Jedro

Neuporaba varnostnega pasu je vplivala na obseg poškodb, vendar pa je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da je premalo zanesljivih podatkov, da bi bilo moč ugotoviti, katera poškodba bi bila manj intenzivna in v kakšnem obsegu oziroma sploh ne bi nastala, če bi bila tožnica pripeta z varnostnim pasom. V takšni situaciji, ko torej ni mogoče točno ugotoviti oziroma razmejiti, kakšne so posledice tožničine opustitve, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je višino tožničinega prispevka ocenilo na podlagi vseh okoliščin primera.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 83.915,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 01. 2012 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 357,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, vse pa na TRR št. 000. 2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“

II. V preostalem delu se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.580,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za odločanje v tem pritožbenem postopku na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 472/2014 z dne 28. 2. 2014, s katerim je bila pristojnost za sojenje iz Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 134.415,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2012 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 3.624,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (I. točka izreka), v presežku (za znesek 70.585,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del iz pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožnici dosodi še 27.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2012 do plačila, s stroškovno posledico. Meni, da je sodišče prve stopnje iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožnici neutemeljeno znižalo zahtevano odškodnino za 10.000,00 EUR (utemeljeno pa za 5.000,00 EUR). Navaja, da so bile poškodbe tožnice hude, zdravljenje in rehabilitacija pa zahtevna in obremenjujoča, saj je tožnica po oceni izvedenca trpela kar devet mesecev (vzeto kumulativno) trajne hude telesne bolečine), da je trajne srednje hude telesne bolečina trpela kar štiri mesece (vzeto kumulativno) in da je trajne lahke telesne bolečine trpela kar eno leto in štiri mesece (vzeto kumulativno), in da bo najmanj takšne bolečine trpela tudi v bodoče in trajno. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da tožnica, predvsem v roki, s katero sicer sploh ne more gibati, zaradi poškodbe živčnih struktur, trpi stalne oziroma vsaj zelo pogoste bolečine in bo takšne bolečine trpela tudi v bodoče, kar jo najbolj obremenjuje ponoči, ker ji bolečine kratijo spanec in jo izčrpavajo. Tožnica je med zdravljenjem in dolgotrajno rehabilitacijo trpela duševne bolečine tudi zaradi številnih neugodnosti in nevšečnosti, ki so opisane v izvedeniškem mnenju in jih je v sodbi povzelo prvo sodišče. Upoštevajoč vse posledice poškodb, ki sta jih opisala izvedenca in vpliv teh na tožničine življenjske aktivnosti in upoštevajoč izpovedbo tožnice, je prvo sodišče tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnino neutemeljeno znižalo za 20.000,00 EUR (utemeljeno pa za 15.000,00 EUR).

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnica ni bila privezana z varnostnim pasom, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ker je ravnanje tožnice, zaradi katerega je obseg škode nesporno višji, štelo zgolj kot splošni soprispevek k posledicam prometne nezgode, ki po oceni prvega sodišča znaša 10 %. Po oceni tožene stranke je tožnica tista, ki bi morala dokazati, da njena nepravilnost ni v vzročni zvezi s škodljivo posledico oziroma, da njeno ravnanje, ki ga je zakonodajalec sicer sankcioniral, ko je dejanje določil kot prekršek in zanj predpisal kazen, ni imelo vpliva na obseg poškodb. Pravilna uporaba materialnega prava terja določitev odškodnine za tiste poškodbe, ki bi tožnici ob pravilni uporabi varnostnega pasu lahko nastale. Tako ni moč upoštevati popolne mrtvoudnosti desnega zgornjega uda, 90 % telesne okvare po STO, 40 % telesne okvare spodnjih udov, kot tudi ne poškodb in posledic ter potrebnega zdravljenja, opisanega v medicinski ekspertizi pod točko 12. Tožnica bi ob pravilni uporabi varnostnega pasu lahko utrpela poškodbo, ki jo je denarno oceniti največ do 15.000,00 EUR oziroma poškodbe, podobne ostalim potnikom v vozilu. Zato je splošni soprispevek k posledicam prometne nezgode, kot ga ocenjuje prvo sodišče, napačen. Pravilna uporaba materialnega prava pri določanju soodgovornosti terja primerjavo med nastalo škodljivo posledico in možno škodljivo posledico. Ta je v konkretnem primeru povsem v drugačnem razmerju kot je splošna ocena sodišča o soodgovornosti tožnice. Sodišče prve stopnje je tožnici odmerilo tudi previsoko odškodnino. Upoštevaje medicinsko ekspertizo o okoliščinah, času in poteku zdravljenja, trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin in neugodnosti zdravljenja ter tožničine navedbe, bi bil primeren znesek odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 50.000,00 EUR. Glede na dejstvo, da tožnica primarnega strahu ni trpela, sekundarni strah pa je po bolnišničnem zdravljenju izzvenel ter je prešel v zaskrbljenost, bi po mnenju tožene stranke bila pravična denarna odškodnina iz tega naslova 7.000,00 EUR. Upoštevaje spol, starost, socialno-ekonomski položaj tožnice ter dejstvo, da so posledice poškodbe trajno okrnile tožnico, upoštevaje medicinsko ekspertizo, znaša pravična in primerna denarna odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, največ 55.000,00 EUR. Po mnenju tožene stranke pravična denarna odškodnina za skaženost znaša 8.000,00 EUR. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožena stranka se je v konkretnem primeru z obsegom tožničinih telesnih poškodb in njenim po poškodbenim stanjem lahko seznanila šele s prejemom medicinske ekspertize, ki je bila podana po osebnem zdravniškem pregledu tožnice. Brez osebnega zdravniškega pregleda pa objektivna in strokovno prepričljiva ocena poškodbe in njenih posledic ni možna. Poleg tega je tožnica na naroku za glavno obravnavo, dne 17.9.2013 tožbeni zahtevek zvišala. Za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti tekom zdravljenja je tožbeni zahtevek iz 60.000,00 EUR zvišala na 90.000,00 EUR, zato je za preseženi del do razsojenih 75.000,00 EUR, lahko v zamudi šele od dne zvišanja zahtevka. Enako velja tudi za odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ko je iz 100.000,00 EUR tožbeni zahtevek zvišala na 140.000,00 EUR, razsojenih pa je bilo 105.000,00 EUR.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila in je predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnice je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke glede soprispevka tožnice k nastali škodi

