Jedro

Iz skopih dejanskih tožbenih navedb prvostopenjsko sodišče ni moglo ugotoviti konkretnega historičnega dogodka, na podlagi katerega bi bilo morda mogoče sklepati na kakšno drugo pravno podlago obveznosti tožencev npr. na odškodninsko obveznost toženca, ki bi izvirala iz posredniške pogodbe ali mandatne pogodbe ali morda celo za razmerje, ki bi izviralo iz družbene pogodbe. Ugotavljanje teh razmerji pa bi presegalo pooblastila sodišča, saj v skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) sodišče ne sme preizkušati, ali bi utemeljenost tožbenega zahtevka morda lahko izhajala iz dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj toženca nerazdelno plačata tožnikoma 70.105,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2005 dalje. Hkrati je odločilo, da sta tožnika dolžna povrniti prvotožencu pravdne stroške v znesku 4.228,33 EUR, drugotoženec pa je dolžan prvotožencu povrniti separatne pravdne stroške v znesku 183,68 EUR.

Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da tožba temelji na posojilni pogodbi, ki jo je podpisal toženec D. K. pri notarju, ter se zavezal vrniti posojilo tožeči stranki čez par mesecev. Tudi drugotoženec je podpisal prejem dolgovanega zneska in je dolžan ta denar vrniti. Dogovori med strankami predstavljajo posojilne pogodbe, kar je mogoče ugotoviti z zaslišanja strank in prič. D. K. je prejel denar v svojem imenu in ne kot pooblaščenec M.. Navaja še, da je drugotoženec po obravnavi tožnikoma ponudil vračilo posojila v znesku 40.000,00 EUR.

Prvotožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka tudi v pritožbi vztraja na trditvi, da vtoževana obveznost izvira iz sklenjene posojilne pogodbe. Vztraja torej na pravni abstrakciji, kateri pa se v tožbi zatrjevana dejstva, ki naj bi predstavljala konkretni življenjski dogodek, ne prilegajo. Za nastanek določenega civilnopravnega razmerja je potreben ustrezen sklop dejstev oziroma dejanski stan. Če tožeča stranka navaja, da je s tožencema sklenila posojilno pogodbo, bi morala navesti in dokazati vsa pravnorelevantna dejstva, ki tvorijo dejanski stan abstraktnega pravila določila 569. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Izkazati bi morala, da sta pravni stranki sklenili posojilno pogodbo, da se je v njej tožeča stranka zavezala, da bo posojilojemalcu izročila določen znesek denarja, posojilojemalec pa se je zavezal, da ji bo po določenem času vrnil enak znesek denarja. Ker je v obravnavani zadevi tožeča stranka zahtevala vrnitev posojila od obeh tožencev nerazdelno, bi morala dokazati, da ima tudi solidarna obveznost vrnitve posojila pogodbeno podlago. Pri tem pa ni uspela. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, bi bil iz konkretno zatrjevanih in ugotovljenih dejstev morda mogoč le sklep o obstoju posojilnega razmerja tožeče stranke z M., ne pa tudi s prvotožencem. Zanj je tožnica zaslišana kot stranka izrecno izpovedala, da je imel M. pooblastilo za prevzem njenega denarja in da ga je spoznala šele pri izvedbi posla. Z drugotožencem, kateremu je prvotoženec izročil njen denar, pa sploh ni bila v nikakršnem poslovnem razmerju. Pritožbena navedba, da je prvotoženec pri notarju podpisal posojilno pogodbo ter se ji zavezal vrniti posojilo, pa je sploh pritožbena dejanska novota, za katero pa tožnica tudi ne navaja nikakršnih dokazov. Teh pritožbenih trditev, ki so tudi v nasprotju z njenimi tožbenimi trditvami, sodišče že iz tega razloga ni smelo presojati (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Iz skopih dejanskih tožbenih navedb prvostopenjsko sodišče ni moglo ugotoviti konkretnega historičnega dogodka, na podlagi katerega bi bilo morda mogoče sklepati na kakšno drugo pravno podlago obveznosti tožencev npr. na odškodninsko obveznost toženca, ki bi izvirala iz posredniške pogodbe ali mandatne pogodbe ali morda celo za razmerje, ki bi izviralo iz družbene pogodbe. Ugotavljanje teh razmerji pa bi presegalo pooblastila sodišča, saj v skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) sodišče ne sme preizkušati ali bi utemeljenost tožbenega zahtevka morda lahko izhajala iz dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje o materialnopravni neutemeljenosti tožbe in zavrnitvi tožbenega zahtevka. Pritožbo tožeče stranke je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na določilih 1. odstavka 155. člena in 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče šteje, da strošek odgovora na pritožbo ni bil potreben strošek, zato ga je prvotoženec dolžan kriti sam.