Jedro

Vsebina pogodbe o preužitku kaže na njeno odplačno naravo, sama pogodba pa je bila tudi že izvedena v zemljiški knjigi. Tudi okoliščina, da pogodba vsebuje elemente tveganega pravnega posla, izkazuje, da ne gre za darilo. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je manj verjetna pravica tistega, ki trdi nasprotno, torej da pogodba o preužitku ni odplačna in gre v resnici za darilo.

Nepremičnine se v zemljiško knjigo vpisujejo s parcelno številko, v zemljiški kataster pa z identifikacijsko oznako.

Domneva se, da denarna sredstva pripadajo imetniku osebnega računa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki III. izreka razveljavi v odločitvi o napotitvi na pravdo dedinje Z. B., da sodi v zapuščino po zapustniku ½ denarnih sredstev v približni višini 15.000,00 EUR, ki jih je od zapustnika dobila dedinja T. V., glede vrnitve teh sredstev v zapuščino ter, da v zapuščino ne sodi druga polovica sredstev v približni višini 15.000,00 EUR, ki jih je od zapustnika dobila T. V., ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zapuščinski postopek prekine. Pod točko II. izreka je napotilo dedinjo Z. B. na pravdo, da zoper T. V. vloži tožbo (a) na ugotovitev neodplačnosti pogodbe o preužitku, sklenjeno med zapustnikom kot preužitkarjem ter T. V. kot prevzemnico, ter (b) na vrnitev darila (½ nepremičnine) v zapuščino. Pod točko III. izreka pa je sodišče dedinjo Z. B. napotilo na pravdo, da zoper T. V. vloži tožbo (a) na ugotovitev, da sodi v zapuščino po zapustniku ½ denarnih sredstev v približni višini 15.000,00 EUR, ki jih je le-ta dobila od zapustnika, (b) na vrnitev teh sredstev v zapuščino, ter (c) na ugotovitev, da v zapuščino ne sodi druga polovica sredstev v približni višini 15.000,00 EUR, ki jih je od zapustnika dobila T. V. ter ½ sredstev na računih odprtih pri NLB, d.d., saj ta sredstva predstavljajo premoženje zap. vdove V. B. iz naslova skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze med njo in zapustnikom. Sodišče je še določilo tridesetdnevni rok za vložitev tožbe.

2. Zoper odločitev v II. in III. točki izreka sklepa se pritožuje dedinja Z. B. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da na pravdo kot tožečo stranko napoti T. V., podrejeno pa, da ga razveljavi ter zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje. Napačna je odločitev sodišča, da na pravdo napoti Z. B. in ne T. V.. Dedinja T. V. je izločitveni zahtevek na denarno premoženje zapustnikove vdove priznala. Glede na pripoznavo zahtevka in dejstvo, da je zapustnikovi vdovi iz tega naslova nakazala denarni znesek v višini 11.881,48 EUR, ni mogoče trditi, da je v zvezi s tem pravica dedinje Z.B. manj verjetna. Po ustaljeni sodni praksi se za verjetnejšo šteje pravica tistega, ki se opira na zakonsko domnevo. Zapustnik in njegova vdova sta bila zakonca skoraj 55 let, zato so njuni prihranki nedvomno skupno premoženje. Dedinja T. V. ni podala trditev, da zapustnik ta denarna sredstva ni pridobil z delom, torej da gre za njegovo posebno premoženje, temveč je navedla, da ne ve, kako jih je pridobil. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je dedinja T. V. priznala, da sredstva na varčevalni knjižici sodijo v zapuščino in je del tega zneska pritožnici tudi nakazala. Izpodbijani sklep v tej točki tudi ni pisan določno ali vsaj določljivo, saj govori o denarnih sredstvih le v približni višini. Dejanska višina sredstev, ki je med dedinjama sporna tako ni znana. Izpodbijani sklep nepremičnin, ki naj bi predstavljale darilo T. V., ne označuje z novimi označbami (ID znaki). Ne drži, da pritožnica ni predložila nobenega dokaza o tem, da T. V. svojih obveznosti po pogodbi o preužitku ni izpolnjevala. Pritožnica je predložila več dokazil, ki jih je sodišče spregledalo.

3. Dedinja T. V. je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje, da napoti na pravdo dedinjo Z. B. v zvezi z ugotovitvijo, da pogodba o preužitku, ki sta jo sklenila zapustnik in dedinja T. V., dejansko predstavlja darilo, je pravilna. Vsebina pogodbe o preužitku kaže na njeno odplačno naravo, sama pogodba pa je bila tudi že izvedena v zemljiški knjigi. Tudi okoliščina, da pogodba vsebuje elemente tveganega pravnega posla, izkazuje, da ne gre za darilo. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je manj verjetna pravica tistega, ki trdi nasprotno (prvi odstavek 213. člena Zakona o dedovanju, ZD), torej da pogodba o preužitku ni odplačna in gre v resnici za darilo.

6. Nepremičnine se v zemljiško knjigo vpisujejo s parcelno številko, v zemljiški kataster pa z identifikacijsko oznako (4. točka prvega odstavka 3. člena in 1. točka drugega odstavka 11. člena Zakon o zemljiški knjigi, ZZK). Napačen je zato pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče nepremičnino označiti z identifikacijsko oznako. Sicer pa med strankama ni spora, katera nepremičnina oziroma njeni idealni del je bila predmet omenjene preužitkarske pogodbe.

7. Pritrditi je treba pritožbenemu očitku, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo spornost dejstev glede denarnih sredstev zapuščine oziroma ali sodijo denarna sredstva, ki jih je imel zapustnik na hranilni knjižici, v zapuščino ter glede izločitvenega zahtevka polovice teh sredstev. Iz izpiska zapustnikovega varčevalnega računa izhaja dvig denarnih sredstev pred zapustnikovo smrtjo v višini 24.931,00 EUR in 2.554,00 CHF. Po trditvah dedinje Z. B. je dedinja T. V. od navedenega zneska odbila pogrebne stroške in stroške nagrobnega spomenika, preostala denarna sredstva pa razdelila tako, da je sama obdržala četrtino, drugo četrtino je nakazala njej (nakazilo v višini 5.940,74 EUR je razvidno iz bančnega izpiska dedinje Z. B.), polovico preostalih denarnih sredstev (11.881,48 EUR), pa je nakazala na račun zapustnikove vdove V. B.. To je dedinja T. V. potrdila v svojih navedbah pripravljalne vloge z dne 18.7.2011, iz katerih je mogoče tudi sklepati, da se zapustnikovi vdovi nakazani znesek nanaša na njen izločitveni zahtevek. Če je tako, dedinja T. V. priznava, da v zapuščino sodijo tudi denarna sredstva, kot tudi izločitveni zahtevek zapustnikove vdove na teh sredstvih iz naslova skupnega premoženja. Pritrditi je zato treba pritožbi, da glede glavnine denarnih sredstev med dedinjama ni spora in da je zato v tem delu prekinitev postopka in napotitev dedinje Z. B. na pravdo zmotna in nepotrebna. V tem obsegu je utemeljen pritožbeni očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Pravilna pa je napotitev na pravdo glede izločitvenega zahtevka na ½ sredstev na računih št. 02045-1053827397, 02045-1057687706 in 02045-1058010037, vsi odprti pri NLB, d.d., saj je dedinja T. V. temu zahtevku oporekala, pravica pritožnice pa je glede na domnevo, da denarna sredstva pripadajo imetniku osebnega računa, to pa je zapustnik, manj verjetna.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v obsegu razvidnem iz izreka te odločbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. in 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 163. členom ZD).