Jedro

Tožeča stranka je bila v trenutku podpisa asignacije, na podlagi katere je toženi stranki nakazala 3.000,00 EUR, seznanjena z davčno izvršbo nad terjatvami podjetja M., s katerim je sklenila asignacijsko pogodbo, vendar je kljub temu privolila v podpis, v katerega sicer ni bila prisiljena. Ker je vedela oz. bi morala vedeti, da ni dolžna izvesti plačila, izpolnitve v skladu s 191. členom OZ ne more zahtevati nazaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71392/2009 z dne 10 6. 2009, po katerem je dolžnik, sedaj tožena stranka, dolžna plačati upniku, sedaj tožeči stranki, znesek 3.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2007 dalje do plačila in na 100,00 EUR odmerjene izvršilne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od devetega oziroma četrtega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožeči stranki, da je dolžna povrniti toženi stranki 383,40 EUR pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev stroškov postopka, ki začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev in tečejo vse do plačila, pod izvršbo.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb procesnega postopka, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in da toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka oziroma podredno, da tožbo razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Sodišče druge stopnje je navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, povzelo in presodilo v nadaljevanju te obrazložitve.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru poudarja, da je tožeča stranka toženi stranki plačala vtoževani znesek, čeprav je vedela, da ga ni dolžna plačati, zato ga nima pravice zahtevati nazaj. Seznanjena je bila namreč z davčnim postopkom in izrecno opozorjena, da je družbi M. d.o.o. prepovedano razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožeči stranki pa naloženo, da namesto družbi M. d.o.o. plača znesek na račun Davčnega urada. Tožeča stranka je bila seznanjena s potekom davčnega postopka, zaradi česar ni mogla biti v zmoti. Prav tako so napačni tudi pritožbeni očitki glede neobstoja trditvene podlage, saj je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi izrecno zapisala, da sta se tožeča stranka in O. A. dogovorila glede načina plačila, in sicer kot asignacijsko plačilo v dveh obrokih.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožena stranka sama zatrjevala, da s tožečo stranko ni sklenila nobenega dogovora ter da ni pooblastila O. A. za sklenitev domnevne asignacije, a je sodišče kljub temu oprlo sodbo na domnevno asignacijsko pogodbo, čeprav ni bila nikoli zatrjevana, saj je med strankama nesporno, da med njima ni bil sklenjen noben pravni posel. Stranki tudi nikoli nista zatrjevali, da bi naj bila asignacijska pogodba sklenjeno ustno, kot to zmotno zaključuje sodišče, ki je v tem delu odločalo izven postavljenih trditev in zahtevkov. Ker je sodišče oprlo sodbo na določila o asignacijski pogodbi, ki ni bila zatrjevana, je po mnenju tožeče stranke storilo absolutno bistveno kršitev določb procesnega postopka (protispisnost tožbe po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Gornji očitek neobstoja trditvene podlage ni utemeljen. Tožeča stranka je, kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo na ... strani obrazložitve izpodbijane sodbe, v prvi pripravljalni vlogi zatrjevala, da sta se tožeča stranka in M. d.o.o. dogovorili, da tožeča stranka nakaže znesek 6.000,00 EUR v dveh obrokih po 3.000,00 EUR kot asignacijsko plačilo na poslovni račun R. A. s.p. Te trditve so bile zadosti substancirane, zanje pa so bili predlagani tudi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo in dokazno ocenilo, zato ne drži očitek, da je sodišče oprlo sodbo na določila o asignacijski pogodbi, ki ni bila zatrjevana. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila sklenjena asignacijska pogodba na podlagi zapisa dogovora o načinu izplačila zneska 6.000,00 EUR v Zapisniku o primopredaji del z dne 9. 10. 2007, zato ne drži očitek, da listinski dokazi izkazujejo nasprotno in da je sodišče v nasprotju s temi dokazi štelo, da bi naj bila asignacija dogovorjena. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da zakon ne predvideva pisne oblike asignacijske pogodbe, in pravilno zaključilo, da zato izostanek podpisa tožene stranke na asignaciji z dne 9. 10. 2007 ne pomeni, da je asignacija neveljavna. Bistveno je, da je bilo nakazilo tožeče stranke kot asignanta realizirano. Ker torej sodišče ni odločalo izven postavljenih trditev in je sodbo oprlo na zatrjevana določila o asignacijski pogodbi, ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (kršitev 7. člena in zgoraj navedene 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker pa je tožeča stranka sama podala trditve o asignacijski pogodbi, nima interesa za očitek, da se stranke o teh trditvah niso mogle izreči, saj mora sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 5. člena ZPP dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, in je zato neutemeljen tudi očitek, da je sodišče kršilo tudi določbo 5. člena ZPP .

