Jedro

Ni mogoče izdati vmesne sodbe, s katero se ugotovi, da tožbeni zahtevek po temelju ni podan, ampak se v tem primeru izda končna zavrnilna sodba.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, ki jo je glede na vsebino in navedbo v zadnjem odstavku obrazložitve šteti za vmesno sodbo, izdano na podlagi 315. člena ZPP in s katero je odločilo, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za nesrečo pri delu.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. V zvezi z razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec ni krivdno odgovoren za nastalo škodo tožnika, ker tožnik ni uspel dokazati protipravnega ravnanja toženca in zaključilo, da toženec ni objektivno odškodninsko odgovoren za nastalo škodo tožnika, ker je do nesreče prišlo po krivdi tožnika. V sodbi je najprej ugotavljalo, ali je toženec tožniku odredil delo na višini ali na tleh in zaključilo, da mu je odredil delo na tleh in mu v zvezi s tem delom tudi zagotovil vso ustrezno delovno opremo. Pri tem se je oprlo le na izpovedbe prič J. in F.B., J.H. ter toženca, zaslišanega kot stranka. Pritožba sodišču očita, da je premalo kritično ovrednotilo njihove izpovedbe, saj imajo priče kot poslovni partnerji toženca močan interes, da izpovedujejo v njegovo korist. Priče so o vseh pomembnih okoliščinah izpovedale enako, o manj pomembnih okoliščinah pa različno, zato je tožnik prepričan, da so bile naučene, kako morajo izpovedati. Vse tri priče in toženec so izpovedali, da je tožnik kritičnega dne delal na tleh, obenem pa je J.B. izpovedal, da je tožnik nosil elemente, F.B., da je tožnik skupaj z njim in J.B. spravljal špirovce na ploščo, J.H., da sta s tožnikom material spravljala na ploščo, toženec pa, da so dva starejša tesarja in tožnik opravljali večinoma dela na zemlji (kar pomeni, da ne izključno na tleh). Oba B. sta izpovedala, da nesreče nista videla, kar ni logično, saj iz njunih izpovedb izhaja, da so delavci pripravljali špirovce v neposredni bližini objekta in da so jih znosili v etažo hiše (zadnji odstavek 3. strani zapisnika z dne 5.6.2008). Celo toženec je izpovedal, da mu je bilo s strani delavcev, ko je prišel na gradbišče, pojasnjeno, da je tožnik odšel nekam gor in so tako tožnika videli. J. in F.B. sta izpovedala, da so v trenutku nezgode pripravljali material na tleh in da so ga znosili v etažo. Ker je J.H. delal le do 12.00 ure, toženec pa se je iz okrepčevalnice ravno vrnil, so tik pred nezgodo in v času nezgode delo opravljali trije in sicer oba B. in tožnik. Sodišče ni dalo ustreznega pomena izpovedi priče A.P., da je tožnik ves čas opravljal pri tožencu delo na strehi in to je edina priča, ki ni zainteresirana za izid pravde, saj ni več zaposlena pri tožencu. Tako je res to, da je tožnik kritičnega dne spravljal tramove na streho in na etažo in jih tam tudi nameščal in da mu je takšno delo odredil toženec, saj je ta izpovedal, da je tožnik večinoma opravljal delo na zemlji in ne, da ga je opravljal izključno. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je dejstva, ki jih je ugotavljalo v zvezi z objektivno odškodninsko odgovornostjo subsumiralo pod napačno pravno podlago. Pri ugotavljanju objektivne odškodninske odgovornosti je ugotavljalo tudi skrbnost oškodovalca, ki se lahko presoja le v okviru krivdne odškodninske odgovornosti. Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti, bi moralo sodišče kot pravno podlago uporabiti tudi Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 3/2002) in na njeni podlagi sprejeti pravilnik. Po tej uredbi (14. tč) se za delo na višini šteje že delo na višini 2 metrov in višje in je tako že spravljanje tramov na etažo in ne le na ostrešje potrebno opredeliti kot delo na višini. Po izpovedbi J.B. je bila etaža na višini 2,4 metra. Toženec tudi ni niti zatrjeval niti dokazal, da je v skladu z zahtevo uredbe sestavil varnostni načrt, da je skladno s 14. tč. priloge B uredbe sprejel kolektivne varnostne ukrepe za preprečevanje padcev delavcev, orodij ali drugih predmetov ali materialov, da je na lokaciji zagotovil stalno prisotnost koordinatorja za varnost in zdravje pri delu in nadzornika del, da je zagotovil ustrezne varnostne ukrepe za delo na višini, da je zahteval in nadziral, da delavci ves čas nosijo varnostno opremo. Nesporno je, da tožnik ni imel izpita iz varstva pri delu, saj mu toženec opravljanja ni zagotovil. Sodišče pa je tudi prezrlo, da od 15.00 ure dalje do nesreče na lokaciji del ni bilo nadzornika del in da delo v času nesreče še ni bilo zaključeno, kar je potrdila priča J.B.. Ker je sodišče glede objektivne odškodninske odgovornosti uporabilo napačno materialno pravo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se tičejo objektivne odškodninske odgovornosti, s čemer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki prvega (pravilno drugega) odstavka 339. člena ZPP.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni in odloči, da je podana odškodninska odgovornost toženca oz., da sodbo razveljavi in samo izvede dodatni dokazni postopek, oz. naloži sodišču prve stopnje, da ponovno zasliši priče in stranki ter angažira izvedenca za varnost in zdravje pri delu, ki naj ugotovi, ali je toženec izpolnil vse obveznosti, ki mu jih nalagata uredba in pravilnik in toženi stranki naloži tudi povrnitev pravdnih stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v kateri navaja, da so pritožbene navedbe neresnične in povzeta pričevanja iztrgana iz konteksta sodbe. Toženec tožniku ni odredil dela na višini in pritožbena navedba, da je delo na višini tudi spravljanje tramov na etažo šteti kot delo na višini, pritožbena novota, saj se tožnik nikoli doslej ni skliceval na to, da je do nezgode prišlo, ko je spravljal tramove v etažo ali na ostrešje in za to tudi ni predložil nobenih dokazov. Tudi ni zatrjeval obstoja vzročne zveze med nevarno dejavnostjo (spravljanje materiala na ploščo oz. na ostrešje) in nastalo škodo. V konkretnem primeru glede na način in pogoje spravljanja materiala na ploščo ter podajanje le-tega na ostrešje ni šlo za nevarna dela na višini. Zaradi tega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov, ki jih priglaša. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljanem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 399. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za nastalo nesrečo pri delu. Kljub temu, da tožnik vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo in plačilo rente, sodišče o postavljenem tožbenem zahtevku ni odločilo. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je izdalo vmesno sodbo na podlagi 315. člena ZPP. Za izdajo vmesne sodbe, s katero se ugotovi, da zahtevek po temelju ni utemeljen, ni zakonskih pogojev. Po določbi 315. člena ZPP se lahko vmesna sodba izda, če je glede temelja stvar zrela za odločitev, vendar le v primeru, če bi bil tožbeni zahtevek po temelju v celoti ali delno utemeljen. Kadar pa postopek kaže na to, da zahtevek glede temelja ni utemeljen, se zahtevek zavrne. Sodišče prve stopnje, pa je kljub temu, da je odločilo, da tožena stranka za nesrečo pri delu, zaradi katere tožnik vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo in rento, da torej temelj zahtevka ni podan, izdalo sodbo, za katero, ob upoštevanju razlogov sodbe, ni pogojev za izdajo vmesne sodbe po 315. členu ZPP. Če tožbeni zahtevek po temelju ni utemeljen, bi moralo sodišče s končno sodbo odločiti o tožbenem zahtevku in ga ob predpostavkah, ki jih v obrazložitvi sodbe navaja, tudi stroškovno zavrniti. Sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku ni odločilo. Glede na ugotovitev, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna, manjka odločitev o tožbenem zahtevku, ki se glasi na plačilo odškodnine in rente. Ker se iz izreka ne da ugotoviti o kakšnem zahtevku je sodišče odločilo, se izpodbijane sodbe sploh ne da preizkusiti. Posledica ugotovitve, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za nesrečo pri delu, je zavrnitev zahtevka, takega izreka pa sodba ne vsebuje.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje skladno s 1. odstavkom 354. člena ZPP razveljavilo.

Pritožbeno sodišče se ne spušča v obravnavanje dejanskega stanje in uporabe materialnega prava, ker je bila sodba razveljavljena zaradi bistvene kršitve določb postopka. Tako bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o postavljenem tožbenem zahtevku in odločitev ustrezno obrazložiti, pri čemer se bo moralo opredeliti tudi do pritožbenih navedb.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče se je ob upoštevanju določbe 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) v zvezi s članom 130. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008) odločilo za razveljavitev izpodbijane sodbe, saj glede na ugotovljeno kršitev določb pravdnega postopka nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred pritožbenim sodiščem. Za popravo nepravilnosti po 1. odstavku 30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti, če gre dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oz. popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Takšna situacija v konkretnem primeru ni podana.