Jedro

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Tožnik se je na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku in s tem v zvezi v zahtevku ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov. Tožnik ne ugovarja niti ne navaja, da bi bila ta presoja toženke nepravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal na zapisnik dne 19. 9. 2022 (v nadaljevanju zahtevek).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prošnjo utemeljeval s slabo ekonomsko situacijo, ki naj bi bila posledica ločitve staršev, pri katerih ne sme živeti zaradi nestrinjanja očima oz. mačehe ter da je bil zaslužek, ki ga je prejemal pri občasnih delih premajhen, zato se je odločil, da odide iz izvorne države. Toženka je povzela tožnikove navedbe v zahtevku, da bi rad živel, delal in se preživljal ter izrecno izjavo, da nima nobenega novega dejstva, saj vse kar je imel, je že dal v postopku. Na podlagi preučenih izjav je toženka zaključila, da tožnik zahtevek v celoti utemeljuje z istimi razlogi, s katerimi je utemeljeval že svojo predhodno prošnjo za mednarodno zaščito, kakor tudi, da je o omenjenih razlogih že bilo pravnomočno odločeno v odločbi št. 2142-3113/2022/4 (1222-08) s 4. 8. 2022. Toženka je po ugotovitvi, da tožnik v zahtevku ni predložil novih dokazov ali navedel novih dejstev, s katerim bi izkazal, da izpolnjuje pogoje za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, tožnikov zahtevek upoštevajoč prvi odstavek 65. člena ZMZ-1 na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 zavrgla.

_Povzetek tožnikovih navedb_

3. Tožnik izpodbija sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

4. Tožnik pojasnjuje, da se zoper odločbo o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščite z dne 4. 8. 2022 ni pritožil, zato je postala pravnomočna in izvršljiva 26. 8. 2022. Navaja, da se je znašel v težki življenjski situaciji, da v matični državi dolgoročno ne more preživeti, ker je v pogojih izjemne revščine, ki obstaja v Alžiriji, za preživetje izjemnega pomena enotnost in pomoč družine, ki je z razvezo matere in očeta in s tem povezanimi spori, dokončno razpadla. Tožnik še poudarja, da se je poskušal postaviti v Alžiriji na lastne noge, da pa so zaradi velike revščine in brezposelnosti prosta delovna mesta redka in konkurenca velika. Navaja tudi, da si je življenje poskušal urediti dolgo časa, da je do odhoda iz države delal veliko različnih del, na koncu pa ostal brez službe in sredstev. Kljub vsem naporom, dolgoročnejše preživetje v Alžiriji ni bilo mogoče, zato druge možnosti, kot odhod iz države, ni imel. Iz tega razloga tožnik prosi, da se mu ponovno omogoči, da zaprosi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in se mu pomaga, da si lahko uredi življenje in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter toženki vrne v ponovno odločanje.

_Povzetek navedb toženke_

5. Toženka sklicujoča na izpodbijani sklep poudarja, da je presojala le to, ali je tožnik upravičen do uvedbe ponovnega postopka in ker ni predložil nobenih novih dejstev ali dokazov, je tožnikov zahtevek zavrgla, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

_O sodni presoji_ Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane listine upravnega spisa toženke št. 2142-3113/2022/11 in tožnika zaslišalo.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na njene razloge.

8. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

9. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.2 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.3 Sodišče še izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo tudi stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev4. 10. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da se je tožnik na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi v zahtevku ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov. Tožnik ne ugovarja niti ne navaja, da bi bila ta presoja toženke nepravilna. Tožnik zgolj pavšalno našteje vse tožbene razloge iz 27. člena ZUS-1, ki pa jih ne konkretizira, zato njihova presoja niti ni mogoča. Tožnik ne navaja niti izpove, da bi imel kakršnakoli nova dejstva ali dokaze oz. razloge za vložitev prošnje, ki jih zahteva 64. člen ZMZ-1. Toženka je zato po presoji sodišča po ugotovitvi, da se je tožnik na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka skliceval že v predhodnem postopku in da s tem v zvezi ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, pravilno presodila, da tožnik v postopku pri ponovni prošnji ni uveljavljal novih dejstev in dokazov v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Tožnik tudi v tožbi v bistvenem ponavlja razloge iz prošnje in zahtevka in ne navaja novih dejstev niti dejstev, ki bi pomembno povečale verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, na kar je sodišče na podlagi prvega odstavka 20. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče razišče oz. preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb, vezano. Sodišče še dodaja, da upoštevaje, da tožnik ni navajal novih pravno pomembnih dejstev in dokazov, ki bi opravičevali nov postopek, toženka ni bila dolžna tožnika pozivati na dopolnitev zahtevka v smislu 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)5. Ker tožnik ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, toženki ni bilo treba po uradni dolžnosti pridobiti niti informacij o izvorni državi6. 11. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

1 Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 2 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 3 Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka. 4 Glej Vrhovno sodišče RS v I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 9. točka obrazložitve. 5 Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 presodilo, da je vloga nepopolna v primeru, ko stranka navaja nova dejstva, ki sama zase ali skupaj z drugimi že ugotovljenimi dejstvi bistveno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ne predloži pa dokazov zanje oz. ne zatrjuje, da jih ne more predložiti, zato pride v poštev tudi poziv na dopolnitev v smislu 67. člena ZUP 6 Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, že sprejela stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki upravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve).