ZEKom-1, s katero je ta zavrnila zahtevek tožnika, naj mu družba A. na računu št. TS1-2-21031428789 z dne 3. 4. 2021 odpiše: - sorazmerni del mesečne naročnine za čas, ko mu ni zagotavljala storitev, in - postavko "Ponovni vklop po poplačilu - BB paket".

9.V zadevi ni sporno, da tožnik ni pravočasno poravnal računa, ki mu ga je operater izstavil za julij 2019, da je bil zato opominjan in da je poplačeval nepravočasno poravnan račun z delnimi plačili. Sporno pa je, ali mu je operater zaradi neporavnane obveznosti mogel odklopiti internetne storitve v celoti, tako da tožnik ni imel več kakršnekoli internetne povezave preko obstoječe programske in strojne opreme, ali pa bi mu mogel zgolj omejiti dostop tako, da bi bila le zmanjšana hitrost internetne povezave. Nadalje je sporno, ali bi mu operater za čas, ko mu ni zagotavljal internetnih storitev, moral sorazmerno zmanjšati naročnino. Sporno pa je tudi, ali je operater tožniku po poplačilu neporavnanih storitev, ko mu je ponovno vzpostavil internetne storitve, mogel zaračunati ponovni vklop. Podrejeno tožnik ugovarja, da je z operaterjem dosegel ustni dogovor o obročnem odplačevanju terjatve.

10.Uvodoma sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene navedbe o tem, da je tožnik z operaterjem dosegel ustni dogovor o obročnem poravnavanju obveznosti (pri čemer gre implicitno za trditve, da naj bi odpadla podlaga za posledice, ki so doletele operaterja). Sodišče pritrjuje toženki, da tožnik v postopku ustnega dogovora o obročnem poravnavanju obveznosti ni dokazal, operater pa je v postopku obstoj dogovora tudi zanikal, v odgovoru na tožbo pa še navedel, da ne posluje na način, da bi se z naročniki ustno dogovarjal o obročnem odplačevanju dolga. Obročnega odplačevanja dolga pa tudi ne predvidevajo ... Splošni pogoji uporabe elektronskih komunikacijskih storitev družbe A., d.d., z veljavnostjo od 1. 7. 2017 (v tej sodbi navedeni tudi kot Splošni pogoji). Tudi zatrjevanje tožnika, da na dogovor o obročnem odplačevanju dolga kaže ravnanje operaterja, ki mu takoj po izteku roka za plačilo po opominu ni omejil delovanja storitev, v pravu nima podlage, pa tudi operater tako sklepanje zavrača kot brez osnove.

11.Sodišče tudi pritrjuje navedbam toženke in operaterja v odgovoru na tožbo, da je bilo v postopku pravilno presojeno, da je operater mogel zaradi neporavnanih zapadlih obveznosti tožniku začasno omejiti dostop do internetnih storitev. Splošni pogoji namreč v tč. 6.23 določajo, da je naročnik dolžan vse svoje obveznosti poravnati v roku, ki je naveden na računu. V tč. 6.30 določajo, da če naročnik svojih zapadlih obveznosti ne poravna po izteku dodatnega roka za izpolnitev, mu lahko A. preneha zagotavljati storitve, v tč. 6.32 pa, da A. lahko začasno, do prejema plačila, omeji uporabo nekaterih ali vseh storitev, če naročnik ne izpolni zahteve po plačilu. Po tč. 8.3 Splošnih pogojev pa A., po tem, ko naročnika najprej pisno ali na drug ustrezen način opozori, pa ta svojega ravnanja ne uskladi z zahtevami operaterja, lahko naročniku omeji uporabo storitev, dokler naročnik ne poravna vseh zapadlih obveznosti iz naročniškega razmerja. Tožnik pa v tožbi priznava nepravočasno plačilo obveznosti operaterju, da je bil zaradi tega opominjan ter da je dolg poravnaval z delnimi plačili. Trdi pa, da bi zaradi neporavnanih obveznosti mogel biti s strani operaterja sankcioniran le z omejitvijo dostopa do interneta, saj tudi Splošni pogoji določajo kot sankcijo "omejitev uporabe storitev", kar pomeni, da bi mu operater mogel zgolj zmanjšati hitrost internetne povezave, ne pa odklopiti internetne povezave v celoti. Vendar se sodišče z njim ne strinja. Pritrjuje prepričljivi in logični razlagi A. v odgovoru na tožbo, da "omejitev uporabe storitev" pomeni (začasno) prenehanje zagotavljanja storitev, v konkretnem primeru (začasno) prenehanje zagotavljanje storitev interneta, kot posledico tožnikovega neizpolnjevanja pogodbene obveznosti. Pri tem je naročniško razmerje ostalo aktivno; odklop, kot ga očita tožnik, pa sledi odpovedi naročniškega razmerja (za kar v obravnavanem primeru nesporno ne gre).

