Jedro

Tožnica je 4. 3. 2016 po predhodno opravljenem razgovoru z direktorjem tožene stranke temu po elektronski pošti posredovala "prošnjo k preveritvi zakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi", v kateri je svojo zaposlitev za določen čas ocenila kot nezakonito, saj jo je tožena stranka s 1. 9. 2015 fizično premestila v oddelek za finance, kjer pa ne opravlja več nalog, navedenih v pogodbi o zaposlitvi (ki je bila sklenjena za določen čas, za čas nadomeščanja začasno odsotnega delavca), temveč opravlja naloge finančne izterjave. Toženo stranko je pozvala, da pogodbo o zaposlitvi preuči in ukrepa skladno z zakonom. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da navedeni dopis vsebinsko ustreza pisni zahtevi za odpravo kršitev v smislu prvega odstavka 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas podan ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in je obstajal do septembra 2015, ko je tožnica dejansko opravljala dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker pa tožnica od septembra 2015 ni opravljala del, ki jih je opravljal D.D., ampak je opravljala večinoma dela v zvezi z izterjavo, v drugem sektorju in na drugem delovnem mestu, kot ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je razlog, zaradi katerega je bila sklenjena tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas s septembrom 2015, dejansko odpadel. Tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas je zato na podlagi 56. člena ZDR-1 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 12. 6. 2012 s pripadajočimi aneksi, ki je bila sklenjena med tožečo in toženo stranko za določen čas, nezakonita in se šteje, da sta tožeča in tožena stranka sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da je tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, in sicer od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2015 na delovnem mestu "... področni svetovalec II, v Oddelku A., v Sektorju B. ter od 1. 9. 2015 dalje na delovnem mestu, s pravicami in obveznostmi, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2012 s pripadajočimi aneksi (točka I izreka). Zavrglo je tožbo na ugotovitev, da je tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1. 9. 2015 dalje na nesistematiziranem delovnem mestu brez imena, z naslednjimi nalogami: spremljanje vračil vzpostavljenih terjatev, spremljanje rokov zapadlosti vračil, izračunavanje zadnjih obrokov vračil in pozivanje strank k plačilu, izvajanje postopkov izvršbe na podlagi verodostojne listine, spremljanje informacij o stanju dolžnikov, usklajevanje s skrbniki pogodb in pravno službo glede postopkov izterjav, usklajevanje in pregledi tabel za prenos obresti, spremljanje statistike in priprava analiz iz področja izterjave, skrbništvo nad najemno pogodbo med skladom in C. d. d., načrtovanje in izvedba selitev zaposlenih v druge pisarne ter premeščanje arhivskega gradiva in pisarniškega pohištva, skrbništvo nad vzdrževanjem službenega vozila, reševanje tehničnih težav v poslovnih prostorih sklada, vodenje delovne skupine za oblikovanje načrta integritete sklada, sodelovanje in organizacija neformalnih druženj zaposlenih na skladu; oziroma na drugem ustreznem sistematiziranem delovnem mestu ter da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi v pisni obliki za nesistematizirano delovno mesto brez imena, z naslednjimi nalogami: spremljanje vračil vzpostavljenih terjatev, spremljanje rokov zapadlosti vračil, izračunavanje zadnjih obrokov vračil in pozivanje strank k plačilu, izvajanje postopkov izvršbe na podlagi verodostojne listine, spremljanje informacij o stanju dolžnikov, usklajevanje s skrbniki pogodb in pravno službo glede postopkov izterjav, usklajevanje in pregledi tabel za prenos obresti, spremljanje statistike in priprava analiz iz področja izterjave, skrbništvo nad najemno pogodbo med skladom in C. d. d., načrtovanje in izvedba selitev zaposlenih v druge pisarne ter premeščanje arhivskega gradiva in pisarniškega pohištva, skrbništvo nad vzdrževanjem službenega vozila, reševanje tehničnih težav v poslovnih prostorih sklada, vodenje delovne skupine za oblikovanje načrta integritete sklada, sodelovanje in organizacija neformalnih druženj zaposlenih na skladu oziroma za drugo ustrezno sistematizirano delovno mesto, s pravicami in obveznostmi, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2012 s pripadajočimi aneksi (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku osmih dni od vročitve te sodne odločbe tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 628,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (točka III. izreka).

