Jedro

Porokova obveznost do upnika se določi s poroštveno pogodbo.

Obveznost subsidiarnega poroka izpolniti tuj dolg je celo nekoliko blažja kot obveznost solidarnega poroka. Ker lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti naravnost od subsidiarnega poroka, če zaide glavni dolžnik v stečaj, mora to še toliko bolj veljati za solidarnega poroka. Tožeči stranki torej ni bilo treba čakati na zaključek stečajnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Drugi toženec sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je 1. in 2. tožencu naložilo solidarno plačilo glavnice v znesku 83.500,79 EUR in zakonskih zamudnih obresti. Zahtevku za plačilo zamudnih obresti je delno ugodilo, delno pa ga je zavrnilo. Postopek, ki se je nanašal na plačilo 21.325.40 EUR, je ustavilo. Plačilo stroškov postopka je solidarno naložilo obema tožencema.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo 2. toženec. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da jo vlaga zoper I. in IV. točko prvostopenjske odločbe. V pritožbi navaja, da stečajni postopek do dneva vložitve pritožbe še ni bil zaključen. Tožba tožeče stranke naj bi bila preuranjena. Tožeča stranka bi lahko po mnenju 2. toženca šele po zaključku stečajnega postopka zahtevala plačilo terjatve od obeh tožencev kot porokov. Neutemeljeno naj bi bili prisojeni tudi stroški za opomin v višini 2.000,00 SIT in zamudne obresti od tega zneska. Posledično naj bi bil napačen tudi celoten izračun zneskov, ki naj bi jih bil 2. toženec dolžan plačati tožeči stranki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Toženca sta 30. 3. 2006 sklenila vsak svojo poroštveno pogodbo s tožečo stranko. Poroštveni pogodbi sta sklenila tako, da sta se tožeči stranki zavezala kot poroka in plačnika, in da bosta na prvi poziv tožeče stranke plačala vsak znesek, ki bi ga dolgoval glavni dolžnik (rš. 7 prvostopenjske odločbe). Glavni dolžnik (ki ni bil stranka tega postopka) je potem zašel v stečaj. Tožeča stranka je zahtevala izpolnitev obveznosti od 2. toženca. To so za odločitev o tej pritožbi odločilna dejstva, ki jih pritožba ne izpodbija.

5. Porokova obveznost do upnika se določi s poroštveno pogodbo. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004 in 40/2007; v nadaljevanju: OZ) pozna dve temeljni vrsti poroštva: subsidiarno in solidarno (1. in 3. odstavek 1019. člena OZ). Pri subsidiarnem poroštvu sme upnik zahtevati izpolnitev obveznosti šele potem, ko je brez uspeha pisno zahteval izpolnitev od glavnega dolžnika. Pri solidarnem poroštvu pa lahko zahteva izpolnitev takoj od poroka, tudi če je ni prej zahteval od glavnega dolžnika. Če se porok zaveže kot porok in plačnik, se zaveže kot solidarni porok. To je razvidno iz zakonske formulacije 3. odstavka 1019. člena OZ.

6. Toženca sta sklenila torej takšno poroštveno pogodbo (1012. člen OZ), pri kateri je bil 2. toženec solidarni porok. (3. odstavek 1019. člena OZ). Ne le, da sta se zavezala kot solidarna poroka, temveč je besedilo poroštvene pogodbe celo jasno opredelilo, da morata plačati na prvi poziv. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je bil že zato utemeljen.

7. To pa ni edini razlog, zaradi katerega pritožbeni očitek, da je bil zahtevek preuranjen, ne prepriča. Obveznost subsidiarnega poroka izpolniti tuj dolg je celo nekoliko blažja kot obveznost solidarnega poroka. Subsidiarni porok lahko namreč ugovarja, da upnik še ni pisno zahteval izpolnitve obveznosti od glavnega dolžnika. To je ugovor po 1. odstavku 1019. člena OZ. Solidarni porok takšnega ugovora nima. Ker lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti naravnost od subsidiarnega poroka (2. odstavek 1019. člena OZ), če zaide glavni dolžnik v stečaj, mora to še toliko bolj veljati za solidarnega poroka. Tožeči stranki torej ni bilo treba čakati na zaključek stečajnega postopka.

8. Tožeča stranka lahko poleg glavnice in obresti zahteva še povrnitev stroškov zunajsodnega opomina. To je škoda, ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbe (2. odstavek 239. člena OZ) in jo lahko sodišče oceni na temelju 1. odstavka 216. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP). Znesek v višini 2.000,00 SIT (sedaj pribl. 834 EUR) je bil primeren tudi po presoji pritožbenega sodišča. Tožeča stranka je torej pravilno zahtevala tudi povrnitev stroškov opomina in zamudnih obresti od tega zneska. Ali so bili zahtevani zneski dosojeni pravilno, je pritožbeno sodišče preizkusilo še po uradni dolžnosti. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča ni imelo nikakršnih pomislekov.

9. Očitane kršitve niso bile storjene. Pritožba je torej neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na temelju 1. odstavka 351. in na temelju 353. člena ZPP.

10. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.