12.Tožnik po presoji sodišča neutemeljeno očita tudi, da toženka ne bi mogla zavrniti njegovega zahtevka za zmanjšanje mesečne naročnine za čas, ko mu operater ni zagotavljal internetnih storitev. Kot je razlogovala že toženka v izpodbijani odločbi, in je temu pritrdil tudi A. v odgovoru na tožbo, je po 11.14 tč. Splošnih pogojev naročnik upravičen do zmanjšanja naročnine le v primeru nedelovanja ali slabšega delovanja storitev, ko iz razlogov na strani operaterja ni mogel uporabljati storitev oziroma ko je bila iz razlogov na strani operaterja dostopnost do storitev prekinjena oziroma zmanjšana. V obravnavanem primeru pa so bile internetne storitve tožniku omejene iz razlogov na njegovi strani - zaradi neporavnanih obveznosti; neporavnanih obveznosti pa tožnik niti ne zanika (razen kolikor podrejeno uveljavlja, da je dosegel z operaterjem ustni dogovor o obročnem odplačevanju dolga, vendar je tak tožnikov ugovor sodišče že presodilo kot neutemeljen, tč. 10 obrazložitve).

13.Na drugačno presojo sodišča ne more vplivati tožnik niti z navedbami, da so v skladu z OZ kompenzacija za zamudo plačila (le) zamudne obresti. Tožnik je 25. 1. 2017 s A. sklenil Pogodbo o naročniškem razmerju za uporabo naročniških razmerij ..., katere sestavni del so Splošni pogoji. In Splošni pogoji, po že navedenem, določajo obveznost naročnika, da vse svoje obveznosti poravna v roku, ki je naveden na računu za opravljene storitve (tč. 6.23). Za dvostranske pogodbe pa po OZ velja, da ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni svoje obveznosti (prvi odstavek 101. člena - pravilo sočasne izpolnitve). Zato ni v nasprotju z OZ ureditev v Splošnih pogojih, ki operaterju dopušča, da lahko začasno, v primeru neporavnanih obveznosti, do prejema plačila omeji uporabo storitev. V primeru, kadar operater ne izpolni pogodbenih obveznosti iz razlogov na njegovi strani (nedelovanje ali slabše delovanje storitev), pa je naročnik upravičen do zmanjšanja naročnine (tč. 11.14 Splošnih pogojev). Poleg tega pa OZ določa še, in ne kot alternativno posledico, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena). Tožnik pa sicer tudi ni izpostavil kot kršene določno nobene kogentne določbe OZ.

14.Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor, da toženka ne bi mogla zavrniti tožnikovega zahtevka, da se mu odpiše zaračunano postavko ponovnega vklopa. Sodišče je že presodilo, da je A. tožniku mogel omejiti dostop do internetnih storitev na način z začasnim prenehanjem zagotavljanja storitev interneta (tč. 11. obrazložitve). Začasnemu prenehanju zagotavljanja storitev interneta je moral logično slediti "ponovni" vklop oziroma vzpostavitev delovanja storitve. Ponovni vklop pa A. po Ceniku zaračunava: postavka Ponovni vklop (Splošne storitve).

15.Zaključno sodišče zavrača tudi tožbene očitke, ki jih je podal tožnik na sami glavni obravnavi, namreč da toženka ne bi mogla odločati v predmetnem uporabniškem sporu, ker splošne pogoje operaterjev, ki so po njegovem mnenju vedno napisani v škodo končnega uporabnika, potrjuje, in da po novejši sodni praksi postopek po 218. členu ZEKom-1 ni obvezen. Očitke je kot neutemeljene obrazloženo zavrnil na glavni obravnavi že pooblaščenec toženke. Sodišče še dodaja, da je glede na spisno dokumentacijo uporabniški spor po 218. členu ZEKom-1 sprožil s svojo vlogo z dne 31. 5. 2021 tožnik sam. Po 217. členu ZEKom-1 pa je za reševanje sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, med drugim sporov končnih uporabnikov, pristojna toženka, to je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije. Povsem brez podlage pa so tudi na splošni ravni podane trditve tožnika, da toženka potrjuje splošne pogoje, to je pogodbene pogoje, operaterjev.

16.Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o elektronskih komunikacijah (2012) - ZEKom-1 - člen 218

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.