Navedba v pritožbi, da je bila tožeča stranka s strani O. A. zavedena, da bo le ta sam ustavil izvršilni postopek DURS zoper tožečo stranko in je zato v dobri veri plačala toženi stranki sporni znesek, misleč, da izpolnjuje dogovorjeno in dovoljeno zavezo, je nedopustna, ker tožeča stranka zavedenost zatrjuje prvič šele v pritožbi in ker ni izkazala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Tožeča stranka sodišču nadalje neutemeljeno očita, da ni obrazložilo, zakaj ne verjame tožeči stranki, da je izvedla plačilo v zmoti oziroma na podlagi obljub O. A., kot je bilo zatrjevano, saj tožeča stranka dejstva, da je plačilo izvedla v zmoti oziroma na podlagi obljub O. A., ni zatrjevala. Na naroku 24. 5. 2010 je v zvezi s tem navedla le, da je z sicer že zarubljeno terjatvijo razpolagala v dobri veri in v prepričanju, da bo davčni organ ugovoru ugodil. Izpovedbe pravdnih strank in prič pa ne nadomestijo zahtevane trditvene podlage, zato se ni moč strinjati s pritožbo, da če bi sodišče le-te ocenilo, bi ugotovilo, da je tožeča stranka izvršila plačilo toženi stranki v dobri veri, da izpolnjuje svoj zapadli dolg ter da ne obstojijo več nobene zaveze do DURS iz naslova prerekane izvršbe. Očitek, da ima zato sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti, je tako neutemeljen.

Pritožbeni očitek, da listinski dokazi izkazujejo, da asignacijska pogodba ni bila nikoli sklenjena, je nekonkretiziran, saj tožeča stranka ne pove, kateri listinski dokazi to izkazujejo, zato pritožbeno sodišče ne more presoditi navedbe, da je prvostopenjsko sodišče v nasprotju s temi dokazi štelo, da bi naj bila asignacija dogovorjena. Prav tako ni tega štelo v nasprotju z v pritožbi zatrjevano izjavo R. A., ker v spisu ni takšne izjave. V kolikor pa ima pritožba v mislih njegovo izpovedbo, je ta očitek neutemeljen, ker je sodišče pravilno o tem dejstvu odločilo na podlagi pisnega dokaza, ki ima v tem primeru večjo težo, saj sta dogovor o nakazilu podpisala asignant in asignat. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila med strankami sklenjena asignacijska pogodba ter da se je tožeča stranka strinjala s prikrajšanjem, in posledično ni niti napačno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja niti napačno uporabilo materialnega prava, kot v nadaljevanju pritožbe navaja tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je vestno in skrbno ocenilo izvedene dokaze ter pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki temelji na naslednjih ugotovljenih pravnorelevantnih dejstvih: tožeča stranka je dne 17. 5. 2007 podjetju M. d.o.o. kot izvajalcu del na podlagi naročilnice naročila delovno silo; dne 30. 4. 2007 je podjetje M. d.o.o. izstavilo tožeči stranki končno situacijo skupaj z DDV v višini 6.502,10 EUR z rokom plačila 45 dni; ker je imel M. d.o.o. dolg do davčne uprave v višini 19.223,77 EU, je ta s sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 26. 6. 2007 obvestila tožečo stranko o rubežu dolžnikove terjatve za znesek v višini 6.502,10 EUR; tožeča stranka je bila o davčni izvršbi seznanjena že 26. 6. 2007, ko na račun tožene stranke še ni ničesar plačala, v sklepu o davčni izvršbi pa je bila izrecno opozorjena, da je dolžniku M. d.o.o. prepovedano razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožeči stranki pa je bilo naloženo, da namesto M. d.o.o. plača znesek 6.502,10 EUR na račun davčnega urada; tožeča stranka je zoper sklep o davčni izvršbi ugovarjala iz razloga nedospelosti terjatve v plačilo, saj še ni bil opravljen prevzem del; tožeča stranka je bila ves čas seznanjena s finančno situacijo M. d.o.o., z davčnimi izvršbami tega podjetja pa že pred podpisom zapisnika o primopredaji dne 9. 10. 2007; tožeča stranka je bila seznanjena z dopisom M. d.o.o. z dne 30. 7. 2007 davčnemu uradu (odgovor na ugovor tožeče stranke), in tako vedela, da je imel M. d.o.o. namen dospelo terjatev do tožeče stranke prenesti na davčni urad; tožeča stranka in M. d.o.o. sta 9. 10. 2007 napravili Zapisnik o primopredaji del in se v njem uskladili o preostanku plačila 6.000,00 EUR v dveh obrokih po 3.000,00 EUR z zapadlostjo prvega obroka dne 9. 10. 2007 in drugega obroka dne 30. 10. 2007 kot o asignacijskem plačilu na račun R. A. s.p., V.; tožeča stranka je na poslovni račun R. A. s.p. znesek 3.000,00 EUR nakazala 9. 10. 2007, nato pa še poravnala davčni upravi znesek 6.000,00 EUR po sklepu davčne uprave z dne 16. 10. 2007. Na podlagi tako ugotovljenih odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila pravna podlaga plačila zneska v višini 3.000,00 EUR tožeče stranke na račun tožene stranke asignacija ali nakazilo, v katere podpis je tožeča stranka kljub temu, da je bila seznanjena z davčno izvršbo nad terjatvami podjetja M. d.o.o., privolila in vanj ni bila prisiljena. Pravilno pa se je opredelilo tudi do trditev tožeče stranke, da je bila asignacija nična in nedopustna. Tožeča stranka je bila seznanjena z davčnimi odločbami in je vedela, da terjatve v še nepravnomočni zadevi (o ugovoru tožeče stranke je bilo odločeno 28. 12. 2007, torej po datumu plačila 9. 10. 2007) R. A. s.p., ki je bil le prejemnik nakazila, ni dolžna plačati.

