Jedro

V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik obdolženega zaključke o obstoju ponoitivene nevarnosti izpodbija zgolj na načelni ravni, s tem da navaja zgolj, da ponovitvena nevarnost ni podana oziroma pripor zoper njega ni nujen ukrep.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju zoper obdolženega A. A. podaljšal pripor ob vložitvi obtožnice iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2.Uvodoma navedeni sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zagovornica obdolženega zaradi kršitve 20. člena Ustave RS, 192. člena Zakona o kazenskem postopku in določbe 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se pripor zoper obdolženega odpravi. Podrejeno predlaga nadomestitev pripora z milejšim ukrepom- hišnim priporom ali s sprejemom varščine v višini 50.000,oo EUR..

3.A. A. v pritožbi izrecno ne navaja pritožbenih razlogov. Sodišču predlaga, da se pripor zoper njega odpravi in nadomesti s hišnim priporom.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

5.Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, kot tudi v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi in premoženja, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

6.Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša.

7.Sodišče je utemeljeno sklepalo, da si obdolženi, ki je brez zaposlitve (prejema denarno socialno pomoč), dodatna sredstva za življenje pridobiva s kriminalno dejavnostjo oziroma izvrševanjem premoženjskih kaznivih dejanj (kaznivo dejanje ropa po 206. členu KZ-1). Tako ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja (Rop po 206. členu KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od 1 do 10 let zapora) izkazujejo, da gre za najtežje kaznivo dejanje zoper premoženje. Obdolženi naj bi očitano kaznivo dejanje izvršil načrtovano ter premišljeno, s tem, ko naj bi dne 7. 5. 2024 sprva ogledoval izložbo prodajalne Zlatarne ..., ter ob tem prodajalko zamotil z izkazovanjem lažnega interesa za nakup predmetov. Nato pa naj bi se prodajalki približal za pult zlatarne ter z iglo v roki slednjo prestrašil do te mere, da se je obdolženemu umaknila. V posledici takšnega ravnanja naj bi obdolženi iz blagajne vzel gotovino v skupnem znesku 1. 970,00 EUR ter pobegnil. Obdolženega naj bi izsledili šele dne 10. 5. 2024, ko naj bi grozil, da si bo vzel življenje in želel skočiti iz stopnišča v šestem nadstropju stavbe v Celju. Kot subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obdolženčeve (negativne) osebne lastnosti, ki naj bi jih izkazal ob izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja (vztrajnost, brezbrižnost, in trdna odločenost pri izvršitvi kaznivega dejanja) ter dejstvo, da je obdolženi brez zaposlitve in rednih dohodkov po prepričanju pritožbenega sodišča, v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost utemeljena.

8.Sodišče ob tem ni spregledalo dejstva, da je bil obdolženi kot (specialni povratnik) že večkrat (kar sedemnajstkrat) pravnomočno obsojen za premoženjska kazniva dejanja. Nazadnje je bila obdolženemu s sodbo o združitvi kazni opr. št. III Ks 31236/2018 z dne 22. 10. 2020, (upoštevaje zaporno kazen po prej omenjeni sodbi ter sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 31236/20218 z dne 29. 11. 2019 (prav tako za kaznivo dejanje ropa po 206. členu KZ-1) izrečena enotna kazen v trajanju 6 let in 2 mesecev zapora, ki jo je obdolženi pričel prestajati že dne 2. 11. 2021. Sodišče ni spregledalo niti tega, da je bil obdolženi s prestajanja zadnje enotne prostostne kazni po sodbi opr. št. III Ks 31236/2018 pogojno odpuščen (dejanski datum odpusta je dne 2. 2. 2024), ter bil še v času med prestajanjem kazni med 28. 1. 2024 in 30. 1. 2024 na prostem izhodu. V času prostega izhoda naj bi obdolženi storil nova kazniva dejanja zoper premoženje. Tako naj bi dne 30. 1. 2024 storil kar dve kaznivi dejanji ropa (po prvem odstavku 206- člena KZ-1), ter dne 3. 2. 2024 še kaznivo dejanje velike tatvine (po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1) glede katerih je v teku postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. II K 8607/2024, v katerem je bila vložena tudi že obtožnica dne 18. 4. 2024 (KT /2794/2024 z dne 16. 4. 2024) zaradi istovrstnih kaznivih dejanj. Zaradi navedenih kaznivih dejanj je bil obdolženi ponovno v priporu (po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 8607/2024 z dne 29. 2. 2024 ), nato pa je bil iz pripora izpuščen (po sklepu I Kp 8607/2024 z dne 25. 3. 2024). Obdolženi naj bi glede na vse povzeto obravnavano kaznivo dejanje ropa tako storil še v času omenjenega pogojnega odpusta, in tudi po tem, ko je bil pripor kot zgoraj navedeno zoper njega odpravljen.

