Jedro

Sodišče v obrazložitvi sodbe ni presodilo relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, ki se nanašajo na razbremenitev odgovornosti pravne osebe za očitane prekrške.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa je z odločbo o prekršku 555007033702 z dne 15. 1. 2014 storilko prekrškov, pravno osebo L. d.o.o. spoznal za odgovorno storitve prekrškov po prvi alineji četrtega odstavka 30. člena, prvi alineji osmega odstavka 30. člena, prvi alineji četrtega odstavka 31. člena in prvi alineji osmega odstavka 31. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Za storjene prekrške je prekrškovni organ storilki izrekel enotno globo v znesku 2.400,00 EUR. Okrajno sodišče v Sežani je s sodbo ZSV 13/2014 storilkino zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Prekrškovni organ in sodišče sta storilki prekrškov naložila v plačilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena in drugega odstavka 155. člena, v zvezi z drugim odstavkom 167. člena, v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V obrazložitvi zahteve trdi, da je storilka prekrškov v izjavi o prekrških uveljavljala razbremenilne razloge iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, da odločba o prekrških nima razlogov o tem, zakaj storilka prekrškov ni uspela dokazati, da so bili prekrški storjeni s kršitvijo njenih navodil in pravil. Prav tako je sodišče v izpodbijani sodbi, s katero je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, podalo samo pavšalno razlago, da storilki ni uspelo dokazati, da je voznik prekrške storil z namenom škodovanja pravni osebi, niti, da je zavestno kršil pogodbo o zaposlitvi. Zaključuje, da odločba o prekrških in sodba ne vsebujeta konkretnih razlogov, zakaj ni mogoče slediti navedbam storilke prekrškov, da je do njih prišlo s strani voznika tovornega vozila zaradi kršenja navodil oziroma pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe potrebne za preprečitev prekrškov. Ker sodišče ni presodilo navedb zahteve za sodno varstvo glede uveljavljanja ključnih razbremenilnih razlogov, je v obravnavani zadevi podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ter bistvena kršitev določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena, v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1, ker je bila storilki prekrškov kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 dne 12. 12. 2014 poslalo storilki prekrškov, ki se je o njej izjavila z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 17. 12. 2014. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je navedla, da se z vloženo zahtevo v celoti strinja, ker je vrhovni državni tožilec sledil njeni pobudi.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 14. člena ZP-1 je pravna oseba odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti stori storilec v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Ne glede na to pa skladno z določbo tretjega odstavka istega člena pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja pravni osebi ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Pri uveljavljanju ekskulpacijskih razlogov storilcu prekrška s predloženimi dokazi ni potrebno s stopnjo gotovosti dokazati, temveč zadostuje, da predloženi dokazi izkazujejo določeno stopnjo verjetnosti obstoja ekskulpacijskega razloga. Sodišče mora takšne dokaze v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti ter presoditi, ali predloženi dokazi izkazujejo določeno stopnjo verjetnosti glede zatrjevanih dejstev.

5. V obravnavanem primeru iz podatkov prekrškovnega spisa izhaja, da je storilka prekrškov v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrškov z dne 29. 3. 2013 navedla, da je do obravnavanih prekrškov prišlo izključno zaradi ravnanja voznika tovornega vozila, ki je natančno vedel, da vozilo s katerim je prevažal zorene banane prekoračuje dovoljeno skupno maso. Storilka prekrškov je poudarila, da ima voznik navodila, da mora takrat, ko ugotovi, da je vozilo preobremenjeno, odvečen tovor razložiti in o tem obvestiti vodstvo družbe, česar pa voznik ni storil in je s tem kršil navodila oziroma pravila pravne osebe. Z voznikom je vodstvo družbe opravilo razgovor in mu zaradi kršenja pravil izreklo pisni opomin, voznik pa je bil že pred storjenimi prekrški seznanjen z internim aktom družbe - Pravilnikom o izvajanju notranje kontrole, o čemer je podpisal izjavo, poleg tega se je voznik večkrat udeležil rednih usposabljanj z namenom podaljšanja kode 95, na katerih je bil seznanjen s predpisi, ki zadevajo področje njegovega dela, pred zaposlitvijo pa je vodstvo družbe voznika preizkusilo in ga seznanilo z njegovim delom in dolžnostmi. Pravna oseba je navedla še, da voznike neprenehoma opozarja na pomanjkljivosti pri njihovem delu ter v zvezi s tem vodi posebno evidenco v katero zapisuje vse, kar je bilo z njihove strani narobe narejeno. Storilka prekrškov je svoje navedbe v izjavi podkrepila z obsežno listinsko dokumentacijo. V uvodu odločbe o prekrških je prekrškovni organ povzel vsebino storilkine izjave, v nadaljevanju razlogov pa je v zvezi z uveljavljenim ekskulpacijskim razlogom navedel le, da je odgovornost za prekršek akcesorne narave, saj je pravna oseba odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti stori storilec v njenem imenu ali za njen račun ali njeno korist ali z njenimi sredstvi ter, da obravnavani prekrški pomenijo pridobitev ekonomske koristi za storilko, saj na tak način z manj vožnjami prepelje naročeno količino blaga. Prekrškovni organ je v odločbi o prekrških zaključil, da so bili prekrški storjeni v korist pravne osebe, zato navedb o kršenju navodil in pravil pravne osebe, ni mogoče šteti kot ekskulpacijski razlog iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1. 6. Storilka prekrškov je v zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa z dne 24. 1. 2014 navedla, da je v izjavi o prekrških predložila razbremenilne dokaze, ki jih je prekrškovni organ v odločbi o prekrških le delno omenil, ni pa jih presodil - sprejel oziroma argumentirano ovrgel. Takšno ravnanje prekrškovnega organa predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku, ker odločba o prekrških ne vsebuje razlogov. Prekrškovni organ je v odločbi o prekrških zgolj pavšalno navedel, da je bila s prekrški za storilko pridobljena ekonomska korist, o zanjo razbremenjujočih dokazih pa ni zapisal niti besede. V nadaljevanju razlogov zahteve za sodno varstvo je storilka prekrškov ponovila vsebino izjave o prekrških ter poudarila, da vztraja pri navedbah, ki jih je podala že prekrškovnemu organu in z njegove strani niso bile prisojene.

7. Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe (7. točka na 4. strani sodbe) v zvezi z uveljavljanim ekskulpacijskim razlogom navedlo le, da pravni osebi ni uspelo dokazati, da je voznik prekrške storil z namenom škodovanja pravni osebi, niti z zavestnim kršenjem pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere storilec opravlja delo za kršiteljico, saj zakoniti zastopnik pravne osebe izjavi o prekrških oziroma zahtevi za sodno varstvo ni priložil pogodbe o zaposlitvi za voznika.

8. Obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, kot je to v svojih odločbah že večkrat poudarilo Ustavno sodišče (odločba Up-399/05 z dne 15. 5. 2008). Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo primera odločilni. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo. V obravnavanem primeru je storilka prekrškov v izjavi o dejstvih in okoliščinah ter v zahtevi za sodno varstvo jasno in določno uveljavljala razbremenilni razlog iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, da je pred storitvijo prekrškov storila kar je bilo v njeni moči, da do njih ne bi prišlo, ter da je s tem namenom storilca izobraževala, ga preizkušala ter opozarjala na nepravilnosti. Za svoje navedbe je predložila tudi listinske dokaze. Ker gre za bistvene navedbe, sta se prekrškovni organ in sodišče do njih dolžna opredeliti. Sodišče v izpodbijani sodbi, enako kot prekrškovni organ v odločbi o prekrških, ni podalo razlogov, zakaj ni mogoče slediti storilkinim navedbam, da je do prekrškov prišlo zaradi voznikovega ravnanja, ki je kršil navodila oziroma pravila pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva že pred storitvijo prekrškov izvedla vse potrebne ukrepe za njihovo preprečitev. Nosilni argument obrazložitve izpodbijane sodbe je, da zakoniti zastopnik storilke prekrškov, izjavi o prekrških in zahtevi za sodno varstvo ni priložil pogodbe o zaposlitvi voznika. Sodišče je ob tem očitno prezrlo, da storilka prekrškov v zahtevi za sodno varstvo v prvi vrsti ni uveljavljala, da je storilec ravnal z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere je opravljal delo, temveč, da je kršil navodila oziroma pravila pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe potrebne za preprečitev prekrškov. Sodišče tako v obrazložitvi sodbe ni presodilo relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, ki se nanašajo na razbremenitev odgovornosti pravne osebe za očitane prekrške. Takšna odločitev sodišča pa ni v skladu s standardom obrazloženosti sodbe, s katero sodišče odloča o zahtevi za sodno varstvo.

9. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 75/2014 z dne 30. 10. 2014 presodilo, da je navedena kršitev podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o katerem izmed odločilnih dejstev. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, temveč je sodišče s povsem pavšalnimi razlogi sodbe, ki se nanašajo na uveljavljanje ekskulpacijskega razloga po drugi alineji tretjega odstavka 14. člena ZP-1, kršilo določbo drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, ki je podana, če sodišče v obrazložitvi sodbe v celoti ne oceni bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar vpliva na zakonitost sodbe. Kot utemeljeno uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti so v obravnavanem primeru razlogi izpodbijane sodbe tako pavšalni, da storilki prekrškov ne zagotavljajo pravice do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja.

C.

10. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku se bo sodišče vsebinsko opredelilo do bistvenih navedb zahteve za sodno varstvo.