Jedro

Zavedajoč se stanja in nevarnosti zasneženega in spolzkega cestišča bi tožnica tako ob hoji po stopnišču morala biti toliko bolj pazljiva in previdna ali pa se enostavno odločiti za daljšo pot, česar pa ni storila.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da glasi: "Zahtevek tožeče stranke je po podlagi utemeljen do ene polovice."

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče presodilo, da je zavarovanec (drugotoženec) prvotožene stranke pasivno legitimiran in v celoti škodno odgovoren za padec tožnice po zasneženem in poledenelem stopnišču, ki predstavlja javno pot. Iz navedenega razloga je razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po podlagi v celoti utemeljen.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbijata prvotožena in drugotožena stranka. Obe uveljavljata ugovor pasivne legitimacije z zatrjevanjem, da stopnišče, na katerem je padla tožnica, ne predstavlja javne površine in da drugotoženec navedenega stopnišča na podlagi Pogodbe o vzdrževanju občinskih cest in ostale prometne infrastrukture na območju občine (v nadaljevanju Pogodba) ni dolžan čistiti oziroma ustrezno vzdrževati. Prvotoženka, pri kateri ima drugotoženec zavarovano civilno odgovornost, pa v pritožbi uveljavlja še ugovor deljene odgovornosti z zatrjevanjem, da bi v danih razmerah, ko je padal sneg, in ko je bilo stopnišče zasneženo in spolzko, tožnica pri hoji po stopnišču morala biti potrebno previdna glede na zimske razmere. Neprevidna hoja v takih razmerah ob dejstvu, da bi lahko tožnica do parkirišča avtomobila prišla tudi po daljši poti, po kateri ne bi bilo potrebno uporabljati stopnišča, narekuje deljeno odgovornost. Drugotožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek po temelju zavrne, podrejeno razveljavi. Prvotožena stranka tudi prvotno predlaga zavrnitev zahtevka, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče ugotovi soodgovornost tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka v višini 30 %, v nasprotnem pa prvostopno sodbo razveljavi.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožb prvotožene in drugotožene stranke.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Pravilna je presoja prvostopnega sodišča o obstoju pasivne legitimacije tožene stranke. Ob taki presoji prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da stopnišče, po katerem je padla tožnica, predstavlja javno pot med spodnjim in zgornjim delom mesta L., ki jo dnevno in redoma uporabljajo občani in obiskovalci mesta L. Gre dejansko za najkrajšo pot od parkirišča do javnih in poslovnih institucij (sodišče, občina, knjižnica, banke, trgovine). To dejstvo prvostopno sodišče pravilno ugotavlja samo na podlagi ogleda stopnišča ter izpovedbo priče D.Z., vodje zimske službe pri drugotoženki. Enako je izpovedala tožnica in priča C.V., sicer sin tožnice. Navedeno pa potrjujejo tudi fotografije širšega področja stopnišča. Do drugačnega zaključka tudi ne privede dejstvo, da je nepremičnina, po kateri je speljano stopnišče, v solasti A.G. do 1/3, občine tudi do 1/3, delež 67/100 pa je še vedno vknjižen kot družbena lastnina uporabnika lekarna in KZSZ, ker iz podatkov GURS-a (priloga A15) izhaja, da je začasni upravljalec navedene parcele občina. Ni pa sporno, da je občina s Pogodbo (priloga B8) prenesla vzdrževanje občinskih cest in ostale infrastrukture na drugotoženo stranko. Ta pa je na podlagi navedene Pogodbe (v drugem odstavku 3. člena Pogodbe je določeno, da se pogodbena opravila nanašajo med drugim tudi na čiščenje cest, pločnikov in stopnišč) navedeno stopnišče tudi vzdrževala in čistila, kar je povsem jasno povedala priča D.Z., sicer vodja zimske službe pri drugotoženi stranki. Ta je še dodal, da so stopnišče čistili kljub temu, da občina ni bila izključni lastnik, "saj so stopnišča občutljiva zadeva". To pa pomeni, da je občina, oziroma drugotožena stranka kot njen koncesionar, upravljala s stopniščem, ki v naravi predstavlja javno pot. Po navedenem je drugotožena stranka pasivno legitimirana na podlagi Pogodbe kot koncesionar občine za vzdrževanje občinskih cest in ostale prometne infrastrukture, med katere spada tudi čiščenje cest, pločnikov in stopnišč (3. člen Pogodbe). Nasprotna pritožbena izvajanja o obstoju pasivne legitimacije zavarovanca tožene stranke so neutemeljena. Ni pa sporno, da ima drugotožena stranka svojo civilno odgovornost zavarovano pri prvotoženi stranki (zavarovalnici), ki je tako na podlagi zavarovalne pogodbe pasivno legitimirana za škodo iz naslova civilne odgovornosti svojega zavarovanca.

6. Pritrditi je pritožbenim izvajanjem, da je podana deljena odgovornost1 tožnice k nastanku škodnega dogodka. Dejstvo je, da je tožnica sama izbrala krajšo pot, ki vodi po stopnišču iz zgornjega na spodnji del mesta, ker bi lahko do parkirišča prišla po sicer daljši poti, na kateri pa ni stopnišč. Zraven tega je tožnici bilo dobro znano (to je sama povedala), da so bile takrat zimske razmere, je snežilo in stopnišče je bilo zasneženo. Tožnica je povedala, da je na stopnišču takrat bilo kakšen centimeter snega. Iz izpovedbe tožnice (ta je povedala, "ko sem pri frizerju končala, je že bolj snežilo in odločala sem se ali naj se vrnem do avtomobila po poti, po kateri sem prišla, ali pa po stopnicah, ki vodijo do Krajnčeve ulice do parkirnega prostora za stavbo ZZZSS. Pogledala sem, nikjer ni bilo nobenega opozorila, da se ne bi smelo iti po stopnicah, in po nekaj korakih, ko sem se spuščala po stopnicah, sem padla"), pa tudi izhaja, da se je zavedala nevarnosti hoje po neočiščenem, neposipanem, zasneženem in s tem spolzkem stopnišču. Kljub navedenim okoliščinam se je odločila za uporabo stopnišča, ker je bila to krajša pot do njenega parkiranega avtomobila. Zavedajoč se stanja in nevarnosti zasneženega in spolzkega cestišča bi tožnica tako ob hoji po stopnišču morala biti toliko bolj pazljiva ali previdna ali pa se enostavno odločiti za daljšo pot, česar pa ni storila. Tako ravnanje tožnice pa predstavlja soprispevek k nastanku škodnega dogodka (padca po stopnišču zaradi zdrsa) v višini 50 %. Za takšno odločitev ima pritožbeno sodišče podlago v tem, da se prvo in drugotoženka v pritožbi prvenstveno zavzemata za zavrnitev zahtevka po temelju.

7. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb pravdnega postopka, je o pritožbi tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).

8. Izdana je vmesna sodba in zato bo prvostopno sodišče glede na pravdni uspeh odločalo tudi o stroških pritožbenega postopka s končno odločbo.

1 Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.