9.Glede na vse do sedaj navedeno so tako pravilni in utemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da vse do sedaj izrečene kazenske sankcije, obdolženega niso odvrnile od nadaljnjega izvrševanja premoženjskih kaznivih dejanj, zato je po oceni pritožbenega sodišča nedvomno podana realna in konkretna ponovitvena nevarnost obdolženega. Tako so pravilni tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je takšna protipravna ravnanja obdolženega mogoče preprečiti zgolj z odvzemom prostosti. Upoštevajoč namreč okoliščine ter razmere v katerih obdolženi živi, ter dejstvo, da je obdolženi tudi odvisnik od prepovedani drog in tablet (ter ni iskalec zaposlitve), kar je tudi sam povedal, je očitno, da si sredstva za preživljanje pridobiva z vztrajnim izvrševanjem premoženjskih kaznivih dejanj.

10.Takšnih zaključkov sodišča glede na vse do sedaj povzeto ne morejo izpodbiti niti pritožbene trditve obdolženega ter njegove zagovornice, da ponovitvena nevarnost obdolženega ni podana oziroma, da pripor zoper njena ni nujen ukrep, temveč bi bilo mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, bodisi sprejemom varščine ali s hišnim priporom.

11.Pritožbeno sodišče glede na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, potrjuje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženega A. A. neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep ter v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo težo ter način izvršitve očitanega kaznivega dejanja (ropa po 206. členu KZ-1) in stopnjo ogrožanja pravno zavarovanih dobrin, ter glede navedenega utemeljeno zaključilo, da navedeno nedvomno pretehta nad obdolženčevo pravico do njegove osebne svobode. Ob tem niti noben drug milejši ukrep, bodisi hišni pripor (na naslovu ...), bodisi plačilo varščine v višini 50.000,00 EUR, kot predlagata pritožnica in obdolženi v pritožbah, ne bi bil učinkovit, saj kot je pravilno in obrazloženo pojasnilo sodišče prve stopnje, le ta zahteva voljni element obdolženega, katerega pa ob vrnitvi v dosedanje življenjsko okolje ob dejstvu, da naj bi obdolženi že neposredno v času pogojnega odpusta storil več novih istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, glede katerih so kazenski postopki še v teku, ter upoštevajoč, da je obdolženi specialni povratnik, in odvisnik od prepovedanih drog in tablet (nima vira preživljanja, začasno bivališče pa ima na Centru za socialno delo v Kočevju), od slednjega ni pričakovati, da bi spremenil svoj način življenja in odnos do premoženja oškodovancev. Zato je pripor zoper obdolženega neizogiben in tudi sorazmeren ukrep.

12.Kot neutemeljeni se izkažejo pritožbene trditve obdolženega glede vpliva pripora na njegovo zdravstveno stanje. Namreč z ukrepom pripora v obdolženčevo pravico do zdravstvenega varstva sodišče ni poseglo, ob tem pa je, kot pojasnjuje pritožbeno sodišče, pripornikom zagotovljeno tudi ustrezno zdravstveno varstvo. Tako se pritožbena zavzemanja zagovornice ter obdolženega za drugačen zaključek glede na povzeto izkažejo za neutemeljena.

13.Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornice ter obdolženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14.Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 2021/2, 201/1-1, 201/1-2, 201/1-3

2Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Kp 32439/2024, z dne 04.11.2024, ECLI:SI:VSCE:2024:I.KP.32439.2024