2. Zoper prvi in drugi odstavek I. točke in zoper III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 357. člena ZPP. Tožnica je s toženo stranko zahtevala sklenitev pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu, na katerem od leta 2015 opravlja delovne naloge, to je na drugem delovnem mestu, kot je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 6. 2012. Sodišče je odločilo mimo zahtevka. Sodišče je tudi večkrat prekoračilo trditveno podlago tožnice, kar je v nasprotju z 2. in 7. členom ZPP, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrglo tožbeni zahtevek v II. in III. točki izreka in zakaj je tožbeni zahtevek modificiralo. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožnica izpolnila zahtevo po prvem odstavku 200. člena ZDR-1, saj tožnica na toženo stranko ni naslovila pisne zahteve, kot to določa ZDR-1. Tožnica je poslala e-mail sporočilo zakonitemu zastopniku tožene stranke (in ne delodajalcu), v kateri je podala zgolj prošnjo k preveritvi zakonitosti pogodb o zaposlitvi. Poslano sporočilo predstavlja le prošnjo in ne zahteve za odpravo kršitev. Sodišče je zavzelo napačno stališče, da je tožnica pravilno uveljavljala zahtevo za transformacijo pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi imel zakonodajalec namen, da se lahko pisne zahteve delavcev po odpravi kršitev pošiljajo tudi po e-mailu zakonitim zastopnikom, bi bilo to izrecno zapisano v zakonu. Zakoniti zastopnik je izpovedal, da je e-mail tožnice razumel kot prošnjo, če se lahko kaj spremeni v času, ko se je vedelo, da se bodo skladi združili. Poleg tega ni mislil, da je šlo za kršitve in maila tožnice ni razumel tako. Ker ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe, bi moralo sodišče tožbo zavreči. Sodišče je sodbo oprlo na napačno pravno podlago, to je na veljavni ZDR-1, namesto na ZDR, ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Sodba je tudi neustrezno in nepravilno obrazložena v delu, v katerem sodišče ugotavlja, da tožnica od septembra 2015 dalje ne opravlja več del, ki jih je opravljal D.D., temveč opravlja povsem dela, povezana z izterjavo, v drugem sektorju na drugem delovnem mestu, kot ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. E.E. je izpovedal, da so se tožnici dodelile naloge finančne izterjave po tem, ko je F.F. zapustila toženo stranko. Poleg nalog, ki jih je dobila na novo, je tožnica še vedno opravljala naloge, ki jih je imela po pogodbi o zaposlitvi. Nalog, ki bi spadale v delokrog D.D., je bilo namreč bistveno manj kot prej. Glede na to, da se je obseg nalog zmanjšal in glede na to, da tožnica ni imela več dovolj dela, kot ga je imela ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, je takratni direktor tožnici dodelil dodatne naloge. Da so se dela v izterjavi razporedila na ostale delavce, izhaja tudi iz dopisa E.E. z dne 10. 7. 2015. Potreb po zaposlitvi novega delavca ni bilo, tožena stranka pa je omejena s kadrovskim načrtom. E.E. je še izpovedal, da so se tudi ostalim delavcem dodeljevala dodatna dela. To je potrdila tudi G.G., saj je pojasnila, da morajo zaposleni opravljati dodatna dela, saj jim ustanovitelj in nadzorni svet ne dasta dovoljenja za zaposlitev delavca. Sodišče se do teh izpovedi ni opredelilo in je napravilo zmoten zaključek, da tožnica opravlja dela na novem delovnem mestu in da ne opravlja več del in nalog, ki jih je opravljala po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Sodišče ni upoštevalo, da je v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki prišlo do potreb opravljanja dodatnih del, ki so bila dodeljena med drugim tudi tožnici, predvsem iz razloga, ker dela, ki jih je opravljala do tedaj, ni bilo več toliko, da bi zapolnjevali delovni čas tožnice. Zato je na podlagi odredbe direktorja tožnica dobila nove naloge, brez nove pogodbe o zaposlitvi, kar je dopustno, saj gre le za dodatna dela, ki jih opravlja poleg obstoječih del. Pritožbenemu sodišča predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne oziroma zavrže oziroma, da sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zarjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni možno preizkusiti. Izpodbijana sodba vsebuje obrazložitev odločilnih razlogov, na katerih temelji odločitev, ki jo je tudi možno preizkusiti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve o zavrženju tožbe. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev. Tudi sicer pa tožena stranka nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper zavrženje tožbe. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev.

