Jedro

Soočenje je le metoda zaslišanja prič oziroma pravdnih strank, torej le način izvajanja dokaza in ne dokazno sredstvo. Soočenje je smiselno v primerih (predvsem pri zaslišanju prič), ko bi se pokazala možnost, da bi zaradi izkoriščanja psihološkega pritiska ene priče oziroma stranke na drugo, ta popustila in povedala resnico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati nepremoženjsko škodo v višini 6.259,39 EUR s pripadajočimi zakoniti zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2005 dalje do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 2.298,41 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbi proti sodbi se tožnik sklicuje na vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku ter predlaga spremembo sodbe ali pa njeno razveljavitev. Navaja, da je škodni dogodek objektivno dokazan, prav tako nastala nepremoženjska škoda in vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo. Nobenega dvoma ni, da je bil tožnik 28. 2. 2005 ob 6.30 uri, ko se je kot šofer kamiona nahajal na mejnem prehodu Obrežje na slovensko-hrvaški meji, poškodovan zaradi fizičnega napada s strani druge fizične osebe, to je drugega šoferja kamiona, ki je tožnika med prepirom s pestjo udaril v predel obraza in mu pri tem izbil zob ter poškodoval ustno tkivo. Tožnik je toženca po tem, ko je ta zbežal s kraja dogodka, prepoznal po videzu in osebnih lastnostnih. Ugotovil je tudi, kateri kamion je vozil ter na podlagi teh podatkov že takoj z gotovostjo ugotovil, da gre za toženo stranko. Res pa je, da toženca ni poznal po priimku in imenu, kot tudi ni mogel poznati njegovih osebnih podatkov. Ključni dokaz, da je tožena stranka storilec tega škodnega dogodka, je zaslišanje tožnika, ki je z gotovostjo in resnicoljubnostjo podrobno opisal škodni dogodek in z gotovostjo prepoznal toženca kot storilca. Prav tako iz primerjave postave izhaja, da bi toženec lahko storil ta škodni dogodek, saj je večji, fizično močnejši od tožnika in tudi starejši od tožnika po letih in po šoferskem staležu. Sodišče bi moralo povezati okoliščino, da je tožečo stranko poškodoval šofer, ki je vozil kamion transportne družbe K. d.o.o. Pomembno je dejstvo, da je bil toženec v tistem času zaposlen oziroma je opravljal prevoze za to transportno družbo lastnikov A. K. oziroma An. K.. Tožena stranka je veliko prevozov opravljala na Hrvaškem ravno preko mejnega prehoda Obrežje, tako je povsem verjetno in dokazano, da je bila na kraju škodnega dogodka prisotna ter ga je na opisani način tudi povzročila. Tudi toženec v svojem zaslišanju dopušča možnost, da je bil v tistem času, ko se je zgodil škodni dogodek, na mejnem prehodu Obrežje. Tudi to okoliščino bi sodišče moralo bolj kritično presojati. Tožnik je tudi od drugih šoferjev kasneje izvedel, kateri šofer od K. ga je udaril, to je šofer z vzdevkom „D.“, kar nakazuje, da je tožnika poškodoval ravno toženec. Glede na okoliščine škodnega dogodka bi sodišče lahko izvedlo soočenje pravdnih strank, kar je tožeča stranka izrecno predlagala na naroku.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v pritožbi obrazloži le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in v tem okviru graja dokazno oceno sodišča prve stopnje ter zaključek, da mu ni uspelo dokazati, da je bil toženec tisti, ki ga je 28. 2. 2005 ob 6.30 uri poškodoval na mejnem prehodu Obrežje. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja ter dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema. Hkrati je to pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. V skladu z določbo 8. člena ZPP sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, in sicer tako, da vestno in skrbno oceni vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter odloči na podlagi uspeha celotnega postopka. Podlago ocene dokazov pa determinirajo stranke. Po določbi 212. člena ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. V primeru, če sodišče na podlagi izvedenih dokazov v skladu z metodo iz 8. člena ZPP ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

7. Tožnik je tekom pravde (in tudi v pritožbi) vztrajal pri trditvi, da ga je 28. 2. 2005 na mejnem prehodu Obrežje toženec poškodoval s tem, ko ga je s pestjo udaril v obraz. Toženec na drugi strani dogodek v celoti zanika, dopušča le možnost, da je bil tistega dne prisoten na mejnem prehodu. Glede na to, da je tožnik za dokazovanje protipravnega ravnanja toženca, zaradi katerega naj bi prišlo do nastanka škode, predlagal kot dokaz, le lastno zaslišanje in zaslišanje toženca, lahko dokazna ocena sodišča temelji le na analizi v celoti nasprotnih izpovedi pravdnih strank. Zaslišani priči A. K. in An. K. nista videla dogodka, zdravniško potrdilo z dne 28. 2. 2005 pa potrjuje le poškodbo tožnika. Potem, ko je analiziralo tožnikovo izpoved, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj in v čem njegovi izpovedi v bistvenem delu, torej glede poteka škodnega dogodka in morebitne vpletenosti toženca kot povzročitelja poškodbe, ne verjame. Tožnik je namreč prepoznal toženca kot storilca, preden je vložil tožbo, šele na podlagi „govoric“ tretjih oseb, pred tem je postopek vodil zoper napačno osebo, toženca pa naj bi kot storilca prepoznal šele na sodišču, po vložitvi tožbe. Celoten potek dogajanja na mejnem prehodu, kot ga je tožnik opisal, pa tudi ni verjeten, saj po natančni analizi sodišče ugotavlja, da se časovno dogodki nikakor niso mogli odvijati tako, kot jih opisuje tožnik. Na podlagi ugotovljenih neskladij je sodišče prve stopnje utemeljeno napravilo zaključek o neverodostojnosti tožnikove izpovedi. Teh zaključkov pritožbene trditve ne morejo omajati. Četudi je toženec večji od tožnika in fizično močnejši ter „starejši šofer“, ki ima v medsebojnih odnosih prednost pred „mlajšimi šoferji“, gre pri teh trditvah zgolj za indice, ki ne morejo dokazovati resnicoljubnosti izpovedi tožnika. Enako velja glede okoliščine, da si je tožnik v dogodku zapomnil napis na tovornem vozilu K. d.o.o., toženec pa je bil pri tej družbi zaposlen oziroma je zanjo opravljal prevoze.

8. Glede pritožbenega očitka, da ni bilo izvedeno soočenje med pravdnima strankama na naroku, kljub predlogu tožnika, pa zanj ni nobene podlage. Soočenje je le metoda zaslišanja prič oziroma pravdnih strank (tretji odstavek 239. člena v zvezi z 263. členom ZPP), torej le način izvajanja dokaza in ne dokazno sredstvo. Soočenje je smiselno v primerih (predvsem pri zaslišanju prič), ko bi se pokazala možnost, da bi zaradi izkoriščanja psihološkega pritiska ene priče oziroma stranke na drugo, ta popustila in povedala resnico. V obravnavani zadevi sta bila tožnik in toženec dvakrat izčrpno zaslišana ob navzočnosti drug drugega, zato ni nobenih razumnih razlogov še za njuno dodatno soočenje na glavni obravnavi.

9. Ker so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni je treba pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbama 154. in 155. člena ZPP. Odgovor na pritožbo glede na vsebino ne predstavlja potrebnega stroška pritožbenega postopka.