Jedro

Če sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ker takšnega dokaza ne šteje za relevantnega v okviru ustavno izoblikovanih kriterijev, s tem ne krši določb kazenskega postopka in ravno tako ne pravice obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 200 EUR.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Kopru je bil obsojeni D. R. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojena K. T. in M. K. pa kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v sostorilstvu po prvem odstavku 122. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Obsojenima D. R. in M. K. je sodišče na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v okviru katerih je D. R. na podlagi prvega odstavka 135. člena KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora in M. K. na podlagi prvega odstavka 122. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 kazen štiri mesece zapora, tako določeni kazni pa ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Obsojenemu K. T. je bila na podlagi prvega odstavka 122. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 izrečena kazen štiri mesece zapora. Na podlagi tretjega odstavka 93. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo, da so obsojenci dolžni nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom, in vsak sodno takso po odmeri sodišča. Pod točko VI. izreka je sodišče obdolženega D. R. oprostilo obtožbe, da naj bi storil dve kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka, kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov, bremenijo proračun. Zoper obsodilni del sodbe sta se pritožila obsojeni K. T. in zagovornik obsojene M. K. Višje sodišče v Kopru je njuni pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencema naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega dela kazenskega postopka.

2. Zoper omenjeno pravnomočno sodbo je obsojeni K. T. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri, kot navaja uvodoma, uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo razveljavi in v delu, ki se nanaša na obsojena K. T. in M. K., vrne zadevo v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ugotavlja, da je na vse očitke, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, argumentirano, sprejemljivo in prepričljivo odgovorilo že pritožbeno sodišče. Pri očitku zavrnitve dokaznih predlogov pa vložnik po njenem mnenju uveljavlja nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil. B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti dobesedno in v celoti ponavlja navedbe, ki jih je uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ugotovilo, da v pritožbi uveljavljane kršitve niso podane in k temu navedlo prepričljive razloge, s katerimi Vrhovno sodišče v celoti soglaša in k njim še dodatno navaja naslednje:

6. V zvezi z očitkom, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge, ki jih je podala obramba, s čimer je podana groba kršitev po 1. točki osmega odstavka 371. člena ZKP kakor tudi kršitev načela enakopravnosti strank v postopku, po vsebini zahteve pa je očitno, da z navedenim očitkom vložnik uveljavlja kršitev pravice obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist oziroma kršitev pravic obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP), je potrebno vložniku pojasniti, da glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, pač pa je dolžno izvesti zgolj dokaze, na podlagi katerih se ugotavljajo za konkreten primer pravno relevantna dejstva. Pri tem mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Če torej sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ker takšnega dokaza ne šteje za relevantnega v okviru ustavno izoblikovanih kriterijev (Ustavno sodišče je merila za presojo kršitve pravic do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist podrobno opredelilo v odločbi Up-34/93 z dne 8. 6. 1995), s tem ne krši določb kazenskega postopka in ravno tako ne pravice obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Če obdolženec meni, da so mu bila z zavrnitvijo dokaznega predloga kršena procesna jamstva v kazenskem postopku, mora v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper takšno odločitev, konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o vloženem pravnem sredstvu odločala. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik tega ni storil niti v pritožbi niti v zahtevi za varstvo zakonitosti. Vložnik v zahtevi zgolj na splošno navaja, da je obramba predlagala številne dokaze, kot npr. zdravniško potrdilo za obsojenca, uradni zaznamek CSD Koper in zaslišanje prič, pri tem pa ne pojasni, katera dejstva je želel s predlaganimi dokazi dokazati in ali so ta dejstva pomembna za odločitev. Tega tudi ni moč ugotoviti iz podatkov kazenskega spisa, saj ni jasno, kateri uradni zaznamek CSD Koper ima vložnik v mislih, vložnik pa tudi ne konkretizira, zaslišanje katerih prič je sodišče zavrnilo. Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča se v spisu nahaja samo zapisnik CSD Koper z dne 17. 8. 2009 o izjavi, ki jo je pri CSD podal oškodovanec D. R. (list. št. 23-24). Ta zapisnik je bil priložen h kazenski ovadbi in ne drži, da bi ga sodišče izločilo iz spisa, kot to navaja vložnik. Glede zdravniških potrdil za obsojenca, s katerimi je vložnik dokazoval poškodbo desnega ramena, zaradi česar po njegovih trditvah sploh ni bil fizično sposoben oškodovancu zadati takšnega udarca, da bi zaradi njega padel na tla, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izvedenec ob ustnem izvajanju imel na vpogled določeno medicinsko dokumentacijo obsojenca, je pa podal mnenje, ki sta mu sodišči prve in druge stopnje sledili, da udarci, ki jih je utrpel oškodovanec, ne izključujejo uporabe leve ali desne roke napadalca (str. 12 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Na podlagi ugotovitve, da obsojenčeva poškodba desne rame ne izključuje očitka, da je obsojenec udaril oškodovanca s pestjo v obraz tako, da je ta padel po tleh, je sodišče kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog obsojenca, da se na podlagi predložene medicinske dokumentacije izvedensko mnenje dopolni glede vprašanja, ali je bil obsojenec zaradi poškodbe desnega ramena sploh sposoben oškodovancu zadati takšne poškodbe, kot jih navaja oškodovanec. Očitek, da je sodišče z zavrnitvijo zdravniškega potrdila kršilo določbe kazenskega postopka in načelo enakopravnosti strank v postopku, zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen. V očitani zavrnitvi dokaznih predlogov s strani sodeče sodnice vložnik vidi tudi razlog za izločitev sodnice, saj to kaže na njeno pristranskost, in zato v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno predlaga njeno izločitev. Kot je vložniku pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, s tem predlogom ne more uspeti, saj ga je podal po zaključku glavne obravnave, torej prepozno (drugi odstavek 41. člena ZKP).