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnica je med drugim uveljavljala ugotovitev, da je pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, in sicer od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2015 na delovnem mestu ... področni svetovalec II, v Oddelku A., v Sektorju B., od 1. 9. 2015 dalje pa na nesistematiziranem delovnem mestu brez imena z naštetimi nalogami, ki jih opravlja oziroma na drugem ustreznem sistematiziranem delovnem mestu s pravicami in obveznostmi, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2012, s pripadajočimi aneksi. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da zahtevek za zaposlitev na nesistematiziranem oziroma drugem ustreznem sistematiziranem delovnem mestu ne spada v okvir uveljavljanja transformacije, temveč gre za zahtevo za sklenitev ustrezne pisne pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa predhodno zahteve za odpravo kršitev v smeri sklenitve pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto ni podala, je tožbo v tem delu zavrglo. Glede na to, da iz tožbenega zahtevka izhaja, da je tožnica od 1. 9. 2015 uveljavljala zaposlitev tudi na delovnem mestu s pravicami in obveznostmi, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2012, s pripadajočimi aneksi, sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, in sicer od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2015 na delovnem mestu ... področni svetovalec II, v Oddelku A., v Sektorju B., od 1. 9. 2015 dalje na delovnem mestu s pravicami in obveznostmi, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2012, s pripadajočimi aneksi, tožbenega zahtevka ni prekoračilo. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo 2. člena ZPP, ki določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov, zato je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka neutemeljen.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje večkrat odločalo mimo trditvene podlage tožnice. Ker tožena stranka sodišču prve stopnje zgolj pavšalno očita, da je večkrat prekoračilo trditveno podlago tožnice, tega očitka pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da v predmetni zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka po 200. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/13 in nadalj.) za vložitev tožbe in navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica pred vložitvijo tožbe uveljavljala varstvo pravic pri toženi stranki v skladu z 200. členom ZDR-1. V prvem odstavku 200. člena ZDR-1 je določeno, da v primeru, če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Če delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem (drugi odstavek 200. člena ZDR-1).

10. Tožnica je 4. 3. 2016 po predhodno opravljenem razgovoru z direktorjem tožene stranke temu po elektronski pošti posredovala "prošnjo k preveritvi zakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi", v kateri je svojo zaposlitev za določen čas ocenila kot nezakonito, saj jo je tožena stranka s 1. 9. 2015 fizično premestila v oddelek za finance, kjer pa ne opravlja več nalog, navedenih v pogodbi o zaposlitvi (ki je bila sklenjena za določen čas, za čas nadomeščanja začasno odsotnega delavca), temveč opravlja naloge finančne izterjave. Toženo stranko je pozvala, da pogodbo o zaposlitvi preuči in ukrepa skladno z zakonom. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da navedeni dopis vsebinsko ustreza pisni zahtevi za odpravo kršitev v smislu citiranega prvega odstavka 200. člena ZDR-1. Iz dopisa namreč izhaja, katero kršitev uveljavlja in da tožnica uveljavlja transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas. Pri tem je sodišče tudi pravilno upoštevalo, da je tožnica dopis sestavila sama kot laik in brez strokovne pomoči pravnega strokovnjaka. Očitno pa jo je kot tako razumel tudi direktor E.E., ki je v elektronskem odgovoru tožnici dne 14. 3. 2016 navedel, da sprememba pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas ni možna. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo njegovi izpovedi v delu, ko je zaslišani pojasnil, da naj bi ta dopis razumel zgolj kot prošnjo, če se lahko kaj spremeni v času, ko se je vedelo, da bo prišlo do združitve skladov in ne v smislu odprave kršitev. Okoliščina, ki jo tožena stranka izpostavlja v pritožbi, da je bil dopis poslan po elektronski poti, ne utemeljuje drugačne presoje. S tem, ko je tožnica dopis poslala po elektronski poti, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadostila dikciji, kot izhaja iz prvega odstavka 200. člena ZDR-1, da ima delavec pravico pisno zahtevati, da delodajalec odpravi kršitev. Tožnica pa je dopis tudi pravilno naslovila na direktorja tožene stranke, ki je njen zakoniti zastopnik. Zato so pritožbene navedbe, da bi morala tožnica dopis pravilno nasloviti na toženo stranko (kot delodajalca) in ne zakonitemu zastopniku, nerazumljive in neutemeljene. Tožnica je tako s tem, ko je poslala navedeni dopis toženi stranki, izpolnila procesno predpostavko za sodno varstvo, dne 13. 4. 2016 pa utemeljeno in skladno z drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 vložila tožbo v predmetnem postopku. Pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno tožbo zavreči, so neutemeljene.

11. Tožnica je uveljavljala transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz materialnopravne podlage, ki je podana v določbah ZDR-1, saj je za presojo zakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas uporabilo zakon, ki je veljal v času uveljavljanja pravic. Zato so pritožbene navedbe o zmotni uporabi določb ZDR-1 namesto določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami) neutemeljene. V 54. členu ZDR-1 je določeno, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene le izjemoma, če so podani v tej določbi našteti razlogi. Eden izmed razlogov je tudi nadomeščanje začasno odsotnega delavca (2. alinea prvega odstavka 54. člena ZDR-1). V primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

12. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2012, z aneksom z dne 8. 7. 2014, sklenjeni za delovno mesto ... področni svetovalec II, v oddelku A., v sektorju B. za določen čas, do vrnitve začasno odsotnega delavca D.D. Tožena stranka je za čas začasne zaposlitve D.D. v H. z njim sklenila dva aneksa, na podlagi katere mu mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s toženo stranko za nedoločen čas. Posledično pa je iz razloga nadomeščanja D.D. za določen čas zaposlila tožnico. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za nadomeščanje D.D. za sicer drugače poimenovano delovno mesto in z drugačno stopnjo zahtevane izobrazbe, vendar pa za opravljanje povsem enakega dela, kot je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z D.D. Tožnica je naloge, kot izhajajo iz 4. člena pogodbe o zaposlitvi (samostojna priprava informacij, poročil in drugih zahtevanih gradiv; opravljanje nalog v zvezi z obveščanjem javnosti in medijev o delu javnega sklada; priprava gradiv za medije in sporočil za javnost; načrtovanje in izvedba različnih dogodkov in projektov; idr.) oziroma dela in naloge, kot jih je opravljal D.D., dejansko opravljala do septembra 2015, ko je zamenjala F.F. na delovnem mestu izterjav, ki je bila pri toženi stranki zaposlena do septembra 2015. Tožena stranka je tožnico tudi fizično premestila v drug sektor.

13. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica od septembra 2015 dalje, potem, ko je toženo stranko zapustila F.F., opravljala naloge finančne izterjave. Izpostavlja pa, da je pri toženi stranki prišlo do potreb po opravljanju dodatnih del, ki so bila (med drugim) dodeljena tudi tožnici, predvsem iz razloga, ker del, ki jih je opravljala do takrat, ni bilo več toliko, da bi zapolnili delovni čas tožnice in da so bila dela, ki jih je opravljala tožnica, le dodatna dela, ki jih je opravljala po pogodbi o zaposlitvi poleg obstoječih del. Pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage za zaključek, da tožnica od septembra 2015 dalje ne opravlja del, ki jih je sicer opravljal D.D., temveč opravlja večinoma dela v zvezi z izterjavo, v drugem sektorju in na drugem delovnem mestu, kot ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

14. Na podlagi izpovedi G.G., ki pri toženi stranki vodi finance, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je samo tožnica prevzela naloge oziroma dela F.F., ne pa tudi drugi delavci tožene stranke. Pritožbena navedba tožene stranke, da so se dela v izterjavi prerazporedila tudi med ostale delavce, je neutemeljena. Dopis direktorja tožene stranke z dne 10. 7. 2015, na katerega se tožena stranka sklicuje v pritožbi, tega ne potrjuje. Ravno nasprotno. Iz dopisa celo izhaja, da je bila F.F. zadolžena zgolj za uvajanje tožnice in ne morebitnih drugih delavcev. V zvezi z obsegom nalog finančne izterjave, ki jih je tožnica opravljala od septembra 2015 (kot so spremljanje vračil vzpostavljenih terjatev; spremljanje rokov zapadlosti vračil; izračunavanje zadnjih obrokov vračil in pozivanje strank k plačilu; izvajanje postopkov izvršbe na podlagi verodostojne listine; spremljanje informacij o stanju dolžnikov; idr.) je sodišče sledilo E.E., ki je ocenil, da je tožnica po odhodu v finančno izterjavo opravljala približno 5 % del, ki so sicer spadala v delokrog D.D., preostala dela pa so bila iz finančne izterjave. Da je tožnica opravljala pretežni del nalog s področja izterjav in le občasno druge naloge (npr. skrb za službeni avto, naloge pri najemu poslovnih prostorov, organizacijo dogodka in javno naročilo za izvedbo selitve pohištva v poslovnih prostorih) je v pisni izjavi potrdila tudi priča I.I., ki si s tožnico deli pisarno. Tudi G.G. je potrdila, da je tožničina glavna naloga izterjava in da le občasno opravlja druga dela. Nenazadnje pa je sodišče ugotovilo tudi, da D.D. ni opravljal del v financah. Glede na ugotovitev, da je tožnica od septembra 2015 dalje prevzela vse naloge finančne izterjave, ki jih je predhodno opravljala F.F., in je le občasno opravljala druga dela, so pritožbene navedbe, da je šlo zgolj za dodatna dela, ki jih je dolžna tožnica opravljati po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas, neutemeljene.

15. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je bil zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas podan ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in je obstajal do septembra 2015, ko je tožnica dejansko opravljala dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker pa tožnica od septembra 2015 ni opravljala del, ki jih je opravljal D.D., ampak je opravljala večinoma dela v zvezi z izterjavo, v drugem sektorju in na drugem delovnem mestu, kot ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je razlog, zaradi katerega je bila sklenjena tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas s septembrom 2015, dejansko odpadel. Tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas je zato na podlagi 56. člena ZDR-1 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

16. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku za transformacijo ter za ugotovitev, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, in sicer od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2015 na delovnem mestu "... področni svetovalec II, v Oddelku A., v Sektorju B., ter od 1. 9. 2015 dalje na delovnem mestu, s pravicami in obveznostmi, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2012, s pripadajočimi aneksi.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).