6. Pravna podlaga obveznosti tožene stranke je v določilu 150. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, po katerem za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik. Po 149. členu OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo šteje, da izvira iz te stvari, razen, če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Skladno s tretjim odstavkom 153. člena OZ pa je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

7. Iz neprerekanih dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje izhaja, da je prometno nesrečo, v kateri je tožnica utrpela škodo, povzročil zavarovanec tožene stranke. Nadalje je bilo ugotovljeno, da tožnica, kot sopotnica v osebnem avtomobilu, med vožnjo ni bila pripeta z varnostnim pasom.

8. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja izvedencev medicinske stroke, prof. dr. V. S. in prof. dr. P. P. praviloma uporaba varnostnega pasu zmanjša število in intenziteto poškodb, po drugi strani pa uporaba varnostnega pasu sama lahko povzroči poškodbe, ki sicer pri neprivezanemu potniku ne bi nastale (npr. razpok vranice). Velikost zmanjšanja intenzitete poškodb je odvisna od hitrosti vozila, velikosti pojemka, smeri trčenja, položaja žrtve, udarjenja med pojemanjem in podobno. Iz nadaljnjih ugotovitev izvedencev izhaja, da je bilo v konkretnem primeru premalo zanesljivih podatkov (npr. trčna hitrost je le ocenjena), da bi bilo moč zanesljivo ugotoviti, katera poškodba bi bila manj intenzivna ali sploh ne bi nastala, če bi bila oškodovanka pripeta z varnostnim pasom. Izvedenca ugotavljata, da je zelo verjetno, da na privezani potnici na zadnjem sedežu poškodbe glave ne bi nastale, verjetno tudi ne tiste poškodbe, ki so nastale pri udarcu prednjega in desnega dela trupa ob trdo podlago, to so dvojni zlom 2. rebra desno z vdorom zraka med porebrnico in popljučnico, zlom prsnice in izpuljenje korenov desnega podpazdušnega pleteža, ali pa bi bila vsaj intenziteta slednje poškodbe manjša; hkratni zlomi goleni in stegnenice pa se dogajajo tudi na privezanih potnikih zadaj, je pa verjetnost teh poškodb pri privezanih potnikih manjša. 9. Upoštevajoč, da je del tožničinih poškodb v vzročni zvezi z neuporabo varnostnega pasu (v tovrstnih primerih zadošča verjetnost kot dokazni standard), je podana podlaga za uporabo 3. odstavka 151. člena in 171. člena OZ. Neuporaba varnostnega pasu je torej vplivala na obseg poškodb, vendar pa je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da je premalo zanesljivih podatkov, da bi bilo moč ugotoviti, katera poškodba bi bila manj intenzivna in v kakšnem obsegu oziroma sploh ne bi nastala, če bi bila tožnica pripeta z varnostnim pasom. V takšni situaciji, ko torej ni mogoče točno ugotoviti oziroma razmejiti, kakšne so posledice tožničine opustitve, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi vseh okoliščin primera ocenilo višino tožničinega prispevka. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je prvo sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje soprispevek tožnice k nastali škodi zaradi neuporabe varnostnega pasu v višini 10% prenizko ocenilo. Ob pravilni uporabi materialnega prava znaša tožničina soodgovornost glede na celotno utrpelo škodo 30 %.