7. V preostalem delu zahteve pa vložnik izraža svoje nestrinjanje z zaključki sodišča prve in druge stopnje v pravnomočni sodbi, da je storil očitano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Pravi, da je sodišče verjelo oškodovancu D. R. in njegovi partnerici, čeprav njuni izjavi temeljita na lažeh, zavajanju in sta v nasprotju sami s seboj ter z ugotovitvami policistov, ki so postopek vodili. Ker so v izreku sodbe navedena nasprotna in zavajajoča dejstva samih prič, je potrditvah vložnika podana kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP. V nadaljevanju vložnik zatrjevanih nasprotji v izreku z ničemer ne konkretizira, zato Vrhovno sodišče očitane kršitve ni moglo preizkusiti. Vložnik v zahtevi nadalje pojasnjuje, da je bil v resnici oškodovanec D. R. tisti, ki je začel z nasiljem, sam pa je želel samo preprečiti to nasilje. Ker je šlo v danem primeru za obrambo pred oškodovančevim nasiljem, so po mnenju vložnika podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost po 2. točki 372. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča vložnik s temi in podobnimi navedbami po vsebini ne utemeljuje zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, temveč uveljavlja drugačno dokazno presojo, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje, in s tem izraža svoje nestrinjanje s pravnomočno ugotovljenimi dejstvi. To pa predstavlja izpodbijanje pravnomočne sodbe iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zato zahteva za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ne more biti uspešna. Iz istega razloga ne more biti uspešen vložnikov predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja glede določenih vprašanj, kot npr. ali je možno, da je prišlo do udarca v takšnem položaju, kot ga je opisal oškodovanec. V zahtevi predlagana dopolnitev izvedenskega mnenja namreč sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, ugotavljanje dejanskega stanja pa ne more biti predmet presoje v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Poleg tega Vrhovno sodišče ugotavlja, da je po vsebini identičen predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja obsojenec podal že pred sodiščem prve stopnje (glej list. št. 155) in ga je sodišče kot nepotrebnega zavrnilo, vložnik v zahtevi pa niti ne trdi, da je bilo takšno razlogovanje sodišča napačno.

C.

8. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Glede na pravnomočno izrečeno kazensko sankcijo in ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, je sodišče odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 200 EUR (tarifna številka 7111 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife, ki je priloga Zakona o sodnih taksah).