Ne drži, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo in zmotno zaključilo, da je tožeča stranka privolila v prikrajšanje in da je zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v nadaljevanju napačno uporabilo določila 191. člena OZ. Pritožbeno sodišče kot povsem pravilen sprejema zaključek sodišča, da se je tožeča stranka s prikrajšanjem strinjala in da v skladu z načelom volenti non fit iniuria tožbeni zahtevek ni utemeljen. Temelji namreč na pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov, in sicer da sta se tako S. K. kot P. B., solastnika in prokurist tožeče stranke, strinjala s podpisom zapisnika o primopredaji in asignacije dne 9. 10. 2007 ter kasneje prostovoljno privolila v nakazilo zneska 3.000,00 EUR na račun R. A. s.p., kljub temu, da sta bila seznanjena z davčno izvršbo. Zaključek tožeče stranke brez podlage v izvedenih dokazih je, da je dejstvo, da je tožeča stranka zaradi obljub O. A. plačala del dolga toženi stranki, zato te navedbe pritožbeno sodišče ni dolžno presoditi. Prav tako pa pravilnosti odločitve ne more spremeniti pritožbena navedba, da je tožeča stranka vložila ugovor zoper sklep o davčni izvršbi, pri čemer je napačno menila, da je ugovor utemeljen in da zadrži izvršitev, saj nepoznavanje prava škodi in bi se lahko o učinkih vloženega ugovora pravočasno pozanimala pri pravnih strokovnjakih.

Navedbe o tem, da je bila tožeča stranka zavedena, da mora izpolniti svojo zapadlo obveznost upniku in ne DURS, so prav tako nedopustne pritožbene novote, saj tožeča stranka tudi zanje ni izkazala pogoja iz prvega odstavka 337. člena ZPP, zato ni utemeljen niti očitek v zvezi s tem, da sodišče teh navedb ni upoštevalo, posledično pa tudi očitek, da je sodišče napačno zaključilo, da bi tožeča stranka morala vedeti, da ni dolžna plačati toženi stranki. Prav tako ne drži očitek, da sodišče ni pojasnilo, zakaj bi naj dejstvo, da je bila tožeča stranka seznanjena z izvršilnim postopkom, pomenilo, da se je s prikrajšanjem strinjala, in da je s tem storilo bistveno kršitev določb procesnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč pravilno povzelo, da je bila tožeča stranka s prejemom sklepa o davčni izvršbi opozorjena, da je dolžniku M. d.o.o. prepovedano razpolagati s terjatvijo do višine zarubljenega zneska, tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku pa naloženo, da plača zarubljeni znesek davčni upravi. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka zato, ker je vedela oziroma bi morala vedeti, da ni dolžna izvesti plačila, izpolnitve v skladu z določilom 191. člena OZ ne more zahtevati nazaj. Pravilno pa je tudi ugotovilo, da ni niti zatrjevala nobene izjeme, ki jo OZ dopušča, torej niti pridržka plačilo zahtevati nazaj, ki mora biti nasprotni stranki znan, niti plačila v izogib sili. Tožeča stranka prvič šele v pritožbi navaja, da v kolikor plačila ne bi izvedla, bi zašla v zamudo, a so tudi te navedbe nedopustne, ker ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno, kot določa prvi odstavek 337. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je spoznalo, da niso podani niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu z določbama prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške. Stroški odgovora na pritožbo so za pravdo potrebni le tedaj, ko stranka z odgovorom na pritožbo lahko spremeni procesni položaj. Ker v tem primeru do tega ni prišlo, so priglašeni stroški odgovora na pritožbo nepotrebni in do njihove povrnitve tožena stranka ni upravičena (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).