O pritožbi obeh pravdnih strank glede višine odškodnine

10. Po prvem odstavku 179. člena OZ za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti ter za strah pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin, strahu in njihovo trajanje, to opravičujejo. Temeljni načeli za odmero te odškodnine sta načeli individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere iz sodne prakse.

11. Tožnica je v prometni nezgodi utrpela zlom prvega ledvenega vretenca (srednje huda poškodba), dvojni zlom drugega rebra desno, z vdorom zraka med porebrnico in podpljučnico (srednje huda poškodba), zlom prsnice (lahka poškodba), zlom obeh kosti v goleni (huda poškodba), zlom leve stegnenice (huda poškodba), izpuljenje korenov desnega podpazdušnega pleteža (zelo huda poškodba), pretres možganov (lahka poškodba) in udarnino desnega komolca (zelo lahka poškodba).

12. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju je sodišče prve stopnje ocenilo, da pripada tožnici odškodnina v višini 75.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zaradi škodnega dogodka neprestano trpela hude telesne bolečine v trajanju pol leta, občasne hude telesne bolečine pa je imela ob pritisku na celeče se poškodbe, ob različnih inštrumentalnih manipulacijah (prevezi, odstranjevanje šivov, nošenje vratne opornice) in ob fizioterapiji, te bolečina pa so trajale kumulativno tri mesece. Skupaj so torej hude telesne bolečine trajale devet mesecev. Srednje hude telesne bolečine je tožnica trpela skupaj štiri mesece, lahke telesne bolečine pa dva meseca, občasne lahke bolečine pa trpi še sedaj večino časa, ko je budna. Tožnica je bila hospitalizirana štiri mesece in pol, en dan je bila hospitalizirana v enoti intenzivne terapije in 14 dni v intenzivni negi, ves čas pa je prejemala tekočino in hrano po infuzijskem sistemu v žile. Trikrat je bila operirana v splošni anesteziji, vsaj 22-krat je bila za kratek čas izpostavljena ionizirajočemu žarčenju, štirikrat pa je bila dlje časa obsevana z CT aparaturami, 14 dni je prejemala antibiotike različnih vrst, 80 dni je prejemala sredstva zoper strjevanje krvi, 10 mesecev je izvajala fizikalno terapijo doma, v rehabilitacijskem zavodu in v bolnišnici, šest tednov je imela v mehurju cevko za odvod seča, tri mesece je morala nositi trotočkovni steznik, dva meseca je morala nositi trdo ovratnico, prebolela je pljučnico in globoko vensko trombozo, 55-krat je bila na pregledu pri splošnem zdravniku in pri specialistih, enkrat so ji naredili elektromiografsko preiskavo, sedem mesecev je hodila z eno berglo, 14 dni ni mogla vstati iz postelje, dvakrat so ji naredili magnetno resonančno preiskavo, prejemala je izjemno visoke odmerke sintetičnega hormona nadledvične žleze, štiri dni je imela zrak med pljučnico in porebrnico. Tako ugotovljeno dejansko stanje ob pravilno uporabi 179. člena OZ in sodne prakse, zvišanje odškodnine za katero se zavzema tožnica v pritožbi, ne omogoča, temveč njeno znižanje. Ob upoštevanju trajanja bolečin in nevšečnosti, ki jih je tožnica utrpela med zdravljenjem in jih bo trpela tudi v bodočnosti in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih, znaša po mnenju pritožbenega sodišča primerna denarna odškodnina iz tega naslova 68.000,00 EUR. Prisojena odškodnina je sicer še vedno na zgornji meji odškodnin, ki jih sodišče prisoja v podobnih primerih, vendar pa individualne značilnosti konkretnega primera, zlasti obdobje trajanja hudih telesnih bolečin ter dejstva, da bo tožnica bolečine trpela tudi v bodoče, omogočajo prisojo odškodnine v navedeni višini.

13. Sodišče prve stopnje je odškodnino za strah v višini 10.000,00 EUR pravično odmerilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je tožnica hud sekundarni strah trpela 80 dni. V tem času je bil prisoten tudi strah za izgubo življenja in samomorilske misli. Nadalje je tožnica 79 dni trpela zmeren sekundarni strah, zlasti zaradi nezmožnosti uporabe desne roke, saj se funkcija le-te ni izboljševala. Od 20.5.2011 dalje pa tožnica trpi blag sekundarni strah za izid zdravljenja, ki je trajen. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo odškodnino za prestani strah, takšna višina pa je tudi primerljiva s podobnimi primeri v sodni praksi.

14. Ali je podana negmotna škoda v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Objektivna merila so sprememba oškodovančeve zunanjosti, opaznost oziroma vidnost, obseg in možnosti zakrivanja. Presoja pa se tudi, ali in v kakšni meri sprememba zunanjosti oškodovanca vzbuja v okolju gnus, pomilovanje in siceršnjo pozornost. Subjektivno merilo pa pomeni vplivanje vseh navedenih elementov na oškodovančevo psihično počutje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so kozmetične posledice pri tožnici brazgotine na vratu, levem stegnu in levi koleni, viseča desnica in razlika v volumnu levih in desnih udov, kar sta izvedenca ocenila kot skaženost, ki se je z obleko ne more povsem prikriti. Ob upoštevanju, da zaradi navedenega tožnica trpi trajne zmerne duševne bolečine, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča odškodnino v višini 10.000,00 EUR pravilno odmerilo. Takšna višina pa je tudi primerljiva s podobnimi primeri v sodni praksi.

15. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so oblika nepremoženjske škode, ki zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in jih bi po rednem teku stvari opravljal tudi v bodočnosti. Ta oblika škode je praviloma trajne narave in obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem in telesnem področju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in zaslišanja tožnice upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti in jo omejuje v vsakdanjem življenju. Pritožbeno sodišče sprejema navedene dejanske ugotovitve. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da se je pritožnici življenje po poškodbi močno spremenilo na vseh področjih dejavnosti kot so učenje in uporaba znanja, splošna opravila in zahteve, gibanje, skrb zase, medosebni stiki in odnosi ter življenje v skupnosti, družbi in državi, kar ji povzroča duševne bolečine, glede na to, da je bila pred poškodbo vsestransko fizično aktivna. Vendar pa je sodišče prve stopnje glede na vse okoliščine primera odškodnino za to obliko škode v višini 105.000,00 EUR nekoliko previsoko odmerilo. Pritožbeno sodišče je glede na vse okoliščine primera, tudi pričakovano življenjsko dobo in starost tožnice, kljub nedvomno hudim duševnim bolečinam oškodovanke zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, odškodnino znižalo na 97.000,00 EUR, s tem pa izpolnilo tudi kriterij objektivne primerljivosti odškodnin za podobne škode.

16. Odmerjena odškodnina za negmotno škodo tako znaša 185.000,00 EUR in glede na 30 % soprispevek tožnice znaša odškodnina 129.000,00 EUR, ob upoštevanju valoriziranega zneska že nakazane odškodnine v višini 45.585,00 EUR je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti iz tega naslova še znesek 83.915,00 EUR.

17. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi 943. člena OZ zamudne obresti za odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo pravilno prisodilo od 26.1.2012 dalje. To je po preteku 14-dnevnega roka, ko je bil toženi stranki poslan izvensodni zahtevek. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka bila s celotnim obsegom škode seznanjena šele po pridobitvi izvedeniškega mnenja in po osebnem pregledu tožnice. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka strokovnjak na področju zavarovalnega in odškodninskega prava, zaposluje tudi zdravnike, cenzorje in druge strokovnjake, zato mora poskrbeti za oceno škode, tudi z angažiranjem lastnih izvedencev, če je to potrebno in ne more tega bremena prelagati na tožnico.

18. Sprememba odločitve o glavni stvari pogojuje tudi spremembo stroškovne odločitve. Pravdni stroški tožnice znašajo 8.193,00 EUR, tožene stranke pa 5.087,60 EUR. Tožničin uspeh v pravdi znaša 41%, zato je upravičena do povrnitve 3.359,00 EUR pravdnih stroškov, tožena pa do 3.002,00 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 357,00 EUR pravdnih stroškov.

19. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo ugodilni del sodbe, ter odločitev o stroških postopka, kot izhaja iz izreka odločbe (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka je s pritožbo uspela z 37%, zato je glede na uspeh upravičena do povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožene stranke so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo (OdvT). Ti znašajo 4.271,40 EUR in zajemajo strošek za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 ZOdvT, 1.585,60 EUR, 22 % DDV in taksa za pritožbo 2.337,00 EUR. Glede na uspeh s pritožbo, je tožena stranka upravičena do povrnitve 1.580,00 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tožnica do povrnitve stroškov za pritožbo ni upravičena, saj s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa glede na vsebino ni bil